Ostojić živi v Dohi, glavnem mestu Katarja, od leta 2012. Po izobrazbi je profesor športne vzgoje, pred prihodom v to zalivsko državo je deloval v košarkarskih klubih Slovan in Olimpija. Od leta 2022 deluje kot kondicijski trener v odbojki. V tem času je zamenjal že kar nekaj klubov, trenutno pa deluje v odbojkarskemu klubu Al Arabi. V Dohi živi z ženo in petletno hčerko.

Katar je pred začetkom svetovnega prvenstva v nogometu pod drobnogledom vsega sveta. Kakšno je življenje v Dohi, ki je po Ostojićevih besedah stalno gradbišče, nemogočih vremenskih razmerah od aprila do sredine oktobra in o tem, kako strogo nadzirajo pitje alkohola, pa v spodnjem pogovoru.

Svetovno prvenstvo v nogometu bo nedvomno največji športni dogodek v Katarju do zdaj. Imate vstopnice za kakšno tekmo?
Seveda. Moja žena je Srbkinja, zato smo kupili vstopnice za eno tekmo srbske reprezentance. Doma imamo jasnega favorita, haha. Sam sicer nisem velik ljubitelj nogometa, ampak glede na to, da bo prvenstvo tukaj, moramo ta dogodek seveda doživeti.

Stadioni so bolj kot ne razprodani. Bo na njih največ domačinov, Katarcev, tujcev, ki živite v Katarju, ali navijačev z drugih delov sveta? Koliko stanejo vstopnice?
V Katarju je za nogomet zagotovo največ zanimanja med tujci, ki tukaj živijo in delajo. Katarci niso preveč zainteresirani – kolikor se pogovarjam z njimi, mi pravijo, da bodo tekme večinoma gledali doma, saj ne želijo v gnečo na stadionih, zato bodo prvenstvo spremljali po televiziji. Tujci, ki imajo radi nogomet in tukaj delajo, sploh, če bo igrala tudi njihova reprezentanca, pa so že takoj v prvem krogu prodaje kupili vstopnice. Vstopnice so namreč najprej ponudili domačinom in tistim, ki v Katarju živimo.

Sam sem kupil vstopnice srednjega ranga, vsaka je stala 250 rialov, kar je trenutno 66 evrov. Zelo normalna cena glede na to, da gre za nogomet in da je v Katarju vse, kar ni osnovna dobrina, drago. Na voljo so bile tudi cenejše vstopnice. Morda so bile cene nekoliko nižje za nas, ki živimo v Katarju, ne vem, koliko so zanje plačali tisti iz drugih držav.

Koliko je šport v državi sploh priljubljen? Sama rada spremljam šport, pa mi je na pamet izmed katarskih športnikov padel le skakalec v višino Mutaz Essa Baršim, sicer zdajšnji olimpijski prvak. Se Katarci v prostem času sploh sproščajo s športom – ali je preprosto prevroče?
Če jih primerjamo s Slovenci ali z Evropejci, imajo čisto druge navade, niso zagnani športniki. Njihova nogometna liga se igra pred popolnoma praznimi stadioni, pa je nogomet najbolj priljubljen šport. Tudi na tekme drugih ekipnih športov, kot sta košarka in odbojka, pride po nekaj deset ljudi. Teh tekem nihče ne gleda. Bolj priljubljeni so večji dogodki, na primer diamantna liga v atletiki, in drugi večji spektakli.

Veliko je bilo govora o vremenu, prav zato bo to prvi SP, ki bo potekal pozimi. V Katarju poletja nikoli ni konec, razlikujete le med manj in bolj vročimi meseci, od 20 stopinj Celzija v januarju do 45 stopinj v avgustu. Kakšne so torej napovedi za vreme med prvenstvom? Sprašujem vas kot kondicijskega trenerja, bodo temperature in vlažnost znosni za igro?
Mislim, da bo vreme v redu. Nekje v sredini oktobra se začne vreme spreminjati, počasi prehaja v "zimo". November je že prijeten. Trenutno je tukaj 33 stopinj Celzija (pogovarjala sva se v soboto, 12. 11., op. a.), napoved kaže, da bodo do prihodnjega tedna temperature nekje med 29 in 32 stopinj. Ko temperature padejo, je zima fantastična – od novembra do marca je zelo prijetno, temperatura je okoli 25 stopinj.

Aprila in maja se potem že začne dvigati, temperature so takrat takšne kot v Sloveniji poleti. Od junija do sredine oktobra pa "ni za živeti". Takrat imamo 45, tudi tja do 47 stopinj. V prvih letih življenja v Dohi sem še kdaj pomislil, da bi šel poleti vsaj ob večerih na kakšen sprehod, a sem hitro ugotovil, da nima smisla.

Za tekme, ki bodo čez dan, bodo verjetno vseeno potrebovali klimatske naprave. Lahko bo kakšen dan tudi zelo visoka vlaga, in to je najhujša kombinacija – vročina in vlaga. Bolj znosno je, ko je na primer 45 stopinj, kot pa, ko jih namerijo 39 in je ob tem vlaga 75-odstotna. Takrat je obupno. Samo kratka hoja od hiše do avta in v pljučih dobiš občutek, kot da ne moreš dihati. Vreme je po mojem mnenju res najhujša stvar v Katarju, teh razmer se človek ne more navaditi, vsaj jaz se jih v desetih letih nisem. To me čedalje bolj mori, sploh, ker imam hčerko. Starejši lažje prenašamo dejstvo, da moramo biti kar naprej v notranjih prostorih. Seveda so možnosti, da se zapusti stanovanje – tu so ogromna nakupovalna središča, ogromno je igralnic, a je vse notri. Življenje doma poteka pod klimatsko napravo, iz stanovanja do avtomobila skušaš priti čim hitreje, v službi pa spet klima dela na polno. Ni to to.

Ko so temperature znosnejše in lahko čas preživljate zunaj, kam se odpravite? Ni gozdov, gora, rek, na katere smo navajeni v Sloveniji.
V desetih letih se je tukaj vse popolnoma spremenilo, skoraj se ne spomnim več, kakšno je bilo mesto, ko sem prišel. Razvoj v Katarju je res nor. Zgradili so ogromne parke, ko se sprehodiš skozi njih, imaš skoraj občutek, da si na Golovcu, haha. Vanje so postavili napol džunglo, nasadili so bujno vegetacijo, ki jo seveda obilno zalivajo z vodo. To je dober primer tega, kaj vse se da narediti z denarjem. Veliko je sprehajalnih poti s tartanom za tek, kolesarskih prog, igrišč za otroke. Vsi boljši nebotičniki imajo na vrhu bazen, v katerem se da tudi poleti ohladiti, ker vodo ohlajajo. Na voljo so tudi plaže, a poleti se nikakor ne da kopati v morju, saj je voda toplejša, kot če bi jo doma natočil v banjo. Že dolgo obstaja mestna plaža, a se večinoma na njej ljudje ne kopajo, saj gre za "družinsko plažo", na katero ženska v bikiniju ne sme. Obstaja pa več drugih plaž, na katerih se lahko kopa v običajnih kopalkah. V primerjavi s turističnim Dubajem je v Dohi vse bolj konservativno, a zaradi SP-ja so se odločili tudi za nekaj sprememb. V neposredni bližini našega doma v centru mesta so tako pred dnevi odprli tri nove plaže, mislim, da prav zaradi navijačev, ki bodo prišli. V času prvenstva bodo zagotovo odprte, za naprej bomo pa videli, haha.

Katar ima skoraj tri milijone prebivalcev, od tega je domačinov manj kot 15 odstotkov. Največ je priseljencev iz azijskih držav – Indije, Nepala, Bangladeša, ki opravljajo težka fizična dela, veliko je tudi kritik in opozoril zaradi zlorab teh delavcev, ki so delali infrastrukturo pred SP-jem. Se ti različni sloji prebivalstva med seboj sploh kaj mešate ali se Katarci držijo zase, izseljenci iz zahodnih držav zase, tisti iz najrevnejših držav pa zase?
To je res zelo zanimivo. Ena izmed stvari, ki so mi všeč, je ta, da tukaj dejansko živijo ljudje z vsega sveta, gre za svet v malem. Prebivalci pa so razdeljeni v skupine, seveda. Katarci definitivno živijo bolj zase. Zelo močna skupnost je filipinska, tukaj jih je ogromno. Povsod so skupaj, zelo dobro so organizirani, imajo svoje šole, veliko se družijo. Delajo različna dela, ogromno jih je v gostinstvu, zdravstvu, vrtcih in šolah. Tudi izseljenci iz Bangladeša in Indije se držijo skupaj. In potem smo tu še Zahodnjaki – Evropejci in drugi, ki se družimo med seboj. Slovencev nas po mojij podatkih živi okoli sto, a nismo preveč aktivni, nimamo kaj veliko srečanj.

Sorodna novica Kršitve pravic, futuristični stadioni in premalo nastanitev (zato se smeji Dubaju)

Mnoge organizacije opozarjajo, da ti delavci živijo v zelo skromnih razmerah, da jih izkoriščajo in da jim delodajalci ne pustijo, da zamenjajo delo. Med gradnjo infrastrukture za SP naj bi jih umrlo več tisoč. Kako ste vi v zadnjih letih spremljali vse te spremembe zaradi SP-ja, ste videli delavce, da so bili na gradbiščih od jutra do noči v neznosnih razmerah?
Seveda sem jih opazil. V centru, kjer mi živimo, so praktično dve leti razbijali, velikokrat sem se zaradi tega pritožil. Imajo pa reguliran urnik – morda so se začele stvari malo spreminjati tudi zaradi vseh pritiskov, ko so dobili kandidaturo. Fizični delavci imajo namreč poletni in zimski delovni čas. Poleti čez dan niso delali, začeli so delati po 16.00, 17.00, ko se tukaj že stemni. Je pa res, da so potem delali vso noč, kar res ni bilo prijetno niti za nas, veliko neprespanih noči je bilo. Tudi ponoči so brez zadržkov uporabljali vso težko mehanizacijo.

Sorodna novica Spremljajte tekme nogometnega SP-ja s šestimi dodatnimi pogledi

Seveda se tem delavcem ne godi dobro, tudi če so delali ponoči, so to nehumane razmere, narava je tukaj res neznosna. Ko greš sam poleti ven, po desetih minutah vidiš, da nimaš kaj početi na zraku. A tako tukaj je. Razvoj je res nesluten, nepojmljivo je, kaj so vse zgradili v zadnjih 20 letih. Doha je dobesedno gradbišče – tudi sam deset let živim na gradbišču, dela se res neprekinjeno. Res je neverjetno, kaj se vse da zgraditi, če so finančna sredstva. Ti delavci imajo okoli 300, 400 evrov plače za delo od jutra do noči, podobno so plačani tudi taksisti. Večinoma prihajajo iz Nepala, Bangladeša, Šrilanke – a v primerjavi z razmerami v njihovih državah je to desetkrat višja plača.

Se o teh zlorabah delavcev migrantov v katarskih medijih kaj govori, piše?
Ne. Ne berem in ne spremljam veliko katarskih medijev, a mislim, da je to kar pereča zadeva, zato je raje ne omenjajo. Mislim, da je to težava, ki je prisotna povsod po svetu. Je pa Katar seveda zaradi SP-ja zdaj bolj pod drobnogledom svetovne javnosti. Sam sem videl in bil priča določenim stvarem, ki se meni osebno ne zdijo v redu, vendar o tem raje ne bi govoril. Osredotočiva se raje na pozitivne stvari.

A moram vas vprašati tudi o nespoštovanju človekovih pravic in mnogih prepovedih oziroma omejitvah v Katarju. Homoseksualnost je v tej državi nezakonita. Torej na ulici ni mogoče videti istospolnega para?
Ne, ne, tega ni mogoče videti. V njihovi kulturi je to prikrito, tudi kakšnih aktivistov ni. Javno homoseksualnosti ni videti.

Veliko je govora tudi o pravilih glede alkoholnih pijač. Alkohol lahko pijejo le nemuslimani, starejši od 21 let, vendar je na voljo le v hotelih, za navijače pa ga bodo v večernih urah prodajali tudi v navijaških območjih. Drži, da v Dohi obstaja le ena trgovina z alkoholnimi pijačami?
Da, obstaja samo ena trgovina, ampak to ni nobena težava. V Dohi je alkohol dostopen v hotelih. Načeloma je samo za tujce, Katarec naj ne bi imel vstopa nekam, kjer se toči alkohol, čeprav jih je tudi mogoče videti. Tako da alkohol ni tako radikalna stvar, ne drži, da ga je nemogoče dobiti. V Dohi je čisto dovolj diskotek, barov, klubov, a vsi delujejo v sklopu hotelov. Za tiste, ki se radi zabavajo, so v Dohi žurke, didžeji vrtijo glasbo, organizirajo koncerte na prostem. Ko sem prišel sem, sem bil v "živahnih" letih in smo se tukaj kar lepo veselili, haha. Na javnih prostorih uživanje alkohola ni dovoljeno, za to te lahko sankcionirajo. To so pravila, ki jih je treba spoštovati. Če pa gre za žurko, ki je organizirana na prostem, recimo na plaži, v sklopu nekega hotela, pa pride nanjo tudi 5000 ljudi, ki normalno pijejo alkohol.

Še nekaj glede te trgovine – v Dohi obstaja trgovina za izseljence, v kateri lahko kupuješ, če prej od delodajalca dobiš dokument. To sicer ni težava. S tem dokumentom ti glede na višino tvoje plače nato določijo odstotek oziroma limit, ki ga lahko potrošiš v njej. Pravim, da je to naš Mercator, haha. V tej trgovini dobiš tudi svinjino, pršut, suho salamo, slanino – vse je sicer zamrznjeno, ne sveže. Prodajajo tudi alkohol in proizvode, ki niso v skladu z njihovo kulturo. Prepovedana pa je preprodaja teh izdelkov. Če greš na divjo plažo, lahko vidiš ljudi z vsega sveta, da imajo piknik in tudi pijejo alkohol na prostem. Seveda se ne izpostavljajo preveč, a tudi, če gre policist mimo, običajno ni prevelike drame. Niso tako radikalni, res ne.

Katera izmed teh prepovedi je za vas najbolj moteča?
Res ima človek občutek, da je veliko prepovedi, a če bi moral izpostaviti eno, ki me res moti v primerjavi z življenjem v Sloveniji, bi imel težavo. Morda pa sem se že tako asimiliral. Rekel bi, da je v Katarju življenje precej običajno, so le malenkosti, ki jih je treba pač spoštovati. Pred leti so na primer spet uvedli, da si moramo moški ob obisku zdravstvene ustanove obleči dolge hlače. To pravilo naj bi veljalo tudi drugod, na primer v nakupovalnih središčih, a ga ne upoštevajo striktno. Tudi če se kakšna ženska sprehodi v minikrilu, je nihče ne ustavlja ali maltretira zaradi tega. Treba je biti pazljiv in spoštovati njihova pravila, pa ni nobene drame.

Katar po neki raziskavi velja za najvarnejšo državo na svetu. Bi se strinjali s to trditvijo? Gre za to, da je nadzor tako velik ali so kazni tako hude, da vsakogar odvrnejo od napačnih misli?
To pa je res ena izmed stvari, ki se mi zdi malo moteča, sploh glede na naš način življenja. Tukaj imaš res občutek, da si vedno pod nadzorom. Kamere so dobesedno povsod – res povsod. Ko grem iz stanovanja, sta kameri na hodniku in v dvigalu. Na parkirišču so povsod kamere, enako v trgovinah, v službi. Bi rekel, da so "control freaki", vse želijo imeti pod nadzorom. Po drugi strani pa je to spet stvar, ki se je je treba navaditi. Posledica vsega tega nadzora pa je, da ni tukaj nobenega kriminala, prav neverjetno. Včasih se sam sebi zdim nor, da na delovnem mestu pustim na mizi računalnik in nahrbtnik z denarnico in grem na kosilo za pol ure. Sploh ni vprašanje, da bi ti kdo kaj ukradel.

Ker so povsod kamere.
Seveda. A podzavestno delujejo na vse, da potem niti ne razmišljajo, da bi kaj grdega naredili. Če slučajno res pride do kraje ali tihotapljenja drog, v medijih vsako tako zgodbo na veliko izpostavijo, da je poduk drugim. Prvo izkušnjo z varnostjo sem imel kmalu po svojem prihodu. Z nekim igralcem sem šel lovit ribe, ko se je spomnil, da je pustil denarnico na armaturni plošči v odklenjenem avtomobilu s spuščenimi šipami na parkirišču. Seveda sem mu rekel, da se morava takoj vrniti, a mi je odgovoril, da to ni potrebno. In res ga je denarnica po koncu ribolova čakala v avtomobilu. V desetih letih sem slišal morda za dva primera, da je komu iz garderobe v športni dvorani kaj izginilo. Lahko rečemo, da kriminal v Dohi ne obstaja.

Katar velja za eno najbogatejših držav na svetu – ogromno denarja dobiva zaradi izvoza utekočinjenega plina in nafte, razvito imajo tudi logistiko, kot sta pristanišče in letališče. Evropa je trenutno v primežu energetske krize. Kako je s tem v Katarju, je kakor koli čutiti vpliv trenutnih zaostrenih razmer po svetu? Imajo stavbe sploh ogrevanje?
Haha, ne, tukaj je vse ravno nasprotno. Opažam, da se je v teh desetih letih mojega bivanja v Dohi še nekaj zelo spremenilo – prvi dve, tri leta je bilo včasih pozimi, januarja in februarja, pozimi tako mrzlo, da sem moral biti pokrit z dvema odejama, oblečen v dolgo pižamo in čez njo še trenirko pa me je vseeno treslo. Mislim, da je temperatura takrat padla tudi na 0 stopinj. Zadnjih nekaj let me pozimi ne zebe več. V zadnjih treh letih smo mogoče petkrat pozimi prižgali električni radiator, ki smo ga kupili po rojstvu hčerke. Noči pozimi so postale toplejše. Podnebne spremembe se dogajajo, to se tukaj res pozna.

Sicer pa imamo povsod klimatske naprave, ki delujejo dan in noč, ogrevanja ni. Pozimi doma samo izklopimo klimo in je prav prijetno, večinoma pa so prižgane tudi pozimi.

Vpliva zaradi vojne v Ukrajini in drugih razmer po svetu tukaj ni prav nobenega. Računi za stroške so še vedno enaki, hrana se je sicer nekoliko podražila, a mnogo manj kot v Sloveniji oziroma Evropi. Cena bencina je ostala enaka.

Povejte, da se bomo čudili – koliko stane bencin?
Ko sem prišel v Doho, je liter bencina stal en rial, kar je danes 0,26 evra. Če si kupil kokalo ali stekleničko vode, sta stali enako kot liter bencina. Za 80-litrski rezervoar sem plačal 80 rialov, kar je zdaj dobrih 20 evrov. Po krizi leta 2017 pa se je bencin podražil za sto odstotkov, in ta cena je ostala še danes. Liter bencina torej stane zdaj dva riala (0,5 evra), kar pomeni, da za 80 litrov bencina plačam 40 evrov. To je res poceni. (Ostojić govori o krizi leta 2017, ko je več arabskih držav – Savdska Arabija, Združeni arabski emirati, Egipt in Bahrajn – uvedlo zaporo Katarja, od njega pa so zahtevale, da odpove podporo Muslimanski bratovščini, zapre televizijo Al Džazira, zniža raven diplomatskih stikov z Iranom ter zaprte turško vojaško oporišče v Katarju. Očitale so mu tudi podporo terorizmu, op. a.)

Lahko rečem, da so osnovni življenjski stroški v zadnjem času na enaki ravni kot v Sloveniji, morda bi lahko celo rekel, da je življenje tukaj postalo cenejše. Čeprav nam doma klimatska naprava dela pet, šest mesecev na leto neprekinjeno in da gre za veliko večja stanovanja kot v Sloveniji, dobim za vodo in elektriko mesečni račun največ 250 rialov (66 evrov). Naše stanovanje meri 160 kvadratnih metrov. Studio tukaj označuje stanovanje, veliko 100 ali 110 kvadratnih metrov, običajno stanovanje pa meri okoli 150 kvadratnih metrov. Za stanovanja v nebotičnih je to standard. Hrana je bila v preteklosti dražja kot v Sloveniji, a ko se v zadnjem času vračam domov na dopust, vidim, da se je v Sloveniji zelo podražila. Tako da lahko rečem, da je Slovenija glede na življenjske stroške morda že dražja kot Katar.

Kaj pa najemnine?
Najemnine so približno dvakrat višje kot v Sloveniji, a moramo vedeti, da je tudi standard nekajkrat višji. Naši prijatelji, ki živijo v enem najbolj priljubljenih nebotičnikov v Dohi, zgrajenem pred dvema letoma, v studiu, plačujejo 9500 rialov najemnine, kar je dobrih 2500 evrov. A to je res top lokacija. Cene najemnin so visoke, je pa odvisno, kje si zaposlen. V športu je večina trenerjev zaposlena prek države. V tem primeru ne dobiš denarja za najemnino, ampak so na voljo določena državna stanovanja, v katerih lahko bivamo. Med korono in po njej so se sicer stvari spremenile, tudi po krizi leta 2017 ni enako, kot je bilo prej. Ko sem sam prišel, je bil vrh razvoja Katarja, življenje je bilo najboljše, takrat je bilo denarja največ.

Koliko torej stanejo še druge osnovne stvari in za kaj je treba odšteti res veliko?
Nakup v živilski trgovini je bil včasih tukaj dražji kot v Sloveniji, zdaj pa mislim, da je razlika precej manjša. Mi kot tričlanska družina v trgovini potrošimo okoli tisoč evrov na mesec pa ne gledamo na cene, kupimo tudi drage stvari. Jemo ribe, kakovostno meso, ne hodimo v diskontne trgovine.

Dragi pa so kava, hrana v restavracijah, alkohol, zabava – to je precej dražje kot v Sloveniji. Kava je na primer okoli 20, 25 rialov, kar je okoli šest evrov, pivo je okoli 10–12 evrov. Če greš ven na kosilo, plačaš veliko več kot v Sloveniji. Je pa sistem na splošno tako narejen, da je vse treba plačati, drage so na primer tudi vstopnine za otroške igralnice. Neki Katarec je mojemu znancu ob prihodu v Doho dejal: "Tukaj boš imel super življenje. Plača bo velika, lahko boš veliko privarčeval, a ne pozabi ene stvari: večina denarja ostane tukaj. Ker je sistem tako narejen." Bili so tudi Slovenci, ki so tukaj živeli pet let, samo delali in bili zaprti v stanovanju, niso trošili. Po petih letih so lahko v Sloveniji s prisluženim denarjem veliko naredili. Sam mislim, da je treba najti neko zlato sredino.

Ste zasledili že kakšen slovenski proizvod na prodajnih policah?
Seveda, Poli salamo v prosti prodaji, haha. Od izdelkov, poznanih v Sloveniji, smo lahko kupili tudi Vegeto, ajvar, hrvaške marmelade, Linolado. Ampak Poli salama zmaga, nanjo res najprej pomislim.

Za to salamo je reklamo delal tudi Luka Dončić, ki je, sodeč po odgovorih Slovencev z različnih delov sveta, nedvomno najbolj znan Slovenec. Je zvezda tudi v Katarju?
Seveda ga poznajo, absolutno. Filipinci tukaj so nori na košarko, velikokrat jo igrajo na zunanjih igriščih. Od nog do glave so oblečeni v drese igralcev iz Lige NBA, veliko jih nosi Dončićev dres. Če me kdo vpraša, od kod sem in rečem, da iz Slovenije, vsi izstrelijo: "Uau, Luka Dončić!" Tudi v Katarju je absolutna znamka, ambasador Slovenije za vse čase. Je pa zanimivo, da sem bil trener Lukovega očeta Saše, ko je zadnje leto kariere igral pri Slovanu, haha.