Nepal, ki nima stika z morjem, lahko uporablja pristanišča Tiandžin, Šendzen, Lianjungang in Dzandžiang, s čimer Katmandu končuje odvisnost od Indije pri trgovskih poteh.

Dogovor glede protokola o tranzitu je nepalski premier Khadga Prasad Sharma Oli označil za "razlog za izjemno srečo" za Nepal, poroča Al Džazira.

Nepal sicer z Indijo opravi dve tretjini svojega trgovanja. Po večmesečnem indijskem zaprtju meje konec leta 2015 pa se je Nepal obrnil h Kitajski.

Nepal mora zdaj nadgraditi svojo infrastrukturo ob meji s Kitajsko, ki leži na enem izmed najtežjih terenov na svetu, analitiki pa pravijo, da bi bil lahko sporazum transformativen in naj bi omogočil napredek nepalskega trgovanja.

Nepal je hotel poslati s sporazumom s Kitajsko tudi sporočilo Indiji, da obstaja alternativa, sporazum pa je okrepil samozavest vladajoče elite v Nepalu, je dejal urednik portala Nepal Khabar Purna Basnet.

Slaba infrastruktura doma, zamude v Indiji
Kritiki medtem opozarjajo na dolgo pot, ki jo bodo morali opraviti tovornjaki z blagom na poti v Nepal iz kitajskih pristanišč. Najbližje je namreč oddaljeno 2.600 kilometrov. Na drugi strani je indijsko pristanišče Haldia, ki ga Nepal uporablja za večino svojega uvoza, od Katmanduja oddaljeno 800 kilometrov.

Nepalski uvozniki se v indijskih pristaniščih sicer spoprijemajo tudi z velikimi zamudami pri prevzemu blaga, saj morajo predajati cel kup dokumentov, čeprav gre za tranzit, to pa povzroča dodatne stroške.

Nepalski premier Oli si sicer prizadeva vzpostaviti ravnotežje v odnosih z Indijo in Kitajsko. Nepal in Kitajska razmišljata tudi o gradnji hitre železnice med Kerungom v Tibetu in Katmandujem. Linija bi sicer potekala skozi pokrajino, kjer so pogosti zemeljski plazovi in potresi, projekt, ocenjen na 2,2 milijarde dolarjev, pa je zelo pomemben.

Indijski premier Narendra Modi je zaskrbljen zaradi tesnejših odnosov Katmanduja in Pekinga, zato je v zadnjih štirih mesecih dvakrat obiskal Nepal.

Nepal se je sicer že pridružil kitajski iniciativi En pas, ena pot, saj si obeta vlaganja skozi kitajske ambiciozne infrastrukturne projekte v Aziji, Afriki in Evropi.

Kritiki medtem opozarjajo, da bi se lahko Nepal ujel v kitajsko dolžniško past. Obubožani Nepal, katerega gospodarstvo je v veliki meri odvisno od denarja, ki ga Nepalci v tujini pošiljajo domov, tuje pomoči in turizma, naj ne bi bilo zmožno prenesti projektov, ki jih financira Kitajska, praviloma s posojili.

EU za boljšo povezanost z Azijo
Medtem so v EU-ju pripravili novo vizijo za boljšo povezanost Evrope in Azije, za katero v Bruslju sicer trdijo, da ni ne odziv ne konkurenca kitajski pobudi gospodarskega pasu in svilne poti. Boljšo povezanost naj bi Unija želela doseči "na evropski način", na podlagi treh načel: trajnost, celovit pristop in skupna pravila.

Glede na to, da potrebuje Azija po nekaterih ocenah 1.300 milijard evrov na leto za infrastrukturne naložbe, so priložnosti za evropska podjetja po navedbah Evropske komisije ogromne. Evropske naložbe naj bi se okrepile za trikrat ali štirikrat, je poudarila visoka zunanjepolitična predstavnica EU-ja Federica Mogherini.

O poročilu o viziji za boljše povezovanje Evrope in Azije, ki sta ga skupaj pripravili Evropska komisija in evropska zunanja služba, bodo zdaj razpravljali Evropski parlament in članice Unije. To bo tudi ena osrednjih tem na vrhu azijskih in evropskih držav ASEM, ki bo v Bruslju 18. in 19. oktobra.