Vojna, ki je v Siriji potekala (oziroma še poteka) od leta 2011, je imela več razsežnosti, meni sogovornik, dolgoletni novinar in poznavalec Bližnjega vzhoda, od koder je bil v osemdesetih in devetdesetih letih glavni poročevalec ameriške televizije ABC. Ta vojna je bila razredna, sektaška, verska in posredniška, vse te razsežnosti pa so bile medsebojno odvisne, je dejal. Razlogov za nezadovoljstvo in napetosti v državi je bilo več, a za vojno je bilo ključno tuje financiranje in urjenje džihadističnih upornikov, meni Glass, pri čemer odgovornost pripiše tudi ZDA.

Zgodovinsko gledano, je za Sirijo prelomen začetek evropske kolonialne vladavine, je opozoril. Francija je namreč v sirsko vojsko novačila pripadnike revne alavitske skupnosti, iz katere izhaja tudi družina Al Asad, alaviti pa so v nekaj desetletjih pridobili prevladujoč položaj v oboroženih silah. A ta verska manjšina kot skupnost od vladavine Bašarja Al Asada in pred njim njegovega očeta Hafeza ni imela koristi. Danes alaviti Al Asada, ki je decembra pobegnil v Moskvo, sovražijo, saj menijo, da jih je izdal, je poudaril Glass

Marca so sile novih oblasti, ki delno izhajajo iz nekdanje veje Al Kaide v Siriji, v odziv na napad borcev, privržencev Al Asada, izvedle množične poboje civilistov, pri čemer so bili žrtve predvsem alaviti. Uporniki, ki so decembra prevzeli oblast, so med vojno alavitom grozili s smrtjo in po mnenju Glassa se niso borili za sekularno in vključujočo demokracijo, ampak želijo vsem v Siriji vsiliti zelo strogo interpretacijo islama. Medtem pa velika večina ljudi v državi, ki jih pozna, želi ohraniti sekularnost, a brez diktature. "Želijo odstraniti Al Asadovo diktaturo, a je ne zamenjati z islamistično," je dejal Glass.

Vojna v Siriji je trajala oziroma traja že 14 let. Bili so trenutki in tudi daljša obdobja, ko se je zdelo gotovo, da je Al Asad zmagal. Ste bili presenečeni, ko se je njegova vladavina decembra tako hitro končala?
Nihče ni pričakoval, da se bo njegov režim sesul v nekaj tednih. Dejavnikov je bilo več. Najprej, Izrael je v Libanonu razbil Hezbolah, na katerega se je Al Asad močno zanašal, v Siriji je ubil številne iranske častnike, ki so pomagali pri poveljevanju in nadziranju sirskih oboroženih sil, Rusija, drugi glavni podpornik Al Asadovega režima, pa je bila vojaško zasedena v Ukrajini. Vse to je nenadoma ustvarilo možnost za glavno džihadistično opozicijsko skupino, Hajat Tahrir al Šam pod Ahmedom Al Šaro, takrat znanim kot Abu Mohamed Al Džolani, da preizkusi obrambne linije sirske vojske v Alepu. Ne samo opazovalci, tudi sami so bili presenečeni, da se je vojska umaknila. Al Asad je rekel – in številni ljudje so to pričakovali – da bodo po umiku sprožili protiofenzivo, do katere pa ni prišlo. Sile Hajat Tahrir al Šama so tako lahko napredovale do Homsa in Hame ter končno do Damaska. Ob odsotnosti podpore zaveznikov in pritisku zelo močnih sil Hajat Tahrir al Šama, ki so pridobile novo tehnologijo od Ukrajine, recimo brezpilotne letalnike, režim ni nudil odpora in uporniki so Damask zavzeli tako rekoč brez boja.

Prosil bi vas za nekoliko bolj zgodovinski kontekst. Vojna se je začela leta 2011, a da bi razumeli notranjo sirsko družbeno in politično dinamiko ter odnose med številnimi etničnimi in verskimi skupinami, ki so pripeljali do vojne, bi morali upoštevati precej daljši časovni okvir. Kako daleč nazaj moramo iti, da bi bolj celovito in ustrezno razumeli razloge za vojno? Do začetka vladavine družine Al Asad leta 1970, francoske kolonialne vladavine ali otomanske vladavine?
Rekel bi, da je bil ključni trenutek v sodobni sirski zgodovini leto 1918, ko so Britanci zavzeli Damask. Arabcem je bilo obljubljeno, da bodo dobili neodvisno državo na območju celotne takratne Sirije, kar danes vključuje "malo" Sirijo, ki jo poznamo, Palestino, Izrael, Jordanijo in Libanon. Princ Fajsal je skupaj z Lawrenceom Arabskim vodil arabske sile v podporo britanskemu osvajanju Sirije. Dve leti so poskušali dobiti neodvisno državo, a so jih Francozi nazadnje porazili in deželo okupirali od leta 1920 do leta 1946. V obdobju, ko so Francozi zasedali deželo, je bila večina sunitov, ki so predstavljali večino prebivalstva, arabskih nacionalistov, ki niso hoteli imeti ničesar s francosko okupacijo. Leta 1925 je izbruhnil velik upor sunitov in Druzov proti Francozom, vendar je bil brutalno zatrt. Na tisoče ljudi je bilo ubitih, velik del Damaska je bil uničen. Suniti in Druzi se niso želeli pridružiti vojski, zato so se Francozi – kar ni neobičajno v kolonialni zgodovini – zanesli na manjšine. Zato so v vojsko novačili alavite, kristjane in Armence. Tako so bili do neodvisnosti alaviti v vojski močno prisotni, nesorazmerno glede na njihovo število. Ker so bili kot nesunitski muslimani zatirana manjšina, saj jih imajo verni suniti za krivoverce, so bili alaviti sekularisti. Niso hoteli imeti verske vlade, ampak sekularno državo, v kateri bi imele vse manjšine svobodo veroizpovedi. Leta 1963 so alavitski častniki iz stranke Baath izvedli državni udar, nato še enega leta 1966, zadnjega pa novembra leta 1970, ko je Hafez Al Asad zrušil druge alavitske častnike in vzpostavil svojo vladavino enega človeka. Zanašal se je na stranko Baath in manjšine, a vključil je tudi številne sunite. Podjetja sunitov so imela pod njim koristi, njegov obrambni minister je bil sunit, prav tako njegov podpredsednik Abdul Halim Hadam in poveljnik vojske Hikmat Al Šihabi. Al Asad torej ni izključeval sunitov, to je bil sekularni režim, a Muslimanska bratovščina, ki je postala nezakonita stranka, je med letoma 1979 in 1982 izvedla upor, ki je bil brutalno zatrt v Hami. Muslimanski bratje se niso bojevali za sekularno demokracijo v Siriji. Država je že bila sekularna in gotovo se niso bojevali za demokracijo. Bojevali so se, da bi odstranijo nesunita in potemtakem – po njihovem mnenju – nelegitimnega voditelja, ki je vladal nad legitimnimi, pravovernimi suniti. Takšno razmišljanje je bilo tudi v sunitski opoziciji proti Bašarju Al Asadu po letu 2011 in je prevladujoče tudi danes v vodstvu nove Sirije.

V zadnji knjigi o Siriji pišete o različnih dimenzijah vojne. Pravite, da je potekala razredna vojna proletariata iz predmestij proti vojski, ki so jo financirale buržoazija, sektaška vojna, sveta vojna in posredniška vojna. Katera od teh dimenzij je bila oziroma je prevladujoča?
Mislim, da niso mogle obstajati druga brez druge. Dejstvo je, da so bili revni, predvsem sunitski kmetje, siti režima, ki se ni odzival na njihove potrebe in jim ni nudil pomoči v času suše, ko so bili ljudje lačni. Zelo pomemben je bil tudi verski element. A samo po sebi to ne bi bilo dovolj, če ne bi bilo tujega financiranja in urjenja džihadističnih borcev – vključno z Združenimi državami Amerike – ki so se prek Turčije in Jordanije prihajali borit proti režimu v Siriji.

Vladne sile so oblegale in bombardirale mesta in soseske, kjer so bili uporniki, kar je bilo posebej težko. Kako je običajnim prebivalcem uspelo manevrirati med različnimi stranmi, ki so vse izvajale zločine?
Odvisno od tega, kje so živeli. Če so živeli v predelih pod nadzorom vlade, so bili praviloma relativno na varnem, saj uporniki niso imeli težkega topništva ali zračnih sil, helikopterjev, s katerih bi metali bombe, narejene iz sodov. Džihadisti so sicer obstreljevali središče Damaska, stari del mesta, a škoda ni bila niti približno tolikšna kot tista, ki so jo vladne sile povzročale v predelih pod nadzorom upornikov. Ti predeli v Homsu in Damasku so bili preprosto uničeni in vlada je lahko izvajala sistem, ki ga je imenovala "sprava". Upornikom so dali možnost, da zapustijo ta območja in se preselijo v Idlib, kamor so številni odšli, da izročijo orožje in odidejo domov ali odidejo v zanje vzpostavljena taborišča, kjer bi počakali na konec vojne. Nekatera takšna taborišča sem obiskal in govoril z uporniki, ki so tja odšli. Dejali so, da niso verjeli, da lahko zmagajo v vojni, in so mislili, da se borijo zaman. Izkazalo se je, da so zmagali tisti, ki so odšli v Idlib.

Sorodna novica Po padcu Al Asada se EU nagiba k omilitvi sankcij, katerih žrtev so predvsem prebivalci Sirije

V knjigi opisujete simbiozo med uporniki in vladnimi silami oziroma njihovimi predstavniki na mejah med eno in drugo stranjo, kjer se je razvil črni trg.
Poročal sem iz številnih vojn, in to se dogaja v vsaki. Dogajalo se je v Bosni, kjer so Srbi prodajali orožje Bošnjakom in obratno. Dogajalo se je v Libanonu, ko so nekateri krščanski voditelji prodajali orožje Palestincem, proti katerim so se borili. Sirija ni bila nič drugačna. Obstajala je t. i. nadzorna točka za milijon dolarjev, kjer so uporniki na eni in vladne sile na drugi strani austavljali vozila in od ljudi zahtevali plačilo, da jih spustijo naprej. Niso streljali eni na druge, saj so imeli od tega oboji dobiček. V vojni vedno pride do sodelovanja. Škoda, da ne morejo sodelovati pri doseganju miru, lahko pa sodelujejo pri služenju.

Kot ste omenili, je Bašar Al Asad uvajal neoliberalne gospodarske politike, potem ko je leta 2000 nasledil svojega očeta. Kako je to vplivalo na državo in njene prebivalce v 11 letih njegove vladavine do izbruha vojne? Je bil to pomemben dejavnik?
To je bil dejavnik, ki je močno prispeval k večjemu nezadovoljstvu z režimom. Neoliberalne politike so omogočile nastanek zasebnih bank, na kratko tudi medije v zasebni lasti, ki so bili delno svobodni. Vsi mediji prej so bili v državni lasti. Te medije so sicer zaprli, a nekaj bank so pustili delovati, ljudem so omogočili lažje trgovanje. Ime stranke je bilo sicer Arabska socialistična stranka Baath, v petdesetih in šestdesetih letih pa je sprejela zemljiško reformo in izvajala nacionalizacijo. Neoliberalne politike pa so obogatile določen krog ljudi, predvsem tiste blizu režima, Al Asadovo družino, njegove bratrance. Najbolj osovražen človek v državi je bil verjetno Al Asadov bratranec Rami Mahluf, ki je imel monopol na področju omrežja mobilne telefonije. Tudi v poslovnih krogih so bili jezni, ker niso imeli dostopa do zaslužka. Te zamere so gotovo prispevale k protestom, ki so se začeli leta 2011, nisem pa prepričan, da so prispevale veliko k dejanski vojni, ki je sledila.

Sirija je bila – ob notranjih razmerah – tudi v zapletenem regionalnem geopolitičnem položaju. Od začetka vojne so ZDA zahtevale in celo napovedovale odstranitev Al Asada, a po njegovem prevzemu predsedniškega položaja sta Al Asad in Washington več let sodelovala. ZDA so v Sirijo pošiljale ljudi, ki so jih obtoževale povezav s terorizmom, zato da jih tam mučijo in zaslišijo. To je trajalo nekje do leta 2004. Zakaj Al Asad ni zmogel ohranjati takšnega odnosa, torej da bi bil koristen Washingtonu?
Washington Al Asadu ni nasprotoval zaradi mučenja, saj je tja pošiljal ljudi ravno s tem namenom. ZDA mu niso nasprotovale zaradi tega, ker ni bil demokratičen, saj so vsi arabski režimi, ki jih ZDA podpirajo, nedemokratični. Niso ga imele rade, ker je bil odvisen od Irana in Rusije. Bil je koristen za Irance in Ruse, ZDA pa niso hotele, da bi se bodisi Iranci bodisi Rusi vmešavali v regiji, v kateri bi morale imeti same prevlado. Al Asad je uvidel, da sta Rusija in Iran edino zagotovilo za njegovo preživetje. Američanom ni mogel zaupati, da bi ohranili njegov režim, zato je raje izbral Irance in Ruse.

Je mogoče razmišljati o vojni v Siriji brez razmišljanja o sovražnosti Izraela in ZDA do Irana? Al Asad je bil pomemben člen t. i. osi odpora zoper ameriško in izraelsko hegemonijo v regiji. Pokaže se jasen kronološki red dogodkov, ko pomislimo na hud izraelski udarec Hezbolahu lansko leto in padec Al Asada le nekaj mesecev pozneje. So bile to le priprave na napad na Iran?
Tega še ne vemo, saj Irana še niso napadli. Malo so ga bombardirali, a niso izvedli splošnega napada, ki ga vsi napovedujejo. Izraelci so sicer sami dejali, da je treba odstraniti vsako vejo t. i. osi odpora, da bi Iran držali ven iz arabskega Bližnjega vzhoda in Palestine. Uspelo jim je močno oslabiti Hezbolah in odstraniti iranskega pomagača v Siriji. Naslednji bodo hutijevci (jemenski uporniki, ki uživajo podporo Irana in nadzirajo velik del Jemna, vključno z glavnim mestom Sano, op. a.), nato pa še sam Iran. A kdo ve, kaj se bo zgodilo, to je delno odvisno od odločitve predsednika ZDA Donalda Trumpa.

Je bilo zadati hud udarec Hezbolahu nujno za odstranitev Al Asada z oblasti?
Če Hezbolah ne bi bil tako dramatično oslabljen v Libanonu, do te mere, da je moral povleči nazaj ljudi iz Sirije, bi bila hitrost, s katero so uporniki osvajali, nemogoča. Morda bi do tega prišlo tudi sicer, a gotovo ne v le nekaj tednih.

Po odstranitvi Al Asada je Izrael še dodatno zmanjšal sirske vojaške zmožnosti, bombardiral je vojaško infrastrukturo po državi, povečal je tudi površino ozemlja, ki ga tam okupira. Ob tem ZDA še vedno nadzirajo naftna polja na vzhodu Sirije, Turčiji pa je uspelo zamenjati Al Asada z uporniki, ki jih je podpirala. Je Turčija zdaj država z največ vpliva na nove sirske oblasti?
Turčija je tako rekoč edina država z vplivom na ta režim, s katerim več let sodeluje na področju obveščevalnih podatkov, zalog, logistike, dobav orožja in tako naprej. Ta režim je bil povsem odvisen od Turčije. Ne pozabimo, uporniki so bili v Idlibu ob meji s Turčijo, ta meja pa je bila zanje odprta, zato so lahko redno prejemali ljudi in opremo. Turčija zdaj preplavlja sirski trg s poceni turškim blagom, česar so ljudje veseli, saj si lahko te proizvode v nasprotju z domačimi, ki so bili predragi, privoščijo. Zdaj lahko kupujejo cenejše sadje in zelenjavo, cenejše pralne stroje in podobno, a to bo sirske proizvajalce spravilo v težave, saj s tem ne morejo tekmovati. Kratkoročno bo to dobro za potrošnike, dolgoročno pa zelo slabo za sirsko gospodarstvo. Turčija ima gotovo glavno besedo, a upoštevati mora to, kar Izraela dela na jugu. Izrael namreč pravi, da ne želi nikakršne prisotnosti nove sirske vojske južno od Damaska, kar je precej veliko ozemlje. Turčija mora upoštevati tudi odnos ZDA s Kurdi na severovzhodu, ki so ravnokar sklenili dogovor z vlado v Damasku. Kurdi so imeli vzpostavljen odnos že z Al Asadom, čigar režim je plačeval javne uslužbence na severovzhodu. Sklepam, da bo Damask zdaj še naprej plačeval tamkajšnje javne uslužbence in sodeloval s Kurdi. A Turčija ima tako oster odnos do Kurdov, da morda ne bo spodbujala tega sodelovanja med Damaskom in Kurdi toliko, kot si to želijo Al Šara ali Kurdi. Ob tem tudi Kurdi otežujejo življenje sunitskim Arabcem v dolini reke Evfrat, kjer so etnično čistili vasi. Velika vojna v Siriji je končana, ne pa tudi majhne vojne.

Ta sporazum Kurdov z Damaskom je prvič uradno priznal kurdsko skupnost kot integralni del sirske države. Kako vidite prihodnji odnos med sirskimi Kurdi in novimi oblastmi v Damasku in kako bi to vplivalo na težko priborjeno avtonomijo Kurdov na severovzhodu države?
To bo odvisno, koliko si bo Al Šara prizadeval za enotno državo in nadzor nad celotno Sirijo. Če bo Kurdom priznal stopnjo avtonomije, ki jo imajo zdaj, bodo Kurdi s tem gotovo zadovoljni, uporabljali bodo svoj jezik, imeli bodo svoje medije, v šolah bodo učili kurdsko in podobno. Dolgoročno bo to morda vodilo v separatizem, tega ne vemo. Damask se tega zaveda, tudi Al Asada sta se tega vedno zavedala. A veliko je vprašanj. Kaj bo storila Turčija, ali bo Trump umaknil 2000 ameriških vojakov, kaj se bo zgodilo s taborišči, v katerih je zaprtih več kot 7000 nekdanjih borcev Islamske države? Ravno sem bil v Iraku in Iračani so prestrašeni. Če bodo ta taborišča odprli in se bodo tisti ljudje vrnili, bo Irak spet na točki, kjer je bil pred leti, ko je Islamska država razglasila kalifat na meji med Sirijo in Irakom. Veliko je neznank, zato je napovedanje zelo nevarna igra.

Dominantna skupina med tistimi, ki sestavljajo nove oblasti, je Hajat Tahrir al Šam, nekdanja veja Al Kaide v Siriji, ki zdaj vlaga veliko truda v to, da se predstavlja kot zmerna in mednarodno sprejemljiva politična skupina. Kaj mislite o tej domnevni preobrazbi Hajat Tahrir al Šama in Al Šare iz džihadistične uporniške skupine v domnevno vključujočo demokratično vlado?
Ko sem bil v Damasku, so govorili v jeziku, ki so ga ljudje želeli slišati: strpnost do različnih ver, dopuščanje uživanja alkohola, nesiljenje žensk, da si zakrivajo lase, dovoljenje, da hodijo na univerze. A bilo je tudi veliko motečih znakov. Na severozahodu pobijajo zelo veliko alavitov, alavitsko sosesko Damaska, imenovano Meze 86, so povsem obkolili borci Hajat Tahrir al Šama, ki nadzirajo, kdo v sosesko vstopa in kdo iz nje izstopa, streljajo v zrak, žalijo ljudi in jim grozijo. Družbena omrežja so polna groženj s smrtjo alavitom in kristjanom. Zadnjič mi je prijatelj iz starega dela Damaska, krščanske soseske, poslal video, na katerih so tovornjaki Hajat Tahrir al Šama z zvočniki vozili po krščanskem predelu in ljudi opozarjali, naj prestopijo v islam, preden bo prepozno. Na eni strani torej vodstvo Hajat Tahrir al Šama govori stvari, ki jih mora, da bi doseglo opustitev mednarodnih sankcij, saj je država bankrotirana, zato nujno potrebujejo denar, mednarodna vlaganja in pomoč. Na drugi strani pa imajo v svojih vrstah veliko ljudi, ki delajo ravno nasprotno. Ne pozabite, ti ljudje v svojih manifestih kristjane, alavite in Druze imenujejo neverniki. Številni mule (islamski kleriki, op. a.) pravijo, da jih lahko ubijejo, njihove ženske pa posilijo. So to razmišljanje povsem opustili? So vsi samomorilski napadalci in borci zadnjih 14 let vse to počeli samo, da bi imeli sekularno demokracijo? Na to sicer ne morem odgovoriti, a to vprašanje je zelo skrb vzbujajoče, saj je Sirija na robu bodisi uspeha bodisi neuspeha.

V svoji knjigi omenjate tuje sunitske pridigarje iz Egipta in Savdske Arabije, ki so v času vojne neposredno hujskali zoper alavite in pozivali k njihovi smrti. Je bil pokol več kot 1000 ljudi v Latakiji prejšnji mesec po padcu Al Asada predvidljiv?
Verjetno da. Več kot 100.000 alavitskih moških, večinoma mladih, je bilo odpuščenih iz vojske in vladnih služb, kar pomeni, da nimajo nikakršnih prihodkov, pri tem pa so oboroženi. To se je zgodilo v Iraku, ko so Američani razpustili vojsko in policijo, zaradi česar je bilo veliko sunitov brez službe in lačnih in so sprožili upor proti tej ureditvi, ki jih je osiromašila. V tem smislu je bilo to predvidljivo tudi v Siriji v primeru alavitov, ki so postali lačni in so se uprli temu, kar se jim je zgodilo. Ko so v Latakiji iz zasede napadli konvoj Hajat Tahrir al Šama, je ta odgovoril zelo divje in uničil vasi ter pobil veliko civilistov.

Mislite, da ima Al Šara dovolj avtoritete, da obvlada te skupine, če bi to želel, ali pa je mogoče, da bi prišel v konflikt znotraj lastnih sil glede odnosa do verskih manjšin v državi?
Do zdaj ni tvegal interne vojne. Dejal je, da bodo preiskali poboje in kaznovali odgovorne, a nič se še ni zgodilo.

EU je – ob ZDA seveda – sprejel ostre sankcije zoper Sirijo, ki so več let onemogočale obnovo države in normalizacijo življenja milijonov ljudi. Kako komentirate tako hitro spremembo politike gospodarskega pritiska takoj, ko je oblast v Siriji prevzela nekdanja Al Kaida, spremembo, na katero niti poboji, o katerih sva govorila, niso vplivali?
Američani še vedno uveljavljajo sankcije proti Siriji, kongres jih je namreč podaljšal. ZDA so sicer umaknile obljubo nagrade 10 milijonov dolarjev za aretacijo Ahmeda Al Šare zaradi terorističnih zločinov, kar pa ni isto kot umik sankcij. EU o ukinitvi sankcij razmišlja in posamezne evropske države so v Sirijo vrnile svoje veleposlanike in bi rade začele dobavljati pomoč Sircem, delno zaradi strahu pred novim množičnim begom sirskih beguncev. Zato je v njihovem interesu, da lahko Sirija stoji na lastnih nogah in ljudje ne bi želeli oditi. Američani so glede tega manj zaskrbljeni, saj begunci ne prečkajo Atlantskega oceana.

Omenili ste prevlado alavitov v vojski pod Al Asadom. Zapisali ste, da je bila ta prevlada dediščina 25-letne francoske kolonialne vladavine, ki se je končala leta 1946 in predstavlja vir trenutne sirske krize. Bi lahko več povedali o odgovornosti Francije in učinku njene razmeroma kratke vladavine na sirsko družbo?
Kot sem že dejal, ker toliko sunitov ni hotelo stopiti v vojsko pod Francijo, saj so nasprotovali francoski okupaciji in ji niso priznavali legitimnosti, so Francozi uporabili manjšine. Zato so v vojsko novačili alavite. Ti pa so bili najrevnejša skupnost v državi, bili so kmetje brez zemlje, ki so jih izkoriščali tako sunitski kot krščanski posestniki. Svoje hčere so morali pošiljati na delo po domovih v Damasku in Alepu. Bili so zelo revni, zato je bil vstop v vojsko, kjer si imel redno plačo, hrano in streho nad glavo, privlačen. Vojske po vsem svetu novačijo revne ljudi, in to so Francozi storili z alaviti, ki so bili zaradi tega ob odhodu Francozov v tako dominantnem položaju znotraj vojske.

V skladu s prevladujočim mišljenjem so bili alaviti pod Al Asadom privilegirana manjšina, vi pa v knjigi predstavite drugačen pogled. Pravite, da je v vojni umrlo nesorazmerno veliko alavitov in da je to, da so imeli kot skupnost največje koristi od 54-letne vladavine Al Asadov, mit. Zakaj so potemtakem alaviti ostali zvesti predsedniku?
Saj niso. Če greste danes v Sirijo in govorite z njimi, vam bodo rekli, da ga sovražijo. Sovražijo ga bolj kot suniti, saj menijo, da jih je izdal. Vpletel jih je v vojno na svoji strani, govoril jim je, da če se ne bodo borili za njegov režim, jih bodo džihadisti ubili. Džihadisti pa jim stvari niso olajšali, saj so tudi sami govorili, da jih bodo ubili. Zdaj, ko ga ni več, ga res sovražijo. Pod njim alavitska skupnost ni obogatela. Alavitske vasi na severozahodu so najrevnejše v državi. Spoznal sem nekatere kmete. Preživljajo se z enim ali dvema hektarjema pistacij ali marelic. Živijo iz rok v usta. Tisti, ki so veliko zaslužili, so bili člani Al Asadove družine, družina njegove žene, ki so suniti, njegovi bratranci in preostali, ki so bili v ozkem krogu, neodvisno od tega, ali so bili Druzi, alaviti ali suniti. Alaviti kot skupnost pa niso imeli nikakršnih koristi. V vojni so nesorazmerno več umirali, saj so bili poslani na fronto.

Med omenjanjem številnih uničujočih posledic vojne v knjigi zapišete: "Množični eksodus in nezaupanje sta razpletla družbeno tkivo". Je po 14 letih vojne sirsko družbeno tkivo nepovratno poškodovano ali pa vidite možnost sprave in sobivanja različnih družbenih skupin?
Obstajajo znaki, ki kažejo v obe smeri. Nisem prerok. Spoznal sem ljudi, ki so vajeni stikov s pripadniki drugih skupnosti, z njimi delajo in hodijo v šolo, imajo bližnje prijatelje drugih veroizpovedi. Želijo, da tako ostane tudi v novi ureditvi. Spoznal pa sem tudi ljudi, ki hočejo islamsko državo, ki izključuje Asirce, alavite in Druze. Tudi, če jih ne želijo ravno ubiti, jih želijo prisiliti, da živijo v skladu z zelo strogo interpretacijo islama, kot nekakšni sirski talibani. A to v Siriji nikoli ne bo uspelo. Ni takšna država, je veliko bolj napredna kot Afganistan, ni te paštunske kulture, ki verjetno bolj kot islam razloži tamkajšnje dogajanje. V Sirijo potujem več kot 50 let, govoril sem z ljudmi iz vseh skupnosti, imam prijatelje iz vseh skupnosti in večina ljudi, ki jih poznam, želi ohraniti sekularnost, vendar brez diktature. Želijo odstraniti Al Asadovo diktaturo, a je ne zamenjati z islamistično.