Nekaj ur po prihodu v Šanghaj je bil Šohuj Džan moj prvi kitajski sogovornik. Je profesor sociologije v Šanghaju, zaradi povezav s Slovenijo pa se predstavlja tudi kot Luka Novak. Že ko sva se na daljavo dogovarjala za srečanje, je presenetil s podatkom, da ima tudi slovensko ime. "Tri leta sem živel v Ljubljani, kjer sem bil prvi kitajski direktor Konfucijevega inštituta na ekonomski fakulteti. Ker je na Kitajskem priimek Džan tako pogost kot v Sloveniji Novak, odločitev ni bila težka. Tako da se zdaj rad predstavim tudi kot profesor Luka Novak."

Njegovo področje je sociologija, kot raziskovalec in profesor se največ ukvarja s pokojninskim sistemom. S staranjem prebivalstva in vzdržnostjo pokojninske blagajne se spopada tudi Kitajska, problemi so v državi z več kot 1,4 milijarde prebivalcev še veliko težje obvladljivi kot v samo dvomilijonski Sloveniji.

"Na Kitajskem je že približno 15 odstotkov prebivalstva starejšega od 65 let. Predvsem na podeželju številni starejši sploh nimajo pokojnin ali pa so te mizerne. Pokojnine na kmečkih območjih komaj dosežejo 50 evrov mesečno, medtem ko je v mestih bolje, povprečna pokojnina je med 400 in 500 evri na mesec, kar pomeni desetkratno razliko. In dobro ponazarja razkorak med življenjem v mestu in na podeželju."

Drug velik problem je nizka rodnost. Kitajska je dolga leta izvajala politiko enega otroka. Leta 2014 so spremenili zakonodajo, da bi spodbudili višjo rodnost. Družinam je zdaj seveda dovoljeno imeti več otrok, saj je v državi pomanjkanje delovne sile. V pogovorih z mladimi Kitajkami in Kitajci je bilo zaznati podobne motive za ne imeti več otrok: vse bolj individualna družba, gledanje predvsem nase, čezmerno delo, težave v navezovanju osebnih in intimnih stikov, tudi zaradi vpliva tehnologij.

Profesor se do neke mere strinja in pove, da je vlada zelo zaskrbljena, saj je kitajska stopnja rodnosti praktično padla že na 1,3. "Oblast poskuša predvsem mlade pare spodbuditi, da bi imeli več otrok, vendar je družba vse bolj individualistična," ugotavlja tudi Džan. "V preteklosti je bila kitajska kultura kolektivistična, danes pa mladi želijo uživati v življenju in se ne osredinjajo le na otroke."

Gospodarski razlogi so del problema, a ne glavni dejavnik; sogovornik poudari hitro gospodarsko rast, kulturno preobrazbo in večjo izobrazbo žensk. "Danes ženske študirajo na univerzah, so ekonomsko neodvisne in se ne zanašajo več na može. To pomeni, da se same odločajo, ali želijo imeti otroke ali ne," profesor argumentira tudi na Kitajskem občutljivo temo.

Zapleten pokojninski sistem

Za razmere v kitajski družbi in veliko urbanizacijo je treba razumeti tudi njihov zapleteni pokojninski sistem. Imajo tri različne pokojninske sisteme: za javne uslužbence, za zasebni sektor in za podeželje. Med temi sistemi so ogromne razlike. Upokojeni javni uslužbenci in zaposleni v zasebnih podjetjih lahko računajo na za Kitajsko znosne pokojnine, drugače pa je z ljudmi s podeželja.

Razhajanja med podeželjem in mesti so ogromna, dve tretjini od več kot 1,4 milijarde Kitajcev živi v mestih, tretjina pa še vedno na podeželju. To pomeni skoraj 500 milijonov ljudi z zelo nizkimi dohodki; kot smo že omenili, lahko na primer pokojnine na podeželju znašajo tudi samo 50 evrov mesečno.

Kitajska je leta 1949 vzpostavila pokojninski sistem samo za prebivalce mest, ne pa tudi za podeželje. Takrat so partijci rekli, da se podeželski prebivalci lahko zanašajo na zemljo, saj da imajo kmetije.

Nekje okoli leta 1980 se je oblast začela zavedati, da so zaradi takšne ureditve podeželski prebivalci Kitajske deprivilegirani, in so uvedli tudi nekakšne kmečke pokojnine, ki pa so torej zelo mizerne.

"Razlike se zdaj počasi zmanjšujejo, a vseeno potrebujemo še od 10 do 20 let za vsaj približno uravnoteženje pokojnin v mestih in na podeželju."

Profesor je odraščal pred več kot petdesetimi leti, ko je bila Kitajska povsem drugačna. Ko je bil otrok, je bila njegova družina zelo revna. Živeli so v vasici sredi podeželske Kitajske, včasih niso imeli niti dovolj hrane.

"Danes lahko potujem po svetu, obiščem Slovenijo ali ZDA in nakupujem v tujini. Spremembe so res ogromne, kot glavni razlog za napredek vidim odprtost Kitajske v svet in reforme."

Predvsem so odprli vrata zahodnemu kapitalu in tehnologiji, še pomembnejše pa se mu zdi izobraževanje. "Čeprav smo bili revni, je vlada vedno vlagala v izobraževanje, še posebej v izobraževanje žensk. Po indeksu izobraženosti žensk je Kitajska ena vodilnih držav, če primerjamo ta kazalnik s primerljivim bruto družbenim proizvodom."

Kitajska se sicer še vedno šteje za državo v razvoju, hkrati pa ima po besedah sogovornika visoko stopnjo zaposlenosti žensk – več kot 80 odstotkov v aktivni dobi jih je zaposlenih. Imajo javne univerze, ki jih v celoti financira država; Zasebne univerze, za katerimi stojijo različna podjetja in nekakšne hibridne univerze, so delno financirane iz javnih sredstev in delno od zasebnih vlagateljev.

Za zdaj ne zaznava večjih težav v njihovem univerzitetnem sistemu. Seveda so razlike v kakovosti, tudi čisto vsak ne more študirati, a Šohuj Džan pravi, da se ves čas učijo in izboljšujejo.

Država je kot človek

Kitajska letos končuje že štirinajsto razvojno petletko v moderni državi, ki še vedno na neki način deluje kot plansko gospodarstvo. Sogovornik meni, da so ključni uvoz in izvoz, domača poraba in graditev infrastrukture.

"Nisem optimist, ampak prej realist, razmišljam zmerno. Rast kitajskega gospodarstva bo počasna, nihče ne ve, kako bo dolgoročno s carinami, kakšni bodo odnosi s Trumpom in ZDA, tudi z EU-jem. Gospodarska rast ima svoje omejitve in tudi na Kitajskem se bo upočasnila, podobno kot v Evropi."

Državo primerja s človekom. "Kitajska je zdaj kot človek v srednjih letih, rast in neskončno energijo lahko počasi nadomesti z izkušnjami. In gre po poti Japonske: staranje prebivalstva, nizka rodnost, upočasnitev gospodarske rasti."

Težave bi lahko nadomestila tehnologija, tudi profesor zelo verjame v umetno inteligenco. Ker sem bil ob najinem srečanju na Kitajskem šele nekaj ur, sem bil očaran in hkrati tudi malo zaskrbljen zaradi njihovega sistema izključno digitalnega plačevanja z mobilnim telefonom. Gotovine praktično ne uporabljajo več, vsa plačila opraviš z zelo učinkovitimi aplikacijami, najbolj razširjena se imenuje AliPay.

Delovanje aplikacij je brezhibno, brez težav lahko v še najbolj zakotni ulici plačaš s telefonom tudi nekaj evrskih centov vreden spominek pri uličnem prodajalcu. Vseeno mi ni bilo čisto jasno, kako se na primer starejše generacije srečujejo z morda kar ekstremno in preveč agresivno digitalizacijo.

"Še vedno obstajajo tudi izjeme za starejše in turiste. Banke so ohranile nekaj bančnih okenc za gotovinske transakcije, prav tako morajo večje trgovine in taksiji sprejemati gotovino ali mednarodne kreditne kartice."

Šanghaj zaradi svojega mednarodnega pridiha izjemoma omogoča plačevanje s tujimi karticami, še posebej v taksijih, tako da obstaja tudi plan B, če bi šlo kaj narobe z aplikacijo ali če se popotniku izprazni baterija v telefonu.

Na glavnih prometnih in turističnih vozliščih so tudi zelo prijazni državni uslužbenci, ki pomagajo z nameščanjem podaplikacij, verificiranjem kreditnih kartic in drugimi digitalnimi malenkostmi, s katerimi se moraš spoprijeti ob prihodu na Kitajsko. Ko zadeve stečejo, je vse skupaj zelo enostavno, in zdi se, da tudi varno.

Luka Novak vseeno poziva tudi k previdnosti, da ne bi bil kitajski digitalni prehod prehiter. In se pošali, da je sam že skoraj pozabil, kako je videti gotovina.