V Sarajevu je prostora le za 100 zapornikov s krajšimi zapornimi kaznimi, na odslužitev zaporne kazni, največ šest let, pa trenutno čaka vsaj dvakrat toliko obsojencev. Rešitev je sicer dobesedno na vidiku: le nekaj kilometrov proč je namreč zapor, ki bi lahko sprejel vsaj nekaj obsojencev, toda obstaja ovira - leži znotraj območja Republike srbske, sicer druge entitete BiH-a, s katerim pa muslimansko-hrvaški del federacije nima sklenjenega dogovora o sprejemu obsojencev.

"Čudno je. Ničesar nisem mogel načrtovati, samo čakal sem lahko," je dejal 22-letni Amer Hamidović, ki je čakal kar dve leti in pol, da je lahko odslužil svojo sedemmesečno kazen.

Nesmiselna dosledna ločenost institucij
Dolge zamude pri služenju kazni so le ena od mnogih posledic delitev Bosne na pretežno srbsko polovico in pretežno muslimansko-hrvaško polovico leta 1995 v skladu z daytonskim dogovorom. Obe polovici imata ločene institucije, vključno z zapori. "Ne moremo vzeti več ljudi, kot je dovoljeno," je dejal Alija Berbekić, ki nadzoruje sarajevske zapore. "Edina rešitev je poiskati skupno rešitev za bosanske težave. Zakaj bi morali zapravljati denar za gradnjo novih dragih sistemov, če že imamo obstoječi sistem, ki leži na drugi strani meje ločnice." Zapor, na katerega je ciljal Berbekić, je na obrobju sarajevskega predmestja, toda že znotraj srbskega dela BiH-a. Srbski uradniki situacije ne želijo komentirati.

Najbolj nevarne kriminalce v muslimansko-hrvaškem delu, med njimi so morilci in posiljevalci, pošljejo v večji zapor zunaj Sarajeva, medtem ko obsojeni na krajše zaporne kazen torej čakajo, da se bo sprostilo mesto v zaporu. "Nevarno je, toda glede tega ne moremo storiti ničesar," je dejal Ferid Nikšić, pomočnik nadzornika zaporov. "Toda to, da bi z ulic umaknili 200 ljudi, še zdaleč ne pomeni, da bi bile razmere na ulici potem idealne, da kriminala ne bi bilo."

23-letni natakar Saša Martinović je postavil rekord: da bi odslužil 20-dnevno zaporno kazen, na katero je bil obsojen zaradi vpletenosti v pretep, je čakal kar šest let. "Moral bi plačati približno 500 evrov, toda nisem jih imel." Zato je raje izbral drugo možnost: odhod v zapor.

Vdano čakanje na odhod za rešetke
Zanimivo je, da nihče od obsojencev, ki čakajo na služenje kazni, v zadnjih letih ni pobegnil. "Ne bi želel pobegniti, saj nisem bil kriv," je dejal Zlatko Gojsilović, računovodja, ki trdi, da so ga njegovi nadrejeni "potunkali". Pod pretvezo so ga prepričali, da je podpisal dokument, s katerim so oprali 1,75 milijona evrov. "Pet mesecev sem čakal, toda to je bilo dobro, kajti v tem času sem dokončal neke druge naloge." Senah Lihovac je čakal dva meseca, preden je za 17 mesecev odšel v zapor. Vzrok: v prometni nesreči je ubil človeka.

Zaporniki v zaporu v Sarajevu, ki je bil pred 100 leti pod avstro-ogrsko oblastjo, živijo v skupnih sobah, natlačenih s pogradi. Pri tem niso ločeni po narodnosti, Srbi, Hrvati in Muslimani kazen služijo skupaj. "Konflikti so, toda do njih prihaja na individualni ravni, narodnost po navadi ni vzrok," pravi Nikšić. Na vprašanje, koliko časa bi po njegovem mnenju trajalo, da bi oba dela BiH-a združil zaporniški sistem, je bil Nikšić kratek in jedrnat. "Mogoče sto let."

K. T.