Vojna v Siriji, ki se je začela z nasilnim in smrtonosnim zatrtjem mirnih prodemokratičnih protestov, se je v devetih letih razvila v zapleteno vojno, v katero so vpletene različne uporniške skupine, džihadistične skupine in tuje veselile.

15. marec 2011 velja za uradni začetek sirske revolucije proti režimu družine Al Asad in panarabske socialistične stranke Baas. Navdih je prinesla arabska pomlad in zgledi iz Tunizije, Egipta in Libije, a že vojna v zadnji državi je napovedala, da bo na Levantu še bolj krvavo.

Začelo se je na jugu
Marca 2011 so v južnosirskem mestu Dara, kjer se je napovedovalo že tretje leto suše, izbruhnili prvi prodemokratični protesti. 6. marca je bilo v šolskih učilnicah aretiranih več najstnikov, ki so po mestu pisali protirežimske napise z izposojenimi parolami iz Egipta: "Ljudstvo želi, da režim pade."

V torek, 15. marca, je bil prvi protest tudi v prestolnici, pri čemer je bilo več sto demonstrantov razgnanih s silo, in ta datum je obveljal za začetek sirske revolucije. V petek, 18. marca 2011, je več tisoč ljudi v Dari zahtevalo izpustitev najstnikov, ki so jih mučili, in sojenje odgovornim iz varnostnih sil. Ulica je vzklikala "Bog, Sirija, svoboda", odgovorili so s prvimi streli in padle so prve žrtve.

Na vrhuncu razseljena polovica države
Vrnitve ni bilo več, spopadi so se postopoma stopnjevali, dokler ni leta 2012 izbruhnila vsesplošna državljanska vojna, ki je hitro prerasla v regionalno in pozneje svetovno merjenje moči. Na vrhuncu vojne je bilo razseljenih kar 12 od 22 milijonov prebivalcev Sirije. Sprožila se je vseobsegajoča begunska kriza, najhujša po drugi svetovni vojni, ki je v škripce spravila tudi Evropsko unijo.

Vojna prinesla rojstvo "Islamske države"
Spopad se je preoblikoval v sektaški obračun po grobi ločnici šiiti – suniti. Med večinskimi suniti so v uporniških vodah hitro prevladale islamistične struje, na bojiščih pa so glavno besedo prevzeli salafisti iz vrst Al Kaide in še bolj zagrizene Islamske države.

Posredovanje Rusije jeseni 2015 je tehtnico prevesilo na stran Bašarja Al Asada, ki je v koaliciji z Iranom in Moskvo počasi začel osvajati ozemlja. Sočasno se je oblikovala mednarodna koalicija pod vodstvom ZDA, ki je iz zraka obračunavala s samooklicano Islamsko državo.

Idlib zadnja Al Asadova ovira
Po devetih letih je Bašar Al Asad še trdneje na oblasti, a pod seboj ima razrušeno državo. Upira se mu samo še žep v Idlibu, kjer se je v zadnjih treh mesecih bojev moralo na novo preseliti in pobegniti okoli milijon ljudi. Na severovzhodu Sirije ostaja negotov položaj Kurdov oz. njihove koalicije, saj so ujeti pod pritisk Turčije in interese ZDA ter Rusije.