Tako meni igralec, režiser in avtor satirične televizijske oddaje TV Poper Boris Kobal. Kot pravi, je satira nekaj najbolj svobodnega. "Je ekstremen derivat humorja oziroma komedija, ki bi morala biti off limit. Opredeljujem jo kot nekaj najbolj svobodnega, v kakršni koli obliko se pojavi ... od najbolj subtilne, poetične do najbolj straniščne, je izraz svobode posameznika in naroda. Najhujše, kar se ji lahko zgodi, je avtocenzura."

Pri tem spomni na primer Italije, ki ima veliko in dobro razvito satiro. "A ko so se začeli v satiri kazati prvi kazalniki ekstremne muslimanske nestrpnosti kot vere, so se Italijani odločili, da se bodo izognili tej temi. Niso hoteli, da bi ta kaj sprožila, zato so se raje umaknili. Če pa že obravnavajo satiro na račun islamskega ekstremizma, jo obravnavajo na političen račun, in ne prek Boga ali vere. Element avtocenzure v satiri se mi zdi katastrofalen. Francozi so šli korak naprej. Tudi pri nas obstajajo verske nestrpnosti. Ko smo delali TV Poper in smo imeli notri župnika, je Cerkev vedno po******a. Na neki način hočejo biti nedotakljivi, kot vera in kot institucija."

Krajnc: Zgodil se je napad na svobodo govora
Ravno zato je tudi napad na uredništvo francoskega satiričnega tednika Charlie Hebdo, v katerem je bilo ubitih deset novinarjev in policista, označil za "katastrofo". Nekdanji urednik in scenarist oddaje Hri-bar Bojan Krajnc ob tem dodaja, da se je v Parizu zgodil "napad na svobodo govora in temeljne evropske civilizacije". Režiser in scenarist celovečernega animiranega filma Dobrodošli v Jebovlje dodaja, "da je satira protistrup v majhnih stekleničkah in močnih dozah" in da "brez satire družba ne more biti demokratična".

Satira nima meje
Tako Kobal kot Krajnc se strinjata, da satira nima meje. "Meja je meja (ne)okusa. Če nekdo ne prenese svojega preroka v karikaturah, poskusi to razumeti," razmišlja Krajnc. Kobal pa dodaja, "če je meja, pomeni, da je cenzura, in če je cenzura, pomeni, da se pogovarjamo o fašizmu … Satirik je nesramen."

Kobal k satiri pristopa z opazovanjem. "Tam, kjer mislim, da je problem, pa ne samo moj, ampak tudi širši, poskušam opozoriti na anomalije in rane. Pri tem seveda ne daješ receptov za rešitev. Ne lotevam pa se satire tako, da udariš malo tu malo tam. Satira zahteva izjemno opredeljenost, ozaveščenost in stališče."

Za satiro je potrebna demokracija, trdi igralec in pripomni, "čeprav najbolj prosperira v diktaturah, kjer so stvari prepovedane. V demokracijah, kjer je vse odprto, pa je trenutno najbolj nezaželena, in to je zelo sporno." Tako je zanimivo, da satira kot žanr v Sloveniji izginja. Zakaj? "K temu so veliko pripomogli Beli panter in tisti, ki so mu najbližje. V času Jugoslavije smo imeli manj preprek, kot jih imamo danes. Zdaj so nekatere teme tabu, problem vere, Cerkve, oblasti, prava .. ni šans, ni šans," še doda Kobal.

"Tragično priznanje za satiro"
Karikaturist Franco Juri je za STA povedal, da napad na Charlie Hebdo po krutosti in hladnokrvnosti spominja na norveški pokol nacističnega morilca Breivika ali na številne strelske pohode v ZDA. "Paradoksalno je pariški pokol pravo priznanje, četudi tragično, za politično satiro," je dodal.

Kot je pojasnil, osupne predvsem "dejstvo, da so bile tokrat tarče novinarji in karikaturisti, ki v liberalnem svetu veljajo za najdrznejši glas svobode misli, in da se zločin umešča v širši kontekst konfliktov v Bližnjem vzhodu".

"Žrtev so vsi, ki se ne strinjajo"

Po Jurijevem mnenju je jasno, da želijo ti izurjeni morilci sejati razdor v francoski in evropski družbi ter izzvati tisto, čemur pravijo "spopad civilizacij". "Ni pametno nasedati," še ocenjuje slovenski karikaturist, nekdanji poslanec in diplomat, danes pa direktor piranskega Pomorskega muzeja. Žrtve teh "džihadistov" so po ocenah Jurija vsi, ki se z njimi ne strinjajo, "tudi ali predvsem muslimani, ki vere ne razumejo na tako sprevržen način". Ob tem je spomnil na Kurde, ki se praktično osamljeni borijo proti tem morilcem.

Juri tako poziva, da naj "Zahod končno razčisti svoj ambivalenten odnos do Bližnjega vzhoda in do islamskih skrajnosti", tako v Siriji kot tudi drugje, kjer "jih je podpiral celo z orožjem prek teokratskih arabskih zaveznikov, da bi obvaroval svoje multinacionalne interese". Juri ocenjuje, da prihajajo pritiski na svobodo novinarstva in tudi satire z več koncev; "tokrat na najbolj nasilen način s strani posameznikov in skupin, ki so svojo psihopatskost prelevili v vero oziroma fanatizem".

Glede satire v slovenskem prostoru pa je Juri še dejal, da je v letih dela v satiri ugotovil, da "smo žal še daleč od tiste prave distance do samega sebe, do samoironije, ki bi jo potrebovali za negovanje strpnosti in odprtosti do drugih in do drugačnih". Ob tem ugotavlja, da je seme sovraštva žal še prisotno tudi pri nas, in da so nasmehi večkrat histerični in nesproščeni.