Neimenovani diplomat pravi, da verjame, da je stanje tako slabo in politično ozračje tako okuženo, da prvič po l. 1995 neverjetna misel o ponovnih spopadih ni več neverjetna. To ne pomeni, da je nova vojna neizogibna. Toda konflikt je zdaj jasno nakazana možnost.

27. marca je Miroslav Lajčak, novi slovaški zunanji minister, pripravil zabavo za Valentina Inzka, svojega avstrijskega naslednika na mestu visokega predstavnike mednarodne skupnosti v BiH-u. Inzko je četrti mož, ki bo zasedel omenjeni položaj, po načrtih pa naj bi bil tudi zadnji. Zdaj je jasno, da bo svoje delo opravljal vsaj do konca leta, potem pa naj bi Inzko ostal v Sarajevu le kot posebni predstavnik EU-ja, a brez pravnih pooblastil.

Največ nelagodja glede Bosne se razvnema okoli odločitve, ali je razumna sprememba od vplivnega visokega predstavnika na šibkejšega poslanika EU-ja. In ni samo to. Po koncu vojne leta 1995 je Bosno preplavilo 60.000 Natovih mirovnikov. Danes jih je le zdolgočasenih 2.000, pod vodstvom EU-ja. Do konca leta bi se lahko to število zmanjšalo le na 200. Pesimistični diplomati menijo, da bi bilo to zelo slabo, in opozorjajo, da bi bilo to napaka, s katero bi poslali napačna znamenja ob napačnem času.

Na Lajčkovi zabavi so se Srbi, Hrvati in Bošnjaki (bosanski muslimani) pozdravili, potem pa se družili le znotraj svojih skupin. Sklep je jasen: to je težava BiH-a. Njegova zapletena ustavna struktura dobro deluje v vsakodnevnih zadevah, a ne pomeni dobre osnove za reševanje zadev, ki so ključnega pomena. Vsaj 26. marca so se vse tri strani strinjale glede zgodovinskega dogovora o prihodnosti Brčkega, avtonomnega območja znotraj BiH-a.

Bošnjaški voditelji, med njimi Haris Silajdžić, ki je eden izmed članov tričlanskega predsedstva, želijo, da bi srbsko entiteto v BiH-u, Republiko srbsko ukinili, kar utemeljuje z besedami, da je bila ustvarjena z genocidom. Njegov nasprotnik, premier Republike srpske, Milorad Dodik, grozi z referendumom o odcepitvi. "Hkrati se potrebujeta in tudi hranita," pravi Miloš Šolaja, vodja centra za mednarodne odnose v Banjaluki.

Prebivalci v barih in strategi se pogovarjajo, da naj bi se strani znova oboroževale, toda diskretno, v diskotekah in varnostnih družbah. Vidnih dokazov o tem ni. Še več, predsednik parlamenta Republike srbske, Igor Radojičić trdi, da so to smešne zgodbe, ki jih namerno širijo Bošnjaki, ki želijo zagotoviti, da se urad visokega predstavnika ne bo zaprl, in zvabiti novega ameriške predsednika Baracka Obamo na svojo stran.

Večina bosanskih Srbov meni, da možnost odcepitve ni realistična. Vse, kar želijo, je obraniti avtonomijo, ki so jo pridobili z daytonskim sporazumom leta 1995, s katerim se je končala vojna. Bošnjaki so prepričani, da Dodik s tem, ko z vsemi močmi blokira zakonodajo, sledi zgledu črnogorskega voditelja Mila Djukanovića, ko je ta storil isto, da je dokazal, da tudi ohlapna federacija Srbov in Črnogorcev ni mogoča. Medtem se drugi del BiH-a, federacija Bošnjakov in Hrvatov, otepa bankrota, pri čemer velike vsote namenjajo vojaškim veteranom, ki so zelo vpliven lobij.

Do maja, ko bo potekal kongres vodilne bošnjaške stranke, naj bi se v Bosni spremenilo le malo. Nekdanji član tričlanskega predsedstva BiH-a Sulejman Tihić, ki je začel tehtne pogovore s srbskimi in hrvaškimi sogovorniki o prihodnosti države, se spoprijema z velikimi izzivom svoje predsedovanja. Bošnjaški nasprotniki ga obtožujejo izdaje. Ob tem, da se gospodarska kriza stopnjuje, bodo voditelji BiH-a počeli to, kar počnejo najbolje: igrali bodo na strah. Za zdaj se vsi strinjajo, da med običajnimi prebivalci ni nobenih želja po vojni. A strah in jeza, če ju bo dovolj, se lahko za državo spremenita v smrtonosen koktejl.

K. T. (prevedeno in prirejeno po Economistu)