Konec tedna je v tej južnoafriški državi potekal vrhunec celoletnega praznovanja, ki so ga izkoristili za skok nazaj v zgodovino, ko je nekdanji britanski protektorat 30. septembra leta 1966 dočakal osvoboditev izpod kolonialne oblasti. Takrat se je začela samostojna pot, na kateri je Bocvana po zaslugi odkritja diamantov hitro pridobila status ene najstabilnejših držav na svetu in ene najbogatejših v Afriki.

Je edina država celinske Afrike, ki je vse od nastanka ohranila demokratično ureditev in vsakih pet let izvedla svobodne večstrankarske volitve. Na teh je sicer vedno zmagala Bocvanska demokratična stranka, ki je tako brez prestanka na oblasti vse od neodvisnosti, čeprav je šele v zadnjih letih začela opazneje kazati slabosti enovladja.

Vseeno se za trideset Slovenij velika država z dvema milijonoma in pol ljudi ponaša z eno najbolj demokratičnih tradicij, dolgoletno stabilnostjo in stalnim napredkom, zato si jo pogosto izposodijo za vzorčni primer vladanja in upravljanja z naravnimi viri.

Bocvanci in Bocvanke so v primerjavi s številnimi drugimi narodi na celini, ki je Evropejcem sinonim za revščino, vojne in diktatorje, nenehno živeli v miru in nikoli niso bili priča državljanski vojni, pri čemer je bila velika prednost tudi, da gre za eno izmed bolj etnično homogenih afriških držav.

Gradnja odprte družbe
Na petkovo slovesnost na nacionalnem stadionu v Gaboroneju se je predsednik Ian Khama pripeljal v limuzini, ki jo je uporabljal njegov oče Seretse Khama, prvi predsednik in snovalec demokratičnega sistema, kjer ni bilo prostora za razlike med rasami. S svojo vizijo odprte in vključujoče družbe je postavil temelje dolgoletnega uspeha države, ki je bila ob svojem nastanku obkrožena z rasističnimi režimi v sosednji Južnoafriški republiki ter Rodeziji in Namibiji. Brez izhoda na morje je bila predvsem v nemilosti Južne Afrike, kjer se je režim apartheida težko sprijaznil z demokratično ureditvijo pri sosedih.

Britanske kolonialne oblasti so na ozemlju, ki ga v skoraj 85 odstotkih prekriva polpuščava Kalahari, leta 1885 oblikovale protektorat Bechuanaland, od koder so črpale delovno silo za južnoafriške rudnike. V desetletjih pred neodvisnostjo je gospodarstvo skoraj izključno temeljilo na vzreji goveda in tudi lokalne elite so izhajale iz razreda živinorejcev, kar je v Afriki pogost pojav. Živina je bila zasebna lastnina, medtem ko je bila zemlja skupna last.

Iz lokalne aristokracije govedorejcev je kot sin enega od pomembnejših poglavarjev prihajal tudi Seretse Khama, ki je med študijem v Veliki Britaniji spoznal Ruth Williams, s katero se je leta 1948 tudi poročil in s tem sprožil pravi vihar med kolonialisti. “Neprimeren” zakon je povzročil ogorčenje v sosednji Južni Afriki, nič bolj navdušene pa niso bile niti britanske oblasti, zaradi česar je moral par prvo polovico petdesetih let preživeti v izgnanstvu v Londonu.

V domovino se je lahko Khama vrnil šele, ko se je odpovedal poglavarskemu nazivu, kar ga je vodilo v govedorejo in postal je eden od uspešnejših rančarjev. "Demokratični napredek je veliko boljše, kot biti poglavar," je dejal leta 1956, ko je sklenil dogovor o odpovedi poglavarskemu nazivu in ga je ob vrnitvi pričakala navdušena množica ljudi.

Iz nič naglo naprej
Dobro izobražen, tesno povezan s klanskimi strukturami, domač z nastajajočo politično elito in birokracijo, vpet v gospodarske posle je bil Khama naravni vodja nacionalnega gibanja, ki je doseglo osvoboditev iz britanske kolonialistične nadvlade, in logična izbira za prvega predsednika nove države, pravi Alex Thompson v svoji raziskavi afriške politike. Nedvomno je bil za tiste čase in soseščino Khama vizionar s priseganjem na svobodno družbo brez rasnih razlik in osebnimi svoboščinami za vsakega posameznika. S svojimi nastopi na mednarodnem prizorišču je Khama pridobil naklonjenost evropskih držav in ZDA, s čimer si je zagotovil znatno pomoč za mlado državo.

Ob razglasitvi neodvisnosti od Velike Britanije leta 1966 je bila Bocvana tretja najrevnejša država na svetu, po nekaterih navedbah celo najrevnejša na afriški celini, imela je dve srednji šoli, 22 univerzitetno izobraženih domačinov in 100 s srednješolsko izobrazbo. Asfaltirane je bilo okoli deset kilometrov ceste, danes pa so ogromne razdalje povezane v 7.000 kilometrov veliko prometno omrežje, katerega del je tudi avtocesta prek Kalaharija.

"Dobra je bila samo za lov, in ne kaj dosti drugega. V bistvu je šlo za kmetijsko in samooskrbno družbo," se tistega obdobja v pogovoru za Reuters spominja David Magang, ki je kmalu po neodvisnosti odprl prvo domačo odvetniško družbo."Vse, kar smo imeli, je bila železnica, in še ta v lasti Južne Afrike ter Rodezije," še pove in doda, da je tudi Gaborone bolj spominjal na železniško postajo kot na prestolnico nove države.

Če je imela leta 1966 komaj 70 dolarjev BDP-ja na prebivalca, pa so nato sledila tri desetletja naglega napredka, ko je bila Bocvana ena izmed najhitreje rastočih gospodarstev na svetu in je ta znesek do leta 1998 poskočil na 5.796 dolarja, kar je bilo takrat štirikratno afriško povprečje. Danes znaša več kot 18.000 dolarjev. V zadnje pol stoletja je bila njena gospodarska rast po podatkih Svetovne banke v povprečju 8,2 odstotka letno in po navedbah Reutersa se s takim dramatičnim povečevanjem gospodarstva lahko pohvalita edino še Kitajska in Južna Koreja.

Epidemija aidsa
Devetdeseta leta prejšnjega stoletja so prinesla eno najtežjih preizkušenj, ko je bila Bocvana soočena z eno najhujših epidemij aidsa na svetu in je še danes med državami z največjo stopnjo okuženosti, tretja za Lesotom in Svazijem.

Po podatkih agencije ZN-a za boj proti aidsu (UNAIDS) je bila še leta 1990 pričakovana življenjska doba 65 let, a je nato do leta 1997 padla na 57 let in do leta 2005 celo na samo 35 let. Ukrepi in prizadevanja so pozneje le prinesli uspehe in po popisu leta 2011 se je pričakovana življenjska doba znova zvišala na 54,5 leta.

Organizacija Avert poudarja, da je Bocvana s svojim bojem proti aidsu postala vzor drugim na celini. Bila je prva država podsaharske Afrike, ki je uvedla univerzalen brezplačen dostop do protiretrovirusnih zdravil, kar je spodbudilo tudi druge, da so ji sledile v tej smeri. Število novih okužb se je s tem drastično zmanjšalo in s 15.000 v letu 2005 padlo na 9.100 leta 2013. V tem obdobju je občutno upadlo tudi število smrti, povezanih z aidsom, s 14.000 na 5.800.

Kljub dobro stoječemu gospodarstvu in impresivni rasti koristi od tega niso bile enakomerno porazdeljene in velika neenakost ostaja stalnica. Statistike so tako v devetdesetih letih kazale, da je imelo 40 odstotkov prebivalcev v lasti le 10 odstotkov BDP-ja, medtem ko si je 20 odstotkov na vrhu lastilo več kot 60 odstotkov državnega bogastva. Do danes je delež tistih na pragu revščine močno upadel, a še vedno znaša petino prebivalcev, kar je pohvalno v primerjavi z drugimi afriškimi državami, toda poznavalci poudarjajo, da Bocvana pri tako redki naseljenosti in obilju prihodkov od naravnih bogastev nedvomno zmore več.

Vladajoča elita je sicer vseskozi velik del državnega proračuna namenjala za skupno dobro in po zaslugi diamantov zagotavljala brezplačno zdravstvo in šolstvo, kar je prava redkost med afriškimi državami. V državnem premoženjskem skladu ima danes naloženih 5,4 milijarde dolarjev na 8 milijard dolarjev podlage v rezervah pri centralni banki.

Na zadnjih volitvah leta 2014 je vladajoča stranka dosegla najnižjo podporo, ko je prejela 46,7 odstotka glasov in tako prvič padla pod polovico glasov, a ji je zaradi relativnega večinskega volilnega sistema, vseeno uspelo obdržati oblast s 37 od 57 poslancev v narodni skupščini oziroma Opozicijski stranki Koalicija za demokratične spremembe in Bocvanska kongresna stranka sta skupaj osvojili 50 odstotkov glasov, a imata obe skupno le 20 poslancev. Volitve so zaznamovali pritiski na kritike, aktiviste, novinarje in opozicijo, ki bi ob poenotenju lahko vseeno predstavljala resnega tekmeca za oblast na prihodnjem preizkusu razpoloženja volivcev.

Rasist leta
Po podatkih Afrobarometra je 58 odstotkov prebivalcev zadovoljnih s smerjo, v katero gre država, 72 odstotkov ljudi pa zaupa tradicionalnim voditeljem. Vseeno narašča nezadovoljstvo, tako doma kot v tujini, nad samovoljo predsednika Khame, ki ga je mednarodna organizacija za zaščito pravic staroselcev Survival prejšnji mesec imenovala za rasista leta 2016, zaradi ravnanja oblasti do prvotnih prebivalcev in njegovih nenehnih rasističnih opazk.

Direktor organizacije Stephen Corry pravi, da bilanca zlorab nad staroselci pri Khami nima konkurence, njegov zakoreninjeni rasizem pa se odraža v odnosu do nekaj tisoč ljudi, ki se še vedno preživljajo na tradicionalen način. Njegova javno izražena stališča spadajo v kolonialno obdobje in spominjajo na predsodke britanskih imperialistov, poudarja Corry. V organizaciji pozivajo, da se ob prihajajočem filmu o njegovem očetu “Združeno kraljestvo”, ki opisuje ljubezensko zgodbo med poglavarjevim sinom in mlado Britanko, opozori in pozornost preusmeri na odnos do staroselcev v današnji Bocvani.

Čeprav je vrhovno sodišče že pred desetimi leti sprejelo zgodovinsko razsodbo, da imajo Sani pravico živeti in loviti na tradicionalnih loviščih, se vlada še vedno ne zmeni za sodniško odločitev in jih še naprej preganja z njihovih območji. Sporna je tudi ena najstrožjih naravovarstvenih zakonodaj, ki popolnoma prepoveduje lov, zaščita ogroženih vrst pa je naloga vojske, na katero leti niz kritik zaradi pretirane uporabe sile in teptanja človekovih pravic, ko gre za uveljavljanje prepovedi pri prvih prebivalcih Kalaharija. Z brezkompromisnim pristopom je državi uspelo ohraniti pestro živalsko bogastvo, vendar je na stranski tir postavila nekaj tisoč staroselcev, ki se še preživljajo z lovom in nabiralništvom.

Oblast zaspala na lovorikah
Nič manj niso kritični tisti, ki so v zadnjih letih pobegnili iz države in si zatočišče poiskali v Južni Afriki, predvsem novinarji, aktivisti in drugi predstavniki civilne družbe, ki opozarjajo na Khamove vse bolj avtokratske poteze. Novinar Edgar Tsimane je eden od tistih, ki je moral zbežati, potem ko je v časopisu Sunday Standard objavil odmevno zgodbo o nesreči, ki jo je zakrivil predsednik, ko je ponoči v Gaboroneju trčil v terensko vozilo. Skupaj z urednikom sta bila obtožena izdaje.

V pogovoru za južnoafriško televizijo eNCA je Tsimane izrekel hude kritike na račun Khamovega vladanja in ga obtožil, da vse bolj uporablja represijo in ustvarja paranoidno državo, ki vohuni za svojimi državljani.

Politični analitik Ndulamo Anthona Morima je v pogovoru za Deutsche Welle poudaril, da ima Bocvana še veliko prostora za izboljšanje, ko gre na primer za opozicijske stranke, ki nimajo dostopa do javnih sredstev, ali pa za novinarje, ki ne morejo pridobivati informacij javnega značaja.

Dogodki v zadnjih letih so prispevali, da je Bocvana padla iz najboljše peterice na indeksu o zaznavi korupcije po svetu, ki ga oblikuje Transparency International, a še vedno zaseda 28. mesto in s tem ostaja daleč najbolje uvrščena afriška država. Tudi na indeksu afriškega vladanja (2015 Ibrahim index of African Governance) je v zadnjem obdobju opažen znaten padec.

Optimistično v prihodnost
Bocvana gleda v prihodnost, ko bo izpuhtelo bogastvo diamantov, čeprav so nove tehnologije in nova odkritja prestavila predviden konec izkopavanj z leta 2018 na 2050, je v pogovoru z Reutersom povedal predsednik Khama. Delež diamantov v BDP-ju pada že nekaj časa, in če so na vrhuncu konec osemdesetih let predstavljali polovico prihodkov, danes le še petino, kar pa je še vedno dovolj, da je država največja ponudnica diamantov na svetu. V zadnjih letih pešanja svetovnega gospodarstva je gospodarstvo močno prizadel upad povpraševanja po tej luksuzni dobrini, predvsem na Kitajskem, zaradi česar je njihova cena padla do 30 odstotkov. To je vplivalo tudi na bocvansko gospodarstvo, ki je lani doseglo rast le okoli 3 odstotkov, kar je tudi letošnja napoved.

Ta gibanj so še dodatno opozorilo in spodbuda oblastem v njihovih prizadevanjih po zmanjšanju odvisnosti od ene surovine in večji razpršenosti virov državnih prihodkov. Ena od vladnih strategij je usmeritev v finančni sektor, ki se je v zadnjem desetletju močno okrepil in že prispeva pomemben del BDP-ja. Hkrati je vladi uspelo doseči nov dogovor z južnoafriškim diamantnim velikanom de Beers, ki bo moral večji del dobička iz Londona in drugih svetovnih prestolnic preusmeriti v Gaborone, kamor je pred nekaj leti celo prestavil sedež svojih mednarodnih operacij in sortirnico diamantov.

Država že nekaj časa velja za prestižno turistično državo z glavnim adutom v delti Okavango, ki se razprostira na severnem delu Kalaharija in ustvarja enega najbolj bogatih ekosistemom na celini. Če so se Tanzanija in Kenija usmerile v množični turizem s safarijem, je Bocvana ubrala drugačno strategijo in s svojo butično ponudbo merila na premožnejše turiste. To pa ni dovolj, da bi zagotovilo delovna mesta in brezposelnost ostaja na visoki ravni 20 odstotkov, ki je med mladimi še enkrat višja.

Khama, ki se mu mandat izteče čez dve leti, napoveduje, da bodo podaljšanje življenjske dobe diamantnih polj izkoristili za vlaganje v visoko izobrazbo. Da je to potrebno, se strinja tudi Magang, ki pravi, da so gonilna sila sodobnih gospodarstev primerno izurjeni ljudje. Priznava, da so v preteklosti storili napako, ko niso ustvarjali ljudi akcije in kreativcev. "A sem optimist, to napako lahko z lahkoto popravimo," zatrjuje.

Pereč problem je še vedno oskrba z vodo in električno energijo, zato se bo morala država v prihodnjih letih bolj posvetiti tej problematiki in iskati dolgoročne ukrepe. Kriza z vodno oskrbo v Gaboroneju skupaj z rednimi električnimi mrki zavira gospodarski in urbanistični razvoj prestolnice. Skrb vzbujajoča je odvisnost pri dobavi električne energije od Južne Afrike, ki se sama v zadnjih letih spopada s pomanjkanjem za svoje porabnike. Čeprav ima še skoraj nedotaknjene zaloge premoga, pa bi bila v današnjem času gradnja termoelektrarne nesmiselna, zato se je bolje usmeriti v pridobivanje sončne energije, ki jo ima od najbolj s soncem obsijanih držav na svetu dovolj in lahko sčasoma postane celo izvoznica elektrike.

James Kirby ob recenziji filma "Združeno kraljestvo" za medijski portal The Conservation priznava zmagovalno miselnost in vizionarstvo prvega predsednika Khame, a v današnjem času, ko so belski režimi v Afriki stvar preteklosti, je Bocvana izgubila sloves edinstvenosti. Zaradi tega je po njegovem mnenju treba postaviti pod vprašaj ta "uspeh", ko je Bocvanska demokratična stranka vseskozi na oblasti in sin prvega predsednika kaže vse več znakov represivne politike.

"Bocvana je upravičeno označena za 'Združeno kraljestvo', ki je slavilo zmago z navdihujočim sporočilom o medrasni enotnost, a vseeno je prikazovanje tega uspeha zastarelo. Malo verjetno je, da se ga bodo spominjali ob prihodnjih obletnicah, če ne bo prišlo do znatnega izboljšanja pri gospodarskem napredku, človekovih pravicah in pravični družbi," pravi Kirby.