Avstralija je ena najbogatejših držav na svetu, a ob pogledu na centre, kakršna sta, denimo, tisti na otoku Manus na Papui Novi Gvineji ali pa v Nauruju, tega nikdar ne bi ugotovili. Že tako izmučene, shirane in od sonca prežgane pribežnike avstralske oblasti po hitrem postopku strpajo v komplekse, kjer vladajo porazne razmere. Pribežniki ostajajo v teh centrih v nedogled - včasih po leto dni, včasih po več let. V iskanju po boljšem življenju na Zahodu pribežniki pristanejo v sobah, polnih ščurkov, kjer nanje prežijo fizične in spolne zlorabe. Pri teh so najbolj na udaru ženske in otroci. Ni presenetljivo, da je poskusov samomorov v teh centrih veliko.

Svetovna javnost za te razmere ve, ker o njih redno poročajo pretreseni zdravniki in drugo medicinsko osebje, ki dela v njih in je priča skrb vzbujajočemu dogajanju.

Pometanje pod preprogo
Toda kot poroča Independent, avstralska vlada zdaj želi utišati te delavce, ki razkrivajo zlorabe. Žvižgačem - pretežno zdravnikom, medicinskim sestram, učiteljem in socialnim delavcem - tako s sprejetjem nove zakonodaje grozi dveletna zaporna kazen za vsakršno razkrivanje internih podatkov sedmi sili. Stroga zakonodaja velja tako za pribežniške centre v Avstraliji kot tudi za tiste, ki jih avstralske oblasti vodijo na odročnih otokih na Tihem in Indijskem oceanu.

John-Paul Sanggaran, zdravnik, ki je po trimesečni praksi leta 2013 razkril šokantne razmere glede zdravstvene oskrbe v centru na Božičnem otoku, avstralskem ozemlju v Indijskem oceanu, meni, da bo imel novi zakon "srhljive posledice". "Jasno je, da si želijo utišati ljudi, jih ustrahovati in prestrašiti," je povedal zdravnik in vladi poslal odprto protestno pismo. Podpisalo ga je 40 zdravnikov, ki so delali v omenjenih centrih, kjer so pazniki pribežnikom zaplenili nujna zdravila, na nujne posege, zaradi katerih bi te na celini odpeljali na urgenco, pa so morali čakati po več tednov.

Številne kritike
Zakonodaja, ki je začela veljati 1. julija, je dvignila veliko prahu, obsodila pa so jo vsa glavna strokovna telesa, vključno z avstralsko zdravniško zvezo, avstralsko medicinsko osebje pa je v teh dneh organiziralo že več protestnih shodov. Kritike nanjo letijo tudi iz tujine.

Zaradi vsesplošne ofenzive se je vlada sicer malenkost potegnila nazaj in trdi, da nikdar ni nameravala preganjati žvižgačev kot takih in da pregon zajema zgolj izdajanje "občutljivih operacijskih informacij", ne pa razkritij, ki so v javnem interesu. A meja je meglena in mnogi bodo zdaj dvakrat premislili, preden bodo medijem izdali nepravilnosti, ki se dogajajo v teh centrih.

Skrb vzbujajoče razmere
Že pred sprejetjem nove zakonodaje so morali zdravniki, socialni delavci in vsi, ki delajo v centrih za pribežnike, podpisati pogodbo o nerazkrivanju podatkov, kar pomeni, da so vsi, ki so spregovorili v javnosti, že do zdaj tvegali poklicno škodo in sodni pregon. A mnogim se je zdelo, da nimajo nobene izbire. "To so najbolj ranljivi ljudje, kar si jih lahko predstavljate. Prihajajo iz držav, ki jih je razdejala vojna, pogosto nosijo vidne znake mučenja na svojih telesih, to so nosečnice, to so otroci," razlaga dr. Sanggaran. "Mučene in psihično zaznamovane begunce zapiramo v disfunkcionalna taborišča s slabimi razmerami in res obupno zdravstveno oskrbo, včasih za neomejen čas, otrokom pa odrekamo izobrazbo."

In to so tisti ljudje, ki jim uspe priti do Avstralije - oziroma jim je uspelo, dokler ni konservativna vlada premierja Tonyja Abbotta zaprla vrata pribežnikom iz Afganistana, Iraka, Šrilanke in Mjanmara. Abbott trdi, da je "ustavil čolne", v resnici pa ti čolni še vedno plujejo iz Indonezije, glavne tranzitne države za prosilce za azil z Bližnjega vzhoda in južne Azije, le da jih na morju prestreže avstralska mornarica in jih pošlje nazaj. Te "vodne operacije" se izvajajo v skrajni tajnosti, avstralska javnost in celo avstralski poslanci pa o njih ne dobivajo kaj dosti podatkov. Z novo zakonodajo bo teh podatkov samo še manj.