Ariel Šaron, znan tudi pod vzdevkom Arik, je bil rojen 27. februarja 1928 kot Ariel Scheinermann v vasi Kfar Malal v britanski Palestini. Njegov oče je bil nemški Poljak, mati pa Rusinja. Pri 14 letih se je pridružil Gadni, paravojaškemu mladinskemu bataljonu, kasneje pa Haganahu, skrivni paravojaški organizaciji in predhodnici Izraelskih obrambnih sil.

Prva izraelsko-arabska vojna
Ob ustanovitvi Izraela leta 1948 je postal poveljnik odreda izraelske vojske. Med prvo izraelsko-arabsko vojno je bil v spopadu z arabskimi legijami ranjen v trebuh, vendar brez hujših posledic. Leta 1949 je bil povišan v poveljnika čete, leta 1951 pa je postal vojaški obveščevalec. Začasno se je poslovil od vojaške službe in se vpisal na študij zgodovine in bližnjevzhodne kulture na hebrejski univerzi v Jeruzalemu.

Zloglasna enota 101
Po letu in pol študija so ga ponovno vpoklicali, ga povišali v majorja in mu dodelili poveljstvo nad novoustanovljeno enoto 101. Enota je izvedla več povračilnih napadov na Palestince in sosednje arabske države, pri tem pa pogosto ni izbirala ciljev. Jeseni 1953 je med racijo v jordanski vasi Kibija umrlo skoraj 70 civilistov, mednarodna skupnost, vključno z ZDA, pa je pokol ostro obsodila. Enota se je kmalu po incidentu združila z 202. padalsko divizijo, znotraj katere je nadaljevala napade na sovražne cilje. Leta 1955 je bilo pod Šaronovim vodstvom v Gazi ubitih 38 egiptovskih vojakov.

Incident pri Mitli
Med vojno leta 1956 je Šaron poveljeval 202. padalski brigadi. Kljub temu, da ni imel dovoljenja nadrejenih, je ukazal napad na prehod Mitla na Sinajskem polotoku. Šaron je bitko sicer dobil, a v njej izgubil več kot 40 vojakov. Kasneje se je moral spopadati z očitki, da je načrtno izzval spopad z Egipčani, kljub temu da je bilo to povsem nepotrebno.

Dvakratni vdovec
Šaron se je prvič poročil leta 1956, z ženo Margalit pa je imel sina Gura. Margalit je umrla v prometni nesreči leta 1962, Gur pa leta 1967 med igranjem z očetovo puško. Po Margalitini smrti se je Šaron poročil z njeno mlajšo sestro Lili, s katero je imel dva sinova, Omrija in Gileada. Lili Šaron je umrla leta 2000.

Incident pri Mitli je za več let ohromil Šaronovo vojaško kariero. V tem času je diplomiral iz prava na univerzi v Tel Avivu. Ko je leta 1962 Jicak Rabin postal načelnik generalštaba, se je Šaron ponovno začel vzpenjati po vojaški lestvici in kmalu dosegel čin generalmajorja.

Šestdnevna vojna
Med šestdnevno vojno leta 1967 je Šaron poveljeval najmočnejši oklepni diviziji na Sinajski fronti, ki je porazila egiptovsko vojsko na močno zastraženem območju polotoka. Dve leti kasneje je postal vodja južnega poveljstva, njegova kandidatura za načelnika generalštaba pa je propadla, predvsem zaradi krutosti, ki so se pod njegovim poveljstvom dogajale na okupiranih palestinskih ozemljih. Šaron se je vojaško upokojil avgusta, kmalu zatem pa se je pridružil desničarski stranki Gahal in aktivno sodeloval pri ustanovitvi stranke Likud.

Vojni heroj
Oktobra 1973, ob začetku nove vojne z Egiptom, so Šarona spet vpoklicali in mu dodelili poveljstvo nad oklepno divizijo. Šaron je odkril luknjo v egiptovskih bojnih vrstah, zavzel mostišče in postavil most prek Sueškega prekopa. Kljub drugačnim ukazom sta se Šaronova divizija in divizija Avrahama Adana prebili globoko v Egipt in se ustavili sto kilometrov pred Kairom. Prekinili sta oskrbovanje egiptovske 3. vojske in jo odrezala od drugih egiptovskih enot.

Vojaško sodišče je kasneje ugotovilo, da je bila njegova akcija učinkovita, Izraelci pa so jo videli kot prelomnico v vojni z Egiptom. Šaron je dobil status vojnega heroja, njegova slika s prevezo na čelu pa je postala simbol hrabrosti izraelske vojske. Zaradi spornih političnih stališč so ga leta 1974 razrešili vojaške dolžnosti, zato se je lahko posvetil politični karieri.

Pospešitev gradnje naselbin
Leta 1973 in 1974 je bil Šaron poslanec v izraelskem parlamentu, knesetu, naslednji dve leti pa svetovalec premierja Jicaka Rabina za varnostne zadeve. Leta 1977 je desnosredinska koalicija na čelu z Menahemom Beginom prvič zmagala na volitvah. Šaron je postal minister za kmetijstvo (1977-1981) in kasneje minister za obrambo (1981-1983). V tem obdobju je izrabil položaj za pospešitev gradnje judovskih naselbin na palestinskih ozemljih, ki naj bi kasneje preprečile ali vsaj močno otežile vrnitev zemlje Palestincem.

Pokol v Sabri in Šatili
Med Libanonsko vojno leta 1982 se je zgodil pokol v Sabri in Šatili. Krščanske libanonske milice so vdrle v palestinska taborišča in ob pomoči izraelske vojske, ki je prodrla vse do Bejruta, pobile okoli 3.500 Palestincev, večinoma civilistov. Zaradi incidenta je bil Šaron leta 1983 odstavljen s položaja, vendar je ostal v vladi kot minister brez listnice.

Nova poselitev okupiranih ozemelj
Leta 1984 je Šaron neuspešno kandidiral za predsednika Likuda, septembra istega leta pa je prevzel ministrstvo za trgovino in industrijo v vladi vodje laburistov Šimona Peresa. Leta 1990 je odstopil, vlada pa je kasneje padla. Pod premierjem Jicakom Šamirom je dve leti vodil ministrstvo za gradnjo in stanovanjsko politiko ter predsedoval odboru za imigracije. Pospešil je gradnjo judovskih naselbin v Gazi in na Zahodnem bregu in tja naselil nov val imigrantov, predvsem iz razpadle Sovjetske zveze. Šaron je postal ljubljenec judovskih naseljencev.

Leta 1992 je Likud izgubil volitve, zato se je moral Šaron posloviti od ministrskega položaja. Do leta 1996 je bil poslanec in član odbora za zunanje zadeve in obrambo. Leta 1996 je pod Benjaminom Netanjahujem Likud spet prišel na oblast, Šaron pa je postal minister za infrastrukturo (1996-1998) in kasneje zunanji minister (1998-1999), odgovoren tudi za pogajanja s palestinskimi oblastmi. Med pogajanji v Marylandu konec leta 1998 se ni želel pogovarjati ali rokovati s palestinskim voditeljem Jaserjem Arafatom, njegovi predlogi ureditve statusa Palestincev pa so bili tudi sicer dokaj sporni.

Palestinska intifada
Leta 1999 so na volitvah zmagali laburisti, z Ehudom Barakom na čelu, Šaron pa je po odstopu Netanjahuja postal vodja Likuda. Po propadlih izraelsko-palestinskih pogajanjih v Camp Davidu leta 2000 je Šaron izkoristil razdeljeno javno mnenje in obtožil Baraka, da je pripravljen zamenjati Jeruzalem za mir s Palestinci. 28. septembra 2000 je ob spremstvu več sto policistov obiskal Tempeljski grič, na katerem stoji mošeja Al Akse, in sprožil drugo palestinsko vstajo, intifado. Kasneje je dejal, da so Palestinci intifado načrtovali vse od vrnitve Arafata iz Camp Davida.

Šaronove provokacije in ostri toni so naleteli na plodna tla. Na posebnih volitvah za premierja februarja 2001 je bil izvoljen s prepričljivo večino, vendar je bila volilna udeležba najnižja v zgodovini (62 odstotkov). Oblikoval je vlado narodne enotnosti, Izraelcem pa obljubil varnost in pravi mir ter zagotovil, da ga dozdajšnja pogajanja s Palestinci ne bodo omejevala.

Hišni pripor Arafata
Decembra 2000 so napetosti med Šaronom in Arafatom dosegle vrhunec, po več napadih palestinskih skrajnežev na izraelske civiliste pa je Šaron ukazal uničenje palestinske infrastrukture, Arafata pa zaprl v hišni pripor v njegovi rezidenci v Ramali, kjer je ostal do svoje smrti leta 2004. Arafat in Šaron se nikoli nista srečala iz oči v oči.

Gradnja zidu
Na predčasnih volitvah januarja 2003 je Likud zmagal, Šaron pa je dobil mandat za sestavo nove vlade. Kljub časovnemu načrtu za mir med Izraelci in Palestinci, se Šaron ni preveč ukvarjal s pogajanji. Odločil se je, da bo Izrael fizično ločil od palestinskih ozemelj, in začel sporno gradnjo zidu na Zahodnem bregu, pri tem pa ni pozabil zajeti judovskih naselbin. Palestinci se upravičeno bojijo, da zid vnaprej določa mejo bodoče Palestine, ki bi bila precej drugačna od tiste, ki jo je ZN določil leta 1947.

Enostranski umik iz Gaze
Decembra 2003 je Šaron z načrtom enostranskega umika iz Gaze presenetil mednarodno skupnost ter razjezil judovske naseljence in desničarske Jude, ki so ga imeli vsa ta leta za svojega močnega zaveznika. Kljub nasprotovanju znotraj vlade in svoje stranke ter grožnjami z atentatom se je odločil, da bo vztrajal, tudi če bo tvegal predčasne volitve.

Septembra 2005 se je umik iz Gaze končal, pravi nameni Šaronovega načrta pa ostajajo zaviti v meglo. Predaja Zahodnega brega po njegovih besedah ne pride v poštev, o vzhodnem Jeruzalemu, ki ga Palestinci vidijo kot prestolnico bodoče države, pa se nikoli ni želel pogovarjati.

Ustanovitev Kadime
Konec leta 2005 je Šaron izstopil iz Likuda in ustanovil svojo stranko Kadima (Naprej). Kmalu se mu je pridružilo nekaj vodilnih politikov, med njimi nekdanji vodja laburistov in nekdanji zunanji minister Šimon Perez in več članov Likuda.

Kap končala politično kariero
Nadaljnje politične načrte neutrudnega Šarona je prekinila možganska kap, ki ga je zadela 4. januarja. Zdravniki si še vedno zaman prizadevajo, da bi ga prebudili iz vegetativnega stanja. Premierske naloge je začasno prevzel Ehud Olmert.