V Jasenovcu so v času druge svetovne vojne in štiriletnega obstoja ustaške Neodvisne hrvaške države ubijali Srbe, pa tudi Rome, Jude, Hrvate in več kot 300 Slovencev. Poimensko je navedenih več kot 83.000 imen ubitih, Srbi govorijo o 700.000 žrtvah.

Šele med zasedanjem so v resolucijo dodali tudi taborišči Dachau in Mauthausen, predsednik parlamenta Andrija Mandić pravi, da ni uperjena proti nikomur, niti proti Hrvaški niti proti Avstriji ali Nemčiji, ampak proti odgovornim posameznikom. Šlo naj bi za upor proti relativiziranju genocida v Jasenovcu, za obvezo do preteklosti, ki da jih še vedno preganja. 22. april so razglasili za dan spomina na genocid v Jasenovcu.

Kdo lahko predlaga takšno resolucijo?

Med sejo so oživele stare rane in delitve na partizane, ustaše, četnike, izdajalce, osvoboditelje, krvnike in žrtve, v razpravi so bili omenjani tudi Pliberk, Zidani Most, Kočevje.

V opoziciji trdijo, da gre za zlorabo srbskega vpliva, kukavičje jajce Beograda, s katerim želijo poslabšati odnose Črne gore s Hrvaško. Sprašujejo se, ali imajo tisti, ki podpirajo četniško gibanje, Ratka Mladića in Radovana Karadžića in zanikajo genocid v Srebrenici, moralno pravico predlagati takšno resolucijo.

Hrvaško zunanje ministrstvo je podpornike obtožilo politiziranja žrtev Jasenovca, resolucijo pa ocenilo kot nesprejemljivo, neprimerno in nepotrebno, saj da namera nista gradnja skupne kulture spomina in sprava, ampak instrumentalizacija spomina na žrtve zaradi kratkoročnih političnih ciljev. Dejanje ni dobronamerno in dobrososedsko, prav tako ne v skladu s črnogorskim ciljem članstva v Evropski uniji, pravijo v Zagrebu in dodajajo, naj se, namesto da poskušajo razvrednotiti resolucijo Združenih narodov o genocidu v Srebrenici, resneje lotijo ugotavljanja odgovornosti črnogorskih državljanov v času agresije na Hrvaško, tudi med napadom na Dubrovnik.