25. maj je bil v nekdanji Jugoslaviji največji praznik, saj so takrat praznovali rojstni dan Josipa Broza - Tita.

Na dan, ko bi Tito praznoval 116. rojstni dan, se je MMC pogovarjal z Markom Vrhuncem, med letoma 1967 in 1973 vodjo Titovega kabineta. Zaupal nam je nekaj svojih spominov o delu z nekdanjim voditeljem Jugoslavije, ki je med svojimi sodelavci užival velik ugled in zaupanje.

Kako je bilo delati s Titom? Se spomite kakšne anekdote, ki ste jo doživeli med delom z njim?
Delati s Titom je bilo zelo naporno in zelo odgovorno, ampak zame je bilo zelo pomembno, ker sem užival veliko osebno zaupanje Tita. Anekdot je kar nekaj, ena od njih je, ko smo imeli leta 1972 orožne vaje in sem bil kot vodja kabieta razporejen v Titov glavni vrhovni štab v primeru vojne. Moral sem se obleči v uniformo, s seboj pa sem s partizanov prinesel čin majorja. Ko sem se pred Titom pojavil v tej uniformi, mi je na ramo položil roko in rekel: "Kar dobro ste videti." Zraven je bil Nikola Ljubičić, ki je bil takrat zvezni sekretar za narodno obrambo, in je rekel Titu: "Da, ampak čin je majhen." Jaz sem odgovoril: "Majhen, ampak vreden," Tito pa me je vprašal: "Zakaj vreden?" Jaz sem odgovoril, da zato, ker ga nosim že 27 let, potem pa smo se seveda vsi trije smejali.

Kako je Tito izbiral svoje sodelavce? Kakšen je bil do njih?
Napisal sem knjigo Šest let s Titom in tam sem povedal, kako sem prišel k Titu. To je bilo pravzaprav veliko presenečenje, ker je šlo zunaj takratnega partijskega kadrovanja. Jaz sem namreč k Titu prišel po priporočilu svojih prijateljev, ni me predlagal niti CK niti slovenski izvršni svet. Ko me je poklical Vladimir Pupović, ki je bil takrat generalni sekretar, in rekel, naj predložim svoj življenjepis, mi je on osebno naročil, naj to zadržim v strogi tajni in naj nikomur ne povem, ker sta se on in tudi Tito bala, da bi bila takoj kakšna intervencija slovenskega vodstva, ki bi hotela Titu predlagati svojega človeka. Seveda sem bil jaz popolnoma privržen Sloveniji, saj sem imel tam svojo kariero, svoje domovanje, pa tudi ugled. Tako je bilo to veliko presenečenje, Tito je od Vladimirja Popovića dobil tri predloge, na mojega pa je napisal: "Strinjam se, da pride kolega Vrhunec." Tako je potem on odločil, seveda pa je bil moj življenjepis že takrat, leta 1967, kar pester, sem pa tja napisal tudi, da nikoli nisem deloval v nobeni policijski ali obveščevalni službi, razen med vojno, ko sem imel nekaj mesecev obveščevalni stik z vrhovnim komandantom italijanskih oboroženih sil Gambaro v Ljubljani. Prav te stvari so odločile, da je Tito potem izbral mene.

Tito je bil strog, tudi osebno zelo zaprt in nedostopen človek. Politično je bil na zunaj čisto drugačen, bil je zelo odprt in komunikativen. Do svojih sodelavcev pa je bil zelo strog, stvari so morale absolutno delovati, vse je moralo biti kakovostno in na najvišji ravni, delo je moralo biti pošteno. Takoj ko je ugotovil, da kdo kaj podtika ali laže, je moral iti. Zanj je bilo pomembno tudi, ali so njegovi sodelavci zastopali njegovo politiko ali ne. Jaz sem bil takrat, leta 1967, to je bilo po četrtem plenumu, ko je odšel Ranković in ko je bila vzpostavljena gospodarska in pozneje družbena reforma, pravi človek nove vrste, ker sem prišel iz Intertrada, kjer sem bil 15 let namestnik generalnega direktorja, in nisem prišel prek politike in ne prek partije, saj nikoli nisem bil funkcionar republiških ali zveznih ustanov.

Kako je Tito vzdrževal dobre odnose praktično z vsem svetom?
To je bila politika internacionalizma, danes bi jaz rekel globalizma. Tito je izhajal iz pogleda, da je svet vsak dan manjši in vsak dan bolj povezan in da težave, ki se porajajo po svetu, postajajo več ali manj težave vsega sveta. Tako je potem animiral svet neuvrščenih, skupino, ki ni bila nikoli politični blok, ampak je bilo gibanje svobodnih, neodvisnih in demokratičnih držav, ki pa so bile pripadnice tretjega sveta in niso bile dovolj razvite. To je bil temelj, da je Tito začel gibanje in seveda takoj dobil ogromno podporo, najprej Neruja in Naserja, nato pa še vseh drugih. Tito je bil nesporni voditelj tega gibanja, čeprav ni nikoli pustil, da bi se govorilo, je bil on voditelj tega gibanja.

Od osamosvojitve Slovenije naprej je bil Tito večkrat označen za diktatorja. Kakšen je bil Tito v vaših očeh?
Tito ni bil nikoli diktator. Bil je človek, ki je bil vedno izvoljen, ali za predsednika partije ali za predsednika države. Tita je takrat podpiralo 80 odstotkov ljudi in za kakršno koli preverjanje je šlo, je Tito vedno dobil popolno zaupanje ljudi, tako da je bil dejansko od ljudstva izbran in podpiran človek, ki pa je imel seveda te tri funkcije - vrhovni poveljnik, predsednik partije in predsednik države, ker je bil sistem takšen, da so se te tri funkcije združile v njem. To pa je bila posledica njegove karizme kot poveljnika partizanskih enot iz druge svetovne vojne in zmagovalca.

Kakšni so vaši spomini na čase, ko je bil na čelu države Tito? Jih lahko primerjate z razmerami danes?
Takrat so bili drugi časi, Jugoslavija je bila v velikem vzponu. Takrat smo bili po podatkih Združenih narodov med državami, ki se najhitreje razvijajo in imajo največji ugled v svetu. Glede zdajšnje Slovenije je čisto drugače, na vsak način pa je bil ta hitri razvoj Jugoslavije, ta ugled v svetu, gibanje neuvrščenih in ta neodvisni položaj, saj sta bila Tito in Jugoslavija popolnoma neodvisna, zelo pozitiven. Za danes pa vemo, da Slovenija ni več neodvisna. Slovenija je 70 odstotkov svoje suverenosti prenesla na Evropsko unijo, kar se pa varnosti tiče, se je vključila v Nato in mora delati po Natovih pravilih in sklepih. Tudi primer patrij in oboroževanja, ki ga mi pravzaprav ne potrebujemo, ampak moramo kot članica Nata organizaciji plačati dva odstotka BDP-ja, kaže, da nismo več neodvisni.

Kako ste gledali na dan mladosti takrat, ko je bil ta praznik še živ? Kaj vam ta praznik pomeni danes?
To je bil čudovit praznik. 25. maja 1972 pa sem imel celo to veliko čast, da sem Tita ob 9. uri zjutraj s svojimi spremljevalci sprejel, prišel je v Beli dvor, kjer je imel pisarno, in jaz sem mu prvi čestital za 80. rojstni dan. Ves dan so potekale slovesnosti, zvečer pa je bila prireditev na partizanskem stadionu. Tam sem v loži sedel zraven Tita, ker sem bil vodja njegovega kabineta. Tako da se mi je 25. maj leta 1972 najbolj vtisnil v spomin.

Danes mi praznik pomeni spomin kot dan njegove smrti. Z ženo sicer nimava kaj proslavljati, ampak se vsako leto zavestno spomniva, tudi letos se bova, kakšni so bili takrat časi in kako je vsako leto potekala slavnostna prireditev, ko je štafeta mladosti končala svojo pot po Jugoslaviji in jo je Tito sprejel. Ravno včeraj sem gledal posnetek tistega časa in mi je v oči padlo, da je Titu štafeto predala albanska atletinja s Kosova, v albanskem jeziku, kar je bilo v okviru Titove politike bratstva in enotnosti nekaj čisto običajnega.

Ali še kdaj obiščete Kumrovec?
Ne, Kumrovec sem nazadnje obiskal s Titom, ko je bil tam Nixon, to je bilo leta 1971, po Titovi smrti pa v Kumrovcu nisem bil. Imeli smo sicer namen, da bi Kumrovec obiskali takrat, ko sem imel na Hrvaškem predstavitev svoje knjige, a nam enostavno ni uspelo.

Brina Tomovič