Že Julesu Vernu v romanu V osemdesetih dneh okoli sveta (1872) niso ušle ameriška osredotočenost na volitve in strasti, ki se sprožajo pri tem. V San Franciscu so se Phileas Fogg in njegovi sopotniki po naključju znašli sredi množice privržencev gospodov Camerfielda in Mandiboya, ki so se srdito spopadli. Izkušnja, zaradi katere so junaki romana morali takoj h krojaču, ker jim je množica raztrgala obleko, se je Angležu zdela nekaj nezaslišanega. Za ameriškega sprevodnika, ki mu je odgovarjal, medtem ko se je džentelmen vzpenjal v vagon vlaka, pa je očitno šlo za popolnoma običajen dogodek.

Ker v Ameriki ves čas koga volijo – 2. novembra letos ponekod guvernerje, župane, šerife in različne odbornike, novembra 2022 kongres in tretjino senata, dve leti nato pa poleg kongresa in tretjine senata še predsednika države – privrženci camerfieldov in mandiboyjev zborujejo kar naprej. Le da zdaj tudi virtualno in še veliko bolj strupeno. Pesti so rezervirane za turistične obiske Kapitola, zato pa so bolj razširjeni prijemi, kot so anonimne grožnje in kakšno živalsko truplo na domačem pragu kandidata. Pa četudi gre za nekoga, ki se poteguje za članstvo v odboru staršev lokalne šole.

"Rumsey za šerifa." Rdeči plakati kričijo s skednjev in zelenic pred hišami v vaseh okrog jezera Seneka v zvezni državi New York. "Tale bo republikanec," si rečem. Belih, manj vpadljivih plakatov, ki so se zavzemali, da bi šerif postal Spaulding, je bistveno manj. "Gotovo demokrat," razmišljam v skladu z vse bolj očitno resnico, da ločnica med političnima poloma obenem poteka tudi med podeželjem, ki je pretežno konservativno in zato večinoma naklonjeno republikancem, in urbanimi središči, kjer praviloma prevladujejo demokrati. Ampak stvarnost okrožja Schuyler, kjer se v jesenske barve potopljene očarljive hišice izmenjavajo z žalostnimi naselji montažnih mobilnih hiš, me je prehitela. V okrožju očitno sploh ni demokratov. Kevin Rumsey in Breck Spaulding sta oba republikanca. A ker kandidirata s pomočjo različnih lokalnih list, se bosta pomerila tudi 2. novembra, čeprav je na republikanskih "primeries" junija letos prepričljivo zmagal Rumsey. Vtis enobarvnosti v pisani jeseni poglabljajo napisi in zastave s priimkom nekdanjega predsednika. "Trump" se ponekod diči čez cele stene poslopij. Tu in tam se mu pridruži še plakat "F..k Biden".

Morda se ameriško podeželje s stereotipom "rdeče" Amerike, ki z zborovanji ves čas kaže podobo množičnosti, ne sklada le s praznino. Promet je redek. Ljudi skorajda ni videti. Tu in tam brezhibnost ogromnih trat okrog hiš zagotavljajo lastniki, ki na kosilnicah tekmujejo v hitri vožnji. Ženske so močne, žilave, ekspeditivne. Ne nosijo kril. Tudi moški ustvarjajo vtis, kot da so si v sorodu. Brada, bejzbolska kapa in karirasta srajca. Ali brez srajce, kar se je izkazalo za jesensko folkloro v Newfieldu, ki se ponaša z najstarejšim pokritim mostom v državi New York. Kot da tam ne živi nihče brez brade in dolgih las in ki za nameček ne bi premogel še psa. Ne vem, morda jih je vznemiril prihod turističnega para, ki besno fotografira leseni most. Oblečeni moški polovici brez las niti kazanje torza ne bi pomagalo k bolj harmoničnemu vpisu v okolje tega "lumberjack" paradiža. O očalih niti ne bom. V Newfieldu sva glede na primerljiva naselja namreč videla nadpovprečno veliko ljudi. Cele štiri na ulici in dva v avtomobilu. Po pogledih sodeč so naju ocenjevali, kot sem sam sprva Spauldingov plakat.

Ta mikrokozmos je z določenimi tveganji zaradi raznolikosti Združenih držav mogoče dvigniti tudi na nacionalno raven. New York Times se sklicuje na tri javnomnenjske raziskave – UMass/Amherst, P.R.R.I. in Reuters/Ipsos – ki pri ilustraciji volilne baze ameriške desnice dajejo zelo skladno podobo. Volivec Republikanske stranke in podpornik Donalda Trumpa je v povprečju starejši belec z nižjo izobrazbo, konservativnejši in bolj religiozen. Velik delež te baze – 60 odstotkov opredeljenih republikancev in 55 odstotkov konservativcev – verjame v "veliko zamenjavo". V teorijo zarote, ki pravi, da priseljenci izpodrivajo ameriško kulturo in rušijo etnično/rasno ravnovesje v ZDA. 69 odstotkov republikancev brez visokošolske izobrazbe je trdno prepričanih, da je Trump lani zmagal na volitvah. Enakega mnenja je kar 51 odstotkov republikancev z diplomo ali več. Ker prepričljivih dokazov za kaj takšnega ni, jih očitno ljudje niti ne potrebujejo. Protiintelektualno ozračje med tem delom Američanov prinaša nezaupanje v sodišča in stroko na splošno. Sistem jim zato po pravilu ne more prinesti nobenega dokaza. Kot takšni pa lahko služijo kar najbolj fantastične teorije, zagotovila in obljube, ki so se do zdaj še zmeraj izkazali za prazne. A to moti le nasprotnike.

Trumpovo "vstajenje", tako v pogledu ustanavljanja medijskega imperija, v katerem je prva stopnja družbeno omrežje Truth Social, predvsem pa glede disciplinskih ukrepov v podobi podpore, ki jo pred volitvami izreka republikanskim kandidatom, ne more presenečati. Kar koli že bo dokazal kongresni preiskovalni odbor – razen, če bo teža dokazov po nekem čudežnem naključju potisnila Trumpa za zapahe –, mu niti 6. januar ni škodil. Zakaj? Ker je Donald Trump za Ameriko, ki se pred letom 2016 tega ni niti zavedala, njen del pa si to še zmeraj prizadeva spregledati, za to državo idealni kandidat. Američani ljubijo hierarhično družbo in pregovorno sovražijo egalitarizem. Kombinacija bogataša, ki ni del ustaljene politične elite, ljubitelja lepotic in nejevoljnega davkoplačevalca ustvarja podobo, ki vzbuja navdušenje. Veliko Američanov tudi v lomljenju demokratičnih institucij in njihovem podrejanju interesom predsednika, v nepotizmu in klientelizmu, tako značilnem za Trumpovo družino in administracijo, ne vidi znakov avtoritarizma. Tiranijo prepoznavajo pri Joeju Bidnu in njegovih zahtevah po obveznem cepljenju, nošenju mask in različnih regulacijah. Čeprav pričakujejo uspeh in blagostanje, mora po njihovem mnenju Amerika do tega priti s kar najmanjšo aktivnostjo vlade. Sploh zvezna vlada – če noče biti tiranska – ne sme početi ničesar, kajti njeno delo je zelo hitro razumljeno kot vmešavanje v življenje svobodnega posameznika. Donald Trump je to dojel bolje kot njegovi predhodniki in naslednik.

To pa dojemajo tudi republikanski politiki, od katerih Trump v zameno za podporo pred volitvami zahteva javno izražanje vere v ukradene volitve leta 2020. Če ne bi bilo tragično in ne bi sprožalo neprijetnih fizioloških posledic, bi bilo zabavno opazovati kongresnike in stare senatorje, vzgojene in utrjene v starem sistemu, kako se zdaj izogibajo jasnim definicijam. Celo starosta senata, 88-letni Chuck Grassley iz Iowe, ki se še ni naveličal politike in bo kandidiral še enkrat, je tekel po Trumpovo podporo. Pragmatičen kot je, je na shodu tudi priznal, da bi bil neumen, če tega ne bi storil. O demenci v tem primeru ni bilo izrečene niti besede.

Nekateri si kar ne moremo opomoči ob spoznanju, kako zelo se je v javnosti udomačila brezobzirna, predrzna laž, ki je nihče več niti ne skuša skriti. Aspirin za naše bolečine ponuja profesor David Blight, zgodovinar z Yala: "Hinavščine ne gre razumeti le kot moralnega padca, ampak predvsem kot politično strategijo." Bolečina sicer ni nič manjša, morda le otopi ob domišljanju, da proces razumemo. Tudi za privržence Camerfielda in Mandiboya je bilo namreč pomembno le, da gospoda kandidirata za položaj mirovnega sodnika. Pri uporabi sredstev že niso več kazali izbirčnosti. Da jih posvečuje cilj, je pa tako že v renesansi govoril Machiavelli.