Ob vrhu G8 na Škotskem in spremljajočem koncertu Live 8, ki ga je organiziral Bob Geldof, so Afričani lahko upali, da bodo vendarle dočakali odpravo revščine. Vendar se manj kot 24 mesecev po viskoletečih obljubah v Afriki, čeprav nikoli ni bilo pričakovati hitrih sprememb na bolje, ni spremenilo skoraj nič.

Afrika potrebuje pomoč
Število revnih v Afriki je v zadnjem desetletju naraslo za tretjino, več kot 300 milijonov ljudi nima dostopa do čiste vode, 450 milijonov ljudi nima primernih sanitarij. Pred petim letom umre skoraj vsak šesti otrok v Afriki. Da bi se spopadli s temi problemi, je potrebna večja tuja pomoč.

V podsaharski Afriki je nekaj najrevnejših držav sveta s povprečnim BDP-jem 600 dolarjev na leto. Zaradi nagle rasti prebivalstva morajo afriška gospodarstva rasti hitreje kot v večini preostalega sveta, da povečajo povprečne dohodke. V zadnjem letu je bila povprečna gospodarska rast pet odstotna, vendar pa povprečje skriva velike razlike med državami kontinenta, ki izvažajo nafto in so izkoristile njene visoke cene, in drugimi državami.

Nekatere manjše izvoznice nafte, kot je Gabon, so med državami z najvišjimi dohodki, kamor spada tudi z diamanti bogata Bocvana. Južna Afrika in Nigerija imata skupaj skoraj polovico vsega afriškega BDP-ja. Za primerjavo, Švica s sedmimi milijoni prebivalcev proizvede skoraj toliko, kot cela Afrika z 726 milijoni prebivalcev.

Potrebna bo večja pomoč
Priliv pomoči Afriki je v 90-ih letih 20. stoletja upadel tudi zaradi korupcije, ki je odvrnila številne zahodne donatorje. V zadnjem času se pomoč vrača v Afriko, na vrhu v Gleneaglesu pa so bogate države obljubile, da bodo podvojile svojo pomoč do leta 2010 s 25 na 50 milijard dolarjev. Leta 2005 je skupna pomoč Afriki znašala rekordnih 160 milijard dolarjev, kar je 31 odstotkov več kot leto poprej.

Vendar je večino te pomoči predstavljal enkraten odpis dolga Iraku in Nigeriji v vrednosti 14 oziroma 5 milijard dolarjev. Ne vštevši teh dveh držav, je pomoč Afriki narasla za 8,7 odstotka. Da bi izpolnile svojo prisego, bodo morale bogate države povečati pomoč za 60 odstotkov do leta 2010 v času, ko se večina izmed njih sooča z vedno večjim primanjkljajem v lastnih proračunih. To bi lahko še posebej vplivalo na pomoč ZDA in Italije.

Zavzemanje Blaira za Afriko
Izpolnjevaje obljub se je izkazalo za še težje kot dajanje obljub. Bahaške obljube G8 o povečanju razvojne pomoči za 50 milijard dolarjev še vedno hromi spor o tem, ali je to »star« ali »nov« denar, ali je pravilno, da se odpis dolga šteje kot del proračuna za razvoj, ali pa je to »dvojno štetje«.

Britanski premier Tony Blair je obljubil, da bo radikalen in drag paket ukrepov, zapisanih v Poročilu komisije za Afriko postal del britanske vladne politike. Dve leti pozneje je Britanija še vedno predana projektu odprave revščine in celo objavlja mesečna poročila o doseženih »mejnikih«, vendar pa bo potrebno storiti še veliko.

Še pred vrhom v Gleneaglesu so se države dogovorile o odpisu dolga, na samem vrhu pa je Blair dosegel povečanje pomoči, ki si ga je želel, kot tudi obljubo o brezplačnem zdravljenju aidsa in brezplačnem osnovnem šolstvu ter zdravstveni oskrbi za vse.

Odpis dolgov le delno uspešen
Veliko večino revnih afriških držav bremenijo dolgovi zahodnim vladam, kar jim pobere veliko večino zaslužka od izvoza in vladnih proračunov. Po večletnih debatah so v Gleneaglesu dosegli dogovor o odpisu večine dolga 38 močno zadolženim najrevnejšim državam, tudi tistim zadolženim pri Svetovni banki in IMF-u. Da pa bi se države kvalificirale, morajo premagati vrsto ekonomskih ovir, kar je za zdaj uspelo le približno polovici držav.

Benin, Burkina Fasa, Kamerun, Etiopija, Gana, Gvajana, Madagaskar, Mali, Mavritania, Mozambik, Niger, Ruanda, Senegal, Tanzania, Uganda in Zambija, nekatere najrevnejše afriške države, ki so jim dolg odpisali, lahko zdaj denar, ki bi ga sicer namenile odplačevanju svojega dolga, namenijo za hrano in graditev infrastrukture. Vendar odpis dolga ni imel tako pozitivnega učinka, kot so marsikateri upali. Jedro težav je namreč nepravična svetovna trgovina, na katero je opozorilo že Poročilo komisije za Afriko, in dokler ne bo to rešeno, se afriške države ne bodo izkopale iz revščine.

Na vrhu G8 leta 2005 so se bogate države obvezale, da bodo svoje trge odprle revnim, vendar je napredek pogajanj o svetovni trgovini boleče počasen. Posebno jamstvo so bogate države dale glede pomoči afriškim pridelovalcem bombaža, proste carine in breztarifnega dostopa do najrevnejših držav.

Zaustavljena pogajanja o svetovni trgovini
Pogajanja o odpravi carinskih ovir, kar bi pomagalo Afriki, so v resnih težavah in so praktično zastala. Pogajanja o izboljšanju pogojev za trgovino afriških držav se še niso končala z zadovoljivim dogovorom. Med najrevnejšimi državami se pojavlja strah, da bodo trpele zaradi vsiljene liberalizacije svetovne trgovine, namesto da bi z njeno pomočjo našle pot iz revščine.

Kmetijske subvencije v nekaterih najbogatejših državah, ki skupaj znašajo okoli 279 milijard evrov (350 milijard dolarjev) na leto, naj bi bile odpravljene, s tem pa bi se končalo nepravično tekmovanje med pridelki razvitih držav in Afriških držav, ki si ne morejo privoščiti subvencij za svoje kmetijske pridelke. To se za zdaj še ni zgodilo. Članice EU-ja naj bi se do leta 2013 dogovorile o odpravi kmetijskih subvencij. Do takrat pa je za Afriko še dolgo, še posebej, ker je sama odprla svoje trge, medtem ko ZDA, Evropa in Japonska to odlagajo.