Zahteva ameriškega vojaškega polkovnika Jamesa Pohla, ki v oporišču Guantanamo vodi procese proti terorističnim osumljencem, se nanaša na osumljenca za teroristični napad na ameriški rušilec Cole leta 2000.

Abd Rahim Al Naširi je osumljen za glavnega organizatorja napada, v katerem je umrlo 17 ameriških vojakov. Prijeli so ga leta 2002 in ga prepeljali v enega od tajnih zaporov ameriške obveščevalne agencije Cia, kjer so teroristične osumljence zasliševali s "posebnimi zasliševalskimi metodami", kot se je mučenju reklo v času predsednika Georgea Busha.

Cia mora pojasniti postopke od njegove aretacije pa do leta 2006, ko so ga še z drugimi terorističnimi osumljenci poslali v Guantanamo na Kubi. Al Našriju grozi smrtna kazen, sodnik pa hoče izvedeti, na kakšen način so prišli do podatkov o njem in njegovih dejanjih.

A sodnikov ukaz ne pomeni, da bodo informacije o spornih zaslišanjih tudi javne. Vidne bodo namreč le članom posebnih vojaških sodišč v Guantanamu.

Cia se seveda trudi, da njeno delovanje ne bi bilo razkrito, še posebej ne na uraden način, saj bi to lahko povzročilo sodni pregon njenih agentov. Do zdaj se je agencija pri zahtevah po razkritju informacij sklicevala na zaščito varnosti agentov in obveščevalnih virov.

Snovalec mučenja brani metode
Ameriški psiholog James Mitchell, ki velja za glavnega snovalca spornih metod zasliševanja, je prekinil dolgoletni molk in v pogovoru za britanski Guardian branil mučenja domnevnih pripadnikov teroristične mreže Al Kaida.

Kritičen je bil do poročila senatnega odbora za obveščevalne dejavnosti, kjer so ugotovili, da so bile tehnike zasliševanja veliko bolj krute, kot so razkrili prej, in z njihovo pomočjo niso prišli do koristnih podatkov.

Mitchel, ki naj bi sam osebno uporabljal sporno metodo navideznega utapljanja pri osumljenemu glavnemu načrtovalcu terorističnih napadov 11. septembra 2001 Kalidu Šejku Muhamedu, trdi, da so se ameriški agenti trudili po svojih najboljših močeh in v skladu s takratnim razumevanjem zakonov.

Čeprav zaradi zavezanosti k molčečnosti ni razkril podrobnosti programa zasliševanja terorističnih osumljencev, pa je Mitchell prepričan, da so bile metode, ki jih je sam razvil, uspešne in so prinesle rezultate. Prav tako je prepričan, da v tistem času niso bile v nasprotju z zakoni.

Pojasnil je bil, da je program razvil kmalu po terorističnih napadih na ZDA, ko je vladal strah, da bi teroristi v svojih napadih med drugim lahko uporabili tudi jedrski material, kar se v današnjih razpravah ne upošteva.