Oglas
Do nas niste pokazali nobenega usmiljenja! Tudi mi ga ne bomo. Razstrelili vas bomo!
Ženska je sedal na tleh z ostanki otroka v naročju; v nekakšni sramežljivosti ga je pokrila s svojim slamnatim kmečkim klobukom.
Leta 1947 vladni in vojaški voditelji po vsem svetu niso več mogli zanemariti konfliktne zgodovine amonijevega nitrata. To izjemno zgodovino so poznali - ali pa bi jo morali poznati.
Smo božji vojaki in hlepimo po smrti. Pripravljeni smo spremeniti Libanon v drugi Vietnam.
Oktobra lani je ob stavbi iraškega pravosodnega ministrstva eksplodiral največji oziroma najmočnejši avtomobil bomba v Bagdadu v zadnjih letih. Pravzaprav je šlo za 'dvojčka', ki je pokopal 132 ljudi, več kot 500 pa jih je bilo ranjenih. Iraški premier Nuri Al Maliki je ob tem sporočil: "V državo želijo zanesti kaos, hočejo zaustaviti politični proces in preprečiti parlamentarne volitve." Lahko bi rekli, da je šlo tukaj za skoraj tipični primer napada z avtomobilom bombo. Napad z avtomobilom bombo namreč ni napad na določeno osebo, na določen objekt, je predvsem gesta upora zoper sistem, ki jo za svojo strategijo naredijo obstranci. Tako je že vse od prvega napada z avtomobilom bombo, ki je zares bil predvsem gesta upora in ne načrtovani pokol.
Uvod z neznatnim anarhistom z velikim nosom"Do nas niste pokazali nobenega usmiljenja! Tudi mi ga ne bomo. Razstrelili vas bomo." To anarhistično svarilo iz leta 1919 je citirano v knjigi Mika Davisa Budov voz – Kratka zgodovina avtomobila bombe (izdala Maska). Prav to svarilo se je pojavilo pred prvim dokumentiranim napadom z vozilom bombo septembra 1920, ki je bil seveda gesta upora. Protagonist napada z bombnim vozom, ki ga je vlekla konjska vprega, je bil Mario Buda, dolgoletni podpornik anarhističnega teoretika Luigija Galleanija in človek z obrobja. Nekako tako je bil videti: "majhen mož z rastočo plešo, majhnimi brki, globokimi lešnikastimi očmi in velikim nosom, ki mu je prislužil vzdevek 'nasone', nosonja". Mario Buda je bil tako neznaten, kot so bili pozneje zviti vietkongovci, dostavljalci Jafinih pomaranč ali čečenske črne vdove. A bil je tudi dokaz, da so avtomobili bombe tudi tehnologija razrednega boja: "revnih prebivalcev slumov proti bogatim meščanom, tajnih služb proti državnim sovražnikom; hkrati pa tudi tehnologija, ki ubija, ne da bi se ozirala na bogastvo žrtve".
Dva Američana dnevno
Tej zgornji definiciji uporabe avtomobilov bomb je ustrezala tudi strategija, ki so jo 'ubrali' vietkongovci … tudi tokrat proti Američanom. Februarja 1964 se je, kot piše Mike Davis, začela sezona odprtega lova na uslužbence ameriške vojske in veleposlaništva, leto pozneje so vietkongovci uvedli bojno geslo: "Dva Američana dnevno", pri izvrševanju teh načel pa so vietkongovci na veliko uporabljali avtomobile bombe. Saigon je postal 'bombagrad', kjer je celo igralca Boba Hopa in njegovo igralsko skupino, ki je v slogu Marilyn Monroe prišla zabavat ameriške vojake, v hotelu pričakal poseben razgled – pogled na razvaline sosednjega hotela. Ni šlo le za protikolonialistično vojno, ampak za pravi razredni spopad, saj so se Američani 'nosili' kot vladarji oz., kot je v romanu Mirni Američan pisal Graham Green: "Celo stranišča so bila klimatizirana."
Sovraštvo do Američanov, ki so razseljevali navadne prebivalce, gradili modernistične upravne stavbe in častniška stanovanja ter se zapirali za ogromne žičnate mreže - kot je zapisal neki domačin, so "Američane vietnamski otroci kmalu opisovali kot velike opice" -, je naraščalo in sledili so veliki in tudi zelo inovativni bombni napadi. Če smo že pri inovacijah v uporabi avtomobilov bomb, moramo omeniti 'diabolično taktiko' uporabe ene bombe, zato da bežeče ljudi usmeriš v določeno smer, kjer jih pričaka … druga bomba. To taktiko so po vietkongovcih uporabljali še v Bejrutu, Belfastu, Bagdadu in na Baliju. Saigon je zares postal pravi pekel, napoved nujnosti končnega umika Američanov iz Vietnama, grozotno stanje pa najbolje poudari pričevanje bolničarke Bobbi Hovis, da se je nekaterim vojakom zdelo lažje kot v Saigonu služiti v zadušni tropski delti Mekonga.
Majonezni bombni kozarci ali gnojilo postane strelivo
Z vojno v Vietnamu je povezan še en izum v evoluciji avtomobila bombe. Najprej je šlo za nekoliko bizarni desant 'novoletne tolpe' in obenem gverilske gledališke skupine z majoneznimi kozarci na tovarno streliva Badger Ordnance Works v Wisconsinu. To je bil seveda letalski napad z miniletalom, vendar pa se je v kozarcih skrivala tista 'črna reč', ki nas je osvobodila odvisnosti od živalskega in ptičjega gnoja, ki pa je obenem hkrati pomenila tudi novo razstrelivo. Zelo učinkovito. Nenazadnje je zaradi amonijevega nitrata leta 1921 v velikem kompleksu za sintezo amonija v Oppau v Nemčiji po nesreči eksplodiralo 4.500 ton gnojila; za tovarno je ostal ogromen krater, udarne valove eksplozije pa so čutili 250 kilometrov daleč. Nekoliko pozneje so tehniko, ki je bila torej prvič uporabljena v akciji proti vietnamski vojni nastrojenih študentov, ki so svoje politično prepričanje izrazili z napadom na tovarno streliva, osvojili in posvojili pripadniki IRE.
"Na vrhuncu bombnih eksplozij je središče Belfasta spominjalo na mesto, ki ga obstreljujejo s topovi; oblaki dušečega dima so zajeli stavbe, ko so se razlegale eksplozije za eksplozijo in skoraj preglasile histerično kričanje paničnih nakupovalcev." Ti pogromi pa so IRI bolj škodovali kot koristili. Uničili so njeno podobo junaškega Davida in jo kot velikega morilca priskutili tudi velikim privržencem odporniških gibanj. Nič čudnega, saj so poročila kot naslednje pričevanje Bridget Fitzpatrick, matere dveh majhnih otrok v letu 1974, postala nekaj vsakdanjega: "/…/ Ko sem prišla skozi vrata bolnišnice Rotunda, so me odpeljali na posteljo. Za fanta so poskrbele sestre. Na tleh sem zagledala nekega mladeniča. Videti je bilo, kot da mu je odneslo zgornji del glave. Na stolu je sedela starejša ženska z očali, katerih stekla so se ji zataknila v oči, tako da je iz njih tekla kri, sestra pa je umivala s krvjo prekrite noge nekega mladeniča."
Bližnjevzhodni Charles Lindbergh, bombaš Ahmed Kasir
Napadi z avtomobili bombami poznajo tudi svoje 'vzorne like'. Eden izmed njih še posebej izstopa, prihaja pa iz libanonskega okolja, proti kateremu je bila Severna Irska z zgolj tremi sovražnimi stranmi – republikanci, lojalisti in Britanci – videti dokaj enostavno politično okolje. V Libanonu, kjer se avtomobil bomba uveljavi po letu 1981, je bilo sprtih strani približno ducat, aktivno pa so se v dogajanje vmešale še vsaj Francija in ZDA. A veliki junak je bil le eden. Šejk Ahmed Kasir, šiitski bojevnik iz vasi Dair Qanoun al-Nahr na jugu Libanona, je po Davisu v bojeviti bližnjevzhodni popularni kulturi junak v rangu Charlesa Lindbergha ali pa T. A. Edisona. V boj z avtomobili bombami je 11. novembra 1982 vnesel bistveno novost, ko je kot prvi samomorilski napadalec z avtomobilom bombo v napadu na osemnadstropno stavbo izraelskega vojaškega poveljstva v mestu Tyre uspel raniti ali ubiti 141 Izraelcev.
Kaj je bilo torej bistveno novega? "K ameriško-belfastskemu receptu vozila plus ANFO (amonijev nitrat, op. P. B.) so zdaj dodali še tretjo, odločilno sestavino iz bejrutske kuhinje: strogo zagrizenega samomorilskega voznika, ki je pripravljen treščiti v varnostne prepreke in mimo prepadenih stražarjev, da bi odložil svoj smrtonosni tovor naravnost v vežo veleposlaništva ali vojašnice." In kar naenkrat so bili pripadniki IRE videti kar nekoliko bedno. Zanimivo je, da je imela v bejrutski zgodbi neko (sicer skoraj neznatno) vlogo tudi Ljubljana. V enem v nizu napadov na francoske ustanove v Bejrutu, natančneje v napadu na pariški urad protisirskega časopisa Al-Watan Al-Arabi (zamero Sircev so si Francozi nakopali, ko niso hoteli Siriji vrniti obtožencev za več napadov z avtomobili bombami v Damasku), je namreč sodeloval avtomobil, ki "je imel dunajske registrske tablice, najeli pa so ga v Ljubljani v severni Jugoslaviji /…/". (New York Times, 23. 4. 1982)
Popoln rezime evolucije avtomobila bombe seveda terja enciklopedijo, zato je tukaj nujno nekaj površnosti in preskakovanja v času. Osvetliti želim le bistvene prelomnice v uporabi avtomobilov bomb. Ena je povezana z devetdesetimi in s prvim velikim napadom na umetnost po drugi svetovni vojni; druga pa z bistveno ameriško asistenco v oblikovanju tega, kar se v zadnjem desetletju kaže kot neukrotljiva ekspanzija terorizma, ki korenini predvsem tam nekje na južnem vznožju Himalaje. V idejah pa seveda tudi v ZDA. A več o tem sledi ...
Do nas niste pokazali nobenega usmiljenja! Tudi mi ga ne bomo. Razstrelili vas bomo!
Ženska je sedal na tleh z ostanki otroka v naročju; v nekakšni sramežljivosti ga je pokrila s svojim slamnatim kmečkim klobukom.
Leta 1947 vladni in vojaški voditelji po vsem svetu niso več mogli zanemariti konfliktne zgodovine amonijevega nitrata. To izjemno zgodovino so poznali - ali pa bi jo morali poznati.
Smo božji vojaki in hlepimo po smrti. Pripravljeni smo spremeniti Libanon v drugi Vietnam.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje