Pisal se je 17. september 1862, drugo leto državljanske vojne v ZDA med severom in jugom. Vojska Unije se je spopadla z vojsko Konfederacije v mestecu Sharpsburg v Marylandu, pri čemer je glavni del morije potekal ob potoku Antietam in mostu nad njim.
3.675 mož je padlo tisti dan, 17.301 je bil ranjen, še okoli 1.700 pa pogrešanih, s čimer se je Antietam vpisal v ameriško zgodovino kot najbolj krvav dan in spremenil tok državljanske vojne.
Na eni strani vojska konfederativnega generala Roberta E. Leeja iz Severne Virginije, na drugi unijska vojska generala Georgea B. McClellana iz Potomaca.
Ta se je ob zori počasi, skozi koruzna polja, neopazno, približala prvi bojni liniji prve. Topovska krogla je odprla bitko in ko so se unijski vojaki pognali iz koruze, jim je konfederativna vojska takoj odgovorila z ognjem.
"Dim, hrup, topništvo buči in se meša z vseh smeri. Zgoščeni teror," je za NP povedal Keith Snyder, čuvaj parka Antietam, ki danes sodi pod zgodovinske spomenike in kjer vsako leto potekajo dramatične uprizoritve zgodovinske bitke.
Snyder opisuje prizore popolnega kaosa, koruzno polje, ovito v dim, ki ga prebadajo kriki ranjenih, trupla pa so ležala povsod. Samo v tisti prvi fazi bitke je bilo ubitih in ranjenih 10.000 vojakov.
Zadnji dan na Zemlji
Eden od mož, ki so preživeli masaker v koruznem polju, je bil desetnik Lewis Reed iz 12. regimenta Massachusettsa. Leta kasneje se je tistega dneva in mož spominjal v pismu.
"Znašel sem se na tleh, s čudnim občutkom, ki je prekrival moje telo … Moja srajca se je napolnila s krvjo in ugibal sem, da je to moj zadnji dan na Zemlji. Prevevali so me spomini na dom in prijatelje in na tisoče misli hkrati mi je brzelo po glavi," je zapisal.
Reedu se je uspelo ranjenemu zateči v zavetje bližnjega gozda, preživel je in dočakal častitljivo starost 83 let. Njegovi kolegi so imeli manj sreče – kar dve tretjini vojakov iz njegove enote je do mraka že padlo.
Na tistih poljih Antietama ni bilo nič posebnega, nobenega strateškega pomena ni imel. Šlo je bolj za naključje, da se je ravno tu odvila usodna bitka.
Načrt generala Leeja je bil spraviti svoje enote na sever, kjer naj bi se odvila ključna bitka, s tem pa bi izvedel pritisk na politike s severa, da bi sklenili mir. A Leeju so načrte pokvarile unijske sile iz Washingtona, ki so ravno tu prestregle Leeja.
"Pri Antietamu gre za zelo osebno bitko," je povedal Snyder. "Velika večina boja je tu potekala zelo od blizu ‒ 90 metrov in bližje. To je brutalno in osebno. Ko pokukaš, je sovražnik tik ob tebi."
Izpopolnjeno orožje, nepremišljena taktika
Točno to je razlog, zakaj je bilo žrtev tako veliko. Kot piše ameriška politična spletna revija Slate, je šlo pri Antietamu za kombinacijo treh elementov, ki so pripomogli, da se je bitka vpisala v zgodovino kot najbolj krvava. Napredna tehnologija, nepremišljene taktike in obupno slabe odločitve.
Kombinacija novih pušk, s katerimi si lahko z veliko natančnostjo streljal od daleč, in bojne linije stare šole so pripeljale do vrtoglavo visokega človeškega davka.
Kot v ostalih bitkah državljanske vojne sta obe strani v Antietamu pred maršem v bitko razporedili svojo pehoto ramo ob rami v dveh dolgih vzporednih linijah.
Ta tip linearne formacije je bil smiseln v preteklosti, ko so orožje povečini sestavljali muškete in bajoneti, oboje natančno zgolj na kratki razdalji.
A do začetka državljanske vojne se je strelno orožje z vijačnimi utori v cevi močno razvilo do te mere, da je postala krogla precej bolj stabilna, s tem pa natančnost streljanja precej večja. Vojaki so zdaj lahko čist strel izvedli tudi na 90 metrov. Boljše so bile tudi eksplozivne snovi.
Obupne odločitve
In potem so bile tu še res slabe odločitve, ki so prispevale k smrtonosnosti Antietama. Unijske enote so številčno prekašale konfederacijske 2 proti 1, a generalu McClellanu ni uspelo obrniti tega sebi v prid.
Namesto da bi poslal v boj svoje najmočnejše enote, je poslal šibkejše, ki nalogi niso bile kos. Za nameček pa je bil McClellan še nameščen predaleč od teh enot, da bi lahko to ugotovil in poslal okrepitve.
Istočasno je unijski general Ambrose Burnside nespametno poslal enote čez ozek kamnit most Burnside (čeprav je bila nedaleč proč plitvina, ki bi jo vojaki zlahka prebredli), ki je vodil do strmega hriba, ki so ga zasedali strelci konfederativnih sil.
Teh je bilo sicer občutno manj, a so imeli tako prednost s položajem, kot da bi bili postavljeni na vrhu utrdbe, da so lahko več ur zadrževali unijske enote, ki so bile tako v nemogočem položaju.
General McClellan ob službo
Konfederacijske sile pa so imele po drugi strani prednost večje izkušenosti, boljšega poveljstva in boljšega razmerja v orožju.
Dejstvo, da so vojaki Unije številčno krepko prekašali vojake Konfederacije, pa so bili kljub temu tako nesposobni, je pomenilo, da so McClellanove sile utrpele hude izgube, hkrati pa simultano tudi zadale velike izgube konfederacijskim silam, kar je vse pripeljalo do najbolj smrtonosne bitke v ameriški zgodovini.
Naslednji dan je general Lee svojo vojsko spravil čez reko Potomac, medtem ko je takratni predsednik Abraham Lincoln zaradi nesposobnosti generala McClellana odpustil.
Je pa tista delna zmaga v Antietamu dala Lincolnu, kar je potreboval za objavo deklaracije o enakopravnosti sužnjev leta 1863, s čimer so bili sužnji v konfederacijskih zveznih državah osvobojeni.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje