V Severni Koreji je prazničen dan. Obletnico nastanka države bodo zaznamovali na številne načine, med drugim tudi s slavnostno parado, na kateri bo sodelovalo desettisoče državljanov, priprave nanjo pa so potekale šest mesecev. Kot poročajo svetovni mediji, so ob obletnici severnokorejske oblasti prižgale zeleno luč za vstop tujim televizijskim ekipam.

Severna Koreja velja za eno najbolj izoliranih držav na svetu. Kaj se dejansko dogaja v njej, je težko realno oceniti: država je v zadnjih letih sicer odprla vrata tujim turistom, toda ti si lahko ogledajo le točno določene točke v državi, pri čemer jih spremljajo tamkajšnji vodniki in vojska, ki bedijo nad vsakim njihovim korakom. Komunikacija s prebivalci je bolj kot ne onemogočena, še dodatna ovira je jezik: le redki govorijo tuje jezike.

Združeni narodi ocenjujejo, da okoli 40 odstotkov prebivalcev te 25-milijonske države (48. na svetu po številu prebivalcev) potrebuje humanitarno pomoč, okoli 20 odstotkov otrok je podhranjenih. Kot poroča BBC, je bilo letošnje poletje najbolj vroče na Korejskem polotoku od začetka meritev. Severnokorejski mediji so ga označili kot "še ne zaznano naravno katastrofo". Letina riža, koruze in drugih žitaric bo zelo slaba, kar bi lahko imelo katastrofalne posledice, menijo v Mednarodnem Rdečem križu. Še dodaten udarec so bili avgustovske poplave in tajfun, v katerem je umrlo najmanj 76 ljudi.

Nikoli podpisan mirovni sporazum
Zgodovina Severne Koreje, ki je nastala 9. septembra pred 70 leti, je neločljivo povezana z dinastijo Kim, saj so vsi trije dozdajšnji voditelji njeni člani, in komunistično partijo, ki ima trdno v rokah vse niti dogajanja v državi, na njenem čelu pa je predsednik države.

Kratek opis novejše zgodovine: leta 1910 si je Japonska priključila Korejo, po japonskem porazu v drugi svetovni vojni pa je bila Koreja razdeljena na dva dela (po 38. vzporedniku): severni del je prešel pod nadzor takratne Sovjetske zveze, južni pa pod ZDA. Potem ko so pogajanja o združitvi obeh delov propadla, sta leta 1948 oba dela oblikovala svoji vladi: na severu je nastala Demokratična ljudska republika Koreja, na jugu pa Republika Koreja. Po invaziji Severne Koreje je izbruhnila korejska vojna, ki je trajala med letoma 1950 in 1953, državi pa nista nikoli podpisali mirovnega sporazuma in sta tehnično še vedno v vojni.

Po smrti Kim Il Sunga triletno žalovanje
Prvi voditelj novonastale države je bil Kim Il Sung, ki v severnokorejski kulturi zaseda posebno mesto. "Večnega vodjo" oz. velikega vodjo še danes častijo kot Boga, po državi je več deset tisoč njegovih kipov. Na čelu Severne Koreje je bil od leta 1948 do 1972 kot predsednik vlade, zatem pa kot predsednik države. Ko se je po njegovi smrti leta 1994 končalo triletno uradno žalovanje, so njegov rojstni dan, 15. april, razglasili za praznik sonca. Leto njegovega rojstva, 1912, pa se je po novem upoštevalo kot začetek novega uradnega koledarja. Pri snovanju svoje različice komunizma je izhajal iz starih idej konfucijanstva, ki je na Korejski polotok prišel iz Kitajske nekaj pred začetkom našega štetja. "Severno Korejo je najbolj zaznamoval Kim Il Sung. Ko sem študiral politologijo, smo brali nekaj njegovih zbranih del kot študijsko gradivo. Razvil je neko novo varianto marksizma, kjer bi vlogo delavskega razreda prevzela vojska. V tem je bil teoretsko pomemben, vendar kljub naporom, Severna Koreja se je namreč zelo trudila, da bi ga promovirala po svetu, njegova ideologija ni prodrla širše," je dejal Ferfila.

Kim Il Sung je državo tako zaprl, da ljudje skorajda niso vedeli, da sploh obstaja še kakšna druga država. "Ko so kupili radio, so ga morali odnesti na policijo, da so onemogočili vse druge programe, z izjemo domačega, enako je veljalo za televizijo. Časopisov ni bilo. Še danes ljudje skorajda ne vedo, da je mogoča še kakšna druga država oziroma sistem. Na tej osnovi popolne hermetične zaprtosti so obvladovali svoje ljudi," razlaga profesor. "Južni Korejci so – to so sicer zdaj umaknili – na meje postavili velike zvočnike, na katerih pa ni bilo nobene posebne propagande, temveč zgolj svetovne novice. Tako so Severni Korejci sploh lahko slišali, kaj se dogaja po svetu."

Koncept džuče = koncept samozadostnosti
Kot meni Ferfila, so vsi trije voditelji ljudi obvladovali na osnovi popolne zaprtosti in na prepričevanju, da je to edini in najboljši sistem, da so najboljša rasa in da so najpametnejši. Pomemben koncept za delovanje države predstavlja koncept džuče, ki so ga v ustavo dodali leta 1972. Gre za koncept samozadostnosti, država je lastnica vsega, vse storitve, od zdravstva do proizvodnje hrane, pa so subvencionirane ali državno podprte.

"Džuče je bil njihova varianta marksizma oz. leninizma. Kim Il Sung je ta stalinistični sistem najbolj izpopolnil. To je bila ideologija, da so vsi enaki ... oblast delavcem. Njegovo ideologijo je nadaljeval tudi Kim Džong Il, ki je potem dodal še koncept songun – vojska na prvem mestu. Kim Džong Il je še pisal tekste, medtem ko sedanji vodja ni napisal niti stavka," pojasnjuje Ferfila. Ob tem dodaja, da zdajšnji voditelj Kim Džong Un ne propagira več te ideologije, temveč "skuša državo nekako normalizirati in uvesti tržno gospodarstvo, pri čemer sledi kitajskemu modelu in začenja s kmetijstvom. Kuba, Vietnam, S. Koreja, vsi sledijo kitajskemu modelu. Zadovoljni so, ko vidijo, kako Kitajska bogati, predvsem pa jim je všeč, da je partija ostala glavna."

Po propadu Sovjetske zveze so šle stvari navzdol
V 60. letih je bila ekonomska rast Severne Koreje celo višja kot v Južni Koreji, leta 1976 je bil severnokorejski BDP enak južnokorejskemu. V 80. pa so se razmere močno poslabšale, na kar je vplival tudi proces razpada Sovjetske zveze, kajti takrat je Moskva prenehala pošiljati pomoč. V tem obdobju se je gospodarstvo skoraj zlomilo, država je padla v hudo krizo, ponovna vzpostavitev trgovinskih odnosov s Kitajsko pa ni sledila potrebam severnokorejskega prebivalstva.

Leta 1992 se je začelo zdravstveno stanje Kim Il Sunga slabšati in vse več dolžnosti je začel prevzemati Kim Džong Il, ki se ga je prijel naziv ljubljeni vodja. "Zakaj je tako veliko spomenikov Kim il Sunga, ne pa Kim Džong Ila? Prvi voditelj je imel več sinov in ni bilo jasno, kateremu sinu bo prepustil vladanje. Kim Džong Il je bil pretkan in je začel množično postavljati kipe svojega očeta, postavil jih je več deset tisoč po vsej državi. Poleg tega je napisal več knjig in posnel tudi več propagandnih filmov o očetu. Zato ga je oče izbral za naslednika. Najbolj je bil problematičen največji kip v Pjongjangu, visok od 10 do 15 metrov. Ta kip so pozlatili, in ko je prišel Deng Šjaoping na obisk in videl pozlačen kip, se je razburil, kako Severna Koreja porablja kitajski denar. Zlato so potem odstranili, kip je pa ostal."

90. leta sta zaznamovala poslabšanje gospodarskih razmer in velika lakota, ki je zahtevala več sto tisoč žrtev. Leta 1996 je država sprejela pomoč Združenih narodov v obliki hrane. Zaostrene razmere so pomenile tudi razcvet črnega trga in razrast korupcije, naraščalo je nezadovoljstvo s Kim Džong Ilom.

Od leta 2011 na oblasti Kim Džong Un
Ko je leta 2011 Kim Džong Un, Kim Džong Ilov tretji sin, prevzel oblast, je svetovna javnost z zanimanjem spremljala dogajanje v Pjongjangu. Kim Džong Un predtem ni imel veliko vodstvenih izkušenj, v nasprotju z očetom, ki so ga 20 let pripravljali na prevzem oblasti. Kim Džong Un je v soj žarometov stopil leta 2010 kot general s štirimi zvezdicami in si prislužil vzdevek "ljubljeni mladi general" ter postal podpredsednik centralnega vojaškega odbora Delavske stranke. Uradno naj bi Kim Džong Un diplomiral na vojaški univerzi, poimenovani po njegovem dedu Kim Il Sungu, govori več tujih jezikov, tudi angleško, in je ljubitelj računalnikov in tehnologije. Kmalu je pokazal, da bo nadaljeval vladanje s trdo roko svojega očeta in dedka. Decembra 2013 so usmrtili njegovega strica Džang Song Teka, ki je veljal za drugega človeka v Severni Koreji.

"Pravočasna, točna odločitev naše stranke, da odstranimo protistrankarske, protirevolucionarne in razkolniške elemente, je v veliki meri pripomogla k utrditvi enotnosti stranke in revolucije ter okrepila našo solidarnost za stokrat," je dejal Kim. Na področju zunanje politike je največji korak naprej pod njegovim vodstvom država storila na področju izboljšanja odnosov z Južno Korejo in ZDA. Konec marca je Kim Džong Un obiskal Peking, kar je bil njegov prvi obisk tujine po prevzemu oblasti leta 2011.

Na domačem prizorišču je napovedal krepitev gospodarstva z razvojem infrastrukture, energetike in kmetijstva. "Kim Džong Un skuša vpeljevati tržno gospodarstvo, začel je kot Kitajci, in ga skuša razviti predvsem tako, da v obstoječih kmetijskih podjetjih pušča ljudem kot njihovo zasebno lastnino del dohodka. V državi je tudi že nekaj podjetnikov, toda vse to poteka v brezzakonju. Uradno je še vedno vse v lasti države. Veliko je tudi korupcije. Bili so primeri, ko so šli direktorji na Kitajsko, pa so vse stroje prodali, delavci so hodili v službo, tovarna je bila pa prazna," je dejal Ferfila. Kot še poudarja, je ključno pri razumevanju počasnosti sprememb vloga partije in vojske. "Kim Džong Un ne more sprejeti tržne zakonodaje, ker ga blokirata vojska in partija. Trajalo bo desetletja, da se bodo razmere normalizirale in približale zahodnim. Najbolj realna možnost je takšna, da sedanje strukture ostanejo na oblasti in kot v primeru Kitajske, Kube in Vietnama počasi uvedejo spremembe."

Grožnja z jedrskim orožjem
V zadnjih letih je Severna Koreja največkrat v središču pozornosti svetovne javnosti zaradi razvijanja svojih jedrskih zmogljivosti. Pomembno obdobje, povezano z razvojem jedrskega orožja, je bilo v 90. letih, ko je država po okvirnem dogovoru s takratnim ameriškim predsednikom Billom Clintonom privolila v ustavitev svojega jedrskega programa. S prihodom ameriškega predsednika Georgea Busha so se odnosi znova zaostrili, okvirni dogovor pa je padel v vodo. Severni Korejci so podvojili napore pri razvijanju jedrskega programa. Leta 2006, ko je bil na oblasti še Kim Džong Il, so izvedli prvi raketni poskus, večino pa so jih izvedli pod vladanjem Kim Džong Una, kar je v mednarodni skupnosti izzvalo oster protest, retorika se je lani močno zaostrila. Preobrat se je zgodil, ko sta po sprva zelo ostrih besednih spopadih med Trumpom in Kimom državi z diplomatskimi napori prišli do pogajalske mize.

Junija sta se tako v Singapurju na zgodovinskem srečanju sešla ameriški predsednik Donald Trump in Kim Džong Un, to je bilo prvo srečanje katerega koli aktualnega ameriškega predsednika s severnokorejskim voditeljem. Ta je privolil v končanje jedrskega programa in denuklearizacijo države. Ali to dejansko pomeni novo poglavje v odnosih Severne Koreje in sveta in bo Pjongjang res prenehal razvijati jedrsko orožje, bo pokazal čas. Vso svojo zgodovino pa ostaja Severna Koreja diplomatsko tesno povezana s Kitajsko in Sovjetsko zvezo oz. pozneje Rusijo.

"Vsi trije voditelji so bili mojstri pri, po domače povedano, nategovanju Zahoda, v tem smislu, da so vedno iznašli neko formulo, kako dobiti denar, hrano in vojaško opremo od sosednjih oz. ideološko sorodnih držav. Kim Il Sung je sprva dobil orožje in pomoč od Sovjetske zveze, ko so mu ti nehali dajati pomoč, se je obrnil na Kitajsko. Ko so ti prenehali s pomočjo, pa so začeli izsiljevati Japonsko, Južno Korejo in ZDA. Vsi ti dogovori z ZDA so temeljili na eni predpostavki: odpovemo se razvijanju jedrskega orožja (takrat so ga še razvijali), če nam vi daste to in to. Dobili so na stotine milijonov v denarju in hrani. Program so prekinili in pomoč obdržali," dodaja Ferfila.

Do dogovora Trump-Kim je Ferfila precej skeptičen. "Jasno je nekaj: Kim bi se morda odpovedal jedrskemu orožju, če bi dobil res veliko denarja, kajti Severna Koreja je danes na ravni razvitosti kakšne afriške države, česar se Kim dobro zaveda. Druga stvar, ki jo je treba upoštevati, pa je: kakšna varnostna zagotovila bi mu ZDA lahko dale? Eno bi mogoče bilo nepreklicen umik ameriške vojske iz Južne Koreje, kar pa je malo verjetno."

Kot meni profesor, so, če je njihov namen resnična sprememba politike, potrebna leta in leta srečevanj različnih ekspertov, ki bi določila, na katerih področjih in kako bi se popuščalo in odstranjevalo orožje. "Ko so Američani videli, kaj oni zahtevajo, so preprosto dojeli, da niso pripravljeni na to. Zdaj se kaže, da seveda tudi ameriška administracija kaj dosti ne namerava storiti na tem področju. Druga stvar je tudi, da se je vmešala Kitajska, ki ima velik vpliv na severnokorejsko politiko. Tako da iz tega se kaj veliko ne bo izcimilo. Verjetno so tudi ameriške ocene zdaj, da je ta predsednik sorazmerno racionalen igralec in da ni za pričakovati – če seveda ne bo velikih izzivanj – napada. Severna Koreja izginja z naslovnic svetovnih medijev in se umika drugim težavam."

Kompleksni odnosi s Seulom
Odnosi med Korejama so v desetletjih doživljali različne faze, večino časa so bili sovražni, najbolj pa je razdelitev države po 38. vzporedniku zaznamovala življenja številnih družin, ki so se morale ločiti. Prvi dve desetletji državi nista imeli stikov, Severni Korejci pa so v 60., 70. in 80. letih skušali izvesti več atentatov na južnokorejske voditelje. Potem ko so na začetku 70. let propadli pogovori o morebitni združitvi držav, se je leta 1973 Južna Koreja zavzela za ločeno članstvo držav v mednarodnih organizacijah.

Veliki preboj v odnosih se je zgodil letos. Februarja je na olimpijske igre v Južni Koreji prišla tudi severnokorejska delegacija, kar je bil zgodovinski dogodek, aprila pa je potekal vrh držav, šele tretji po letu 1953. Kim Džong Un in Mun Dže In sta se na zgodovinskem srečanju na demilitariziranem območju v kraju Panmunjom zavezala k popolni jedrski razorožitvi Korejskega polotoka in mirnemu končanju vojne med državama, ki uradno še traja.

Sogovornik je glede združitve previden. "Bližnja združitev ne pride v poštev. Ko je recimo prišlo do združevanja Nemčij, so Južni Korejci tja pošiljali cele delegacije, ki so spremljale proces. Že razlike med Nemčijama so bile ogromne, tu so še bistveno večje. Severna Koreja je tako rekoč uničena. Ena stvar je materialna infrastruktura, druga pa je človeška infrastruktura: nimajo računalnikov, večina ljudi, ki prihaja iz šol, je neuporabna za svet sodobne tehnologije. Edina realna možnost je, da se vzpostavi federacija dveh delov in se nekaj desetletij v Severno Korejo pošilja denar in vse drugo, da se usposobi človeški kader, nov šolski sistem. Ob 100. obletnici bi bila recimo Severna Koreja sposobna, da se združi."