Puščavski veter je svoje zobe pokazal ravno, ko smo želeli začeti s snemanjem. Razmere za delo so bile zato izjemno težke. Pesek je bil povsod: v zraku, v naših ustih in očeh, poškodoval je tudi nekaj snemalne opreme. Prvič sem dojel pomen in uporabnost šalov, ki jih nosijo ljudje v puščavskih pokrajinah. Tudi sam sem ga hitro uporabil, si prekril usta in nos ter z očali zaščitil oči.

Obiskali smo tri družine, v katerih so otroci izgubili enega ali oba starša, in spoznali njihove življenjske zgodbe. Obiske smo izkoristili tudi za razdeljevanje materialov, ki so jih donirala nekatera slovenska podjetja.

Po kosilu smo se odpravili na mestno tržnico, kjer smo imeli namen posneti 9-letnega dečka Moussa, ki ima 9 bratov in sester. Mama sama skrbi zanje, ker je oče umrl. Moussa za golo preživetje opravlja težka fizična dela na tržnici, na primer prenašanje težkih škatel.

V tem času dneva je na tržnici veliko ljudi, večinoma moških, in kaotičen promet. Tik pred pričetkom snemanja se je zgodil nezaslišan incident. Medtem ko je režiser dečku pripovedoval o načinu dela in poteku snemanja, je grobo pristopil neznani moški in pred našimi očmi fizično napadel dečka. Predstavnik UNICEF-a je hitro posredoval, moškega ustavil in začel umirjati razmere, ki so nenadoma postale zelo napete. Deček je medtem že pobegnil in izginil v množici ljudi. Vsi smo bili osupli in nismo mogli verjeti, da se je vpričo odraslih in UNICEF-a zgodilo takšno fizično nasilje.

V tistem trenutku smo se tujci počutili zelo neugodno in nemočno. Ljudje okoli nas so nam namenili kar nekaj neprijaznih pogledov. Očitno je šlo za domačina, ki mu ni bilo všeč, da snemamo v bližini njegove trgovine.

UNICEF je o incidentu takoj obvestil guvernerja regije Kanem. Ta je na kraj dogajanja poslal policijo, ki nam je pomagala izpeljati snemanje. Deček Moussa je bil dovolj pogumen, da se je vrnil in posnel prizor na tržnici.

Kasneje sem pri njem doma spoznal tudi njegovo družino, ki živi v izjemno skromnem domu, v pomanjkanju in revščini. Po pogovoru z njim sem ugotovil, da ima kljub težkim razmeram za življenje velike sanje. Želi si imeti svojo družino in postati minister ter na ta način pomagati otrokom, podobnim njemu.

Tudi tretji snemalni dan je bil naš urnik natrpan. V enem dnevu smo morali posneti celotno zgodbo matere s podhranjenim otrokom, življenje njene družine in njihov obisk v zdravstvenem centru.

V njihovem domu smo najprej videli, kako poteka vsakdan in kako mati skrbi za otroke. Med intervjujem smo se podrobneje seznanili, s kakšnimi težavami se soočajo. Nato smo se skupaj odpravili v zdravstveni center, kjer smo opazovali pregled 8-mesečnega Betrana.

Zdravstveni center se nahaja v zelo preprosti stavbi. Videli smo vsaj 100 mater s svojimi otroki, ki so potrpežljivo čakale na pregled pri zdravniku. Zdravniško osebje, ki je na tem območju zelo redko, pri svojem delu uporablja skromno opremo. Pregled podhranjenega otroka je sestavljen iz meritve višine, teže in obsega nadlahti, ki jasno pokaže morebitno podhranjenost. Sledita testiranje apetita in hranjenje.

Betranov zdravnik nam je povedal, da se njegovo stanje izboljšuje. Pred tremi tedni, ko je začel zdravljenje, je tehtal le 5,6 kg, zdaj pa je njegova teža že 6,2 kg. Mati je dobila terapevtsko hrano in napotke, kako naj še naprej skrbi za sinovo zdravje.

Betrane je le eden izmed mnogih otrok, ki so zaradi podhranjenosti veliko bolj ranljivi. Njihov imunski sistem je oslabljen in zato hitreje podležejo različnim boleznim, omejena pa sta tudi njihova rast in razvoj. Pretresljiv je podatek, da je v Čadu podhranjenih več kot polovica otrok.

UNICEF na terenu sodeluje s številnimi partnerji in lokalnimi nevladnimi organizacijam. Tudi s pomočjo EU-ja je v zadnjih treh letih število zdravstvenih centrov v regiji Kanem naraslo s 7 na 87. Tako je večjemu številu otrok omogočen dostop do zdravljenja, saj so zmanjšane razdalje med njihovimi domovi in centri. Bližina centra je zelo pomembna, saj se zaradi velikih razdalj mame pogosto tja ne odpravijo ali pa se odpravijo prepozno, ko otroku ni več mogoče pomagati.

Kadarkoli prizore snemamo na prostem, se okrog nas zbere velika množica domačinov. Otroci nam mahajo in vedno namenijo veliko nasmehov, medtem ko starejši domačini nezaupljivo opazujejo. Pogosto se nam dogaja, da kateri od njih pristopi in povpraša, kdo smo in kaj počnemo. Po petkovem incidentu na tržnici in vseh teh neuradnih kontrolah lokalnih veljakov mi postaja jasno, kako pomembno je bilo, da smo na začetku naše odprave obiskali guvernerja, ga obvestili o našem delu in pridobili njegovo podporo.

Smo na dobri polovici našega delovnega obiska terena. Verjamem, da smo v tem času opravili že veliko, in upam, da bo tudi v naslednjih dneh možno nadaljevati na enak način. Precej smo že utrujeni, saj so okoliščine zelo naporne in se dnevno spreminjajo. Kljub zelo dobremu načrtovanju se moramo ves čas prilagajati novonastalim razmeram in zahtevam domačinov ter njihove kulture.