Na obstoj Berlinskega zidu danes kažejo le še nekateri ostanki po mestu, a delitev je dejansko mogoče čutiti na praktično vsakem koraku. Foto: RTV SLO/B.T.
Na obstoj Berlinskega zidu danes kažejo le še nekateri ostanki po mestu, a delitev je dejansko mogoče čutiti na praktično vsakem koraku. Foto: RTV SLO/B.T.
Walter Ulbricht, nekdanji vodja komunistične partije 15. junija 1961. Le dva meseca pozneje je ukazal, da morajo v središču Berlina postaviti zid, ki bo delil vzhodno in zahodno Nemčijo.
Berlinski zid
Po mestu še vedno teče črta, kjer je nekoč stal 150 kilometrov dolg Berlinski zid. Foto: EPA
Brandenburška vrata
Brandenburška vrata v središču Berlina so edinstven spomenik na delitev mesta, države in praktično celega sveta. Foto: RTV SLO/B.T.
Nostalgija po časih, ko sta bila Berlin in Nemčija razdeljena, se v glave Nemcev vrača, spominki iz časa Nemške demokratične republike in Zvezne republike Nemčije pa so vse bolj prodajani izdelki. Foto: RTV SLO/B.T.
Neuspel poskus pobega
Pri poskusu pobega čez Berlinski zid je v 28 letih pod streli stražarjev umrlo najmanj 250 ljudi. Foto: EPA
Checkpoint Charlie
Najbolj znani prehod zidu je bil Checkpoint Charlie, ki je bil namenjen tujcem. Danes je tam urejen muzej, kjer so razstavljene fotografije in druga dokumentacija o času, ko je bil Berlin razdeljen, ter vse naprave, ki so si jih ljudje izmislili za pobeg. Foto: EPA
Berlinski zid
Berlinski zid je mesto in njegove prebivalce delil kar 28 let. Foto: EPA

Berlinski zid, poznan tudi kot protifašistična zaščitna trdnjava in simbol hladne vojne, je kar 28 let delil zahodno in vzhodno Nemčijo. Gradnja zidu se je začela 13. avgusta 1961, dokončno pa je bil zid porušen 9. novembra leta 1989.

Po koncu 2. svetovne vojne leta 1945 so si ZDA, Sovjetska zveza, Velika Britanija in Francija kot zmagovalke vojne razdelile Nemčijo, vsaka država je imela nadzor nad določenim delom države. Enako se je zgodilo z glavnim mestom Berlin, pa čeprav je ta segal globoko v sovjetsko cono. Čeprav je bil namen povojnih arhitektov ta, da bi okupacijske sile Nemčiji složno vladale v okviru meja, ki so jih postavili leta 1947, pa sta naraščanje napetosti med zahodom in vzhodom in začetek hladne vojne pripeljala do tega, da so se zahodne sile (Francija, Velika Britanija in ZDA) leta 1949 povezale v Zvezno republiko Nemčijo (ZRN) in nadzorovale zahodni Berlin ter izključile Sovjetsko zvezo, ki je istega leta ustanovila Nemško demokratično republiko (NDR) z vzhodnim Berlinom na čelu.

Razlike med vzhodnim in zahodnim delom mesta in države
Od leta 1948 dalje se je zahodna Nemčija oblikovala v zahodno kapitalistično državo z izjemno uspešnim tržnim gospodarstvom (imenovali so jo kar gospodarski čudež) in demokratičnim političnim sistemom. Na drugi strani se je v vzhodni Nemčiji vzpostavil avtoritarni politični sistem s sovjetskim planskim gospodarstvom. Čeprav vzhodna Nemčija ni bila revna država, so mnogi njeni državljani z zavidanjem pogledovali k svojim zahodnim sosedom, ki so bili upravičeni do političnih svoboščin in gospodarske blaginje.

Zaostrovanje odnosov v hladni vojni je vplivalo tudi na Berlin. Meja tako ni bila več samo meja med dvema med seboj politično, gospodarsko in kulturno različnima si oblastema, ki sta si sovražno stali nasproti, ampak je bila meja med dvema popolnoma nasprotujočima si blokoma. To je vodilo k vedno večjemu številu vzhodnih Nemcev (med letoma 1949 in 1961 kar 2,6 milijona), ki so preko zahodnega Berlina bežali na zahod, in zato je nemška vlada poostrila nadzor na mejah ter začela razmišljati o postavitvi zidu v glavnem mestu.

Ulbricht je požrl svoje besede
Glavni pobudnik izgradnje Berlinskega zidu je bil Walter Ulbricht, vzhodnonemški voditelj, blagoslovil pa ga je sovjetski vodja Nikita Hruščev. 15. junija 1961, samo dva meseca pred dejansko postavitvijo zidu je Walter Ulbricht prebivalcem Berlina zagotovil, da ne bodo postavili nikakršnega zidu, a svoje obljube ni držal in 13. avgusta je po sredini Berlina začel rasti zid, ki je globoko zaznamoval življenja prebivalcev mesta, Nemčije in cele Evrope.

Zid so zgradili vzhodnonemški vojaki, policisti in delavci, zgradili pa so ga na vzhodnonemškem ozemlju, da ga na zahodu nikakor ne bi mogli porušiti ali se kakor koli vtakniti v njegov obstoj. V začetku so postavili le 45 kilometrov zidu, drugod pa so napeljali bodečo žico, ki pa je pozneje prav tako dobila kamnito podobo. Kot dopolnilo zidu so postavili še obsežen varovalni sistem z bodečo žico, jarki, rešeti, s kontrolnimi vozili, z opazovalnimi stolpi in s službenimi psi, ki so ga skozi leta le še nadgrajevali.

Pobeg je bil želja vseh, uspelo je le 5.000 srečnežem
Za nadzor je v 302 stražarnicah in 20 bunkerjih skrbelo več tisoč vojakov. Vzhodnonemški vojaki, ki so stražili mejo, so imeli ukaz, da morajo preprečiti vsak poskus pobega, če ne drugače tudi s streljanjem. Med obstojem zidu je pri poskusih pobega tako umrlo najmanj 250 ljudi, približno 5.000 ljudem pa je pobeg tudi dejansko uspel.

Zahodni Berlin izoliran v sovražni državi
Neposredne posledice postavitve zidu so bile uničujoče. Mnoge družine so bile razdeljene, vzhodni Berlinčani so ostali brez služb in možnosti zaslužka. Zahodni Berlinčani niso smeli več prosto potovati v NDR, zahodni Berlin pa je postal izolirana enklava v sovražni državi. Zahodni Berlinčani so množično protestirali proti zidu, z županom Williyjem Brandtom na čelu, ki je bil tudi eden glasnejših kritikov ZDA, da niso uspele preprečiti katastrofe, a brez večjih uspehov. Zid je ostal in krojil življenja prebivalcev na obeh straneh Berlina.

Leta 1970 je skušal Willy Brandt omiliti stroge razmere in meje narediti prepustnejše, dosegel pa je le, da so lahko nekatere skupine ljudi za krajši čas iz ZRN-a odšle v bližnje regije NDR-a. V zameno je NDR zahteval, da ji ZRN vrne vsakega vzhodnega državljana, ki se ne bi hotel vrniti v državo.

9. november 1989 - dan vsesplošnega veselja
9. novembra 1989 je zahodnonemška vlada po več tednih ljudske vstaje razglasila, da bo omogočila prehod v zahodni Berlin. Povod so bila predvsem množična zborovanja in protesti, zahteve po svobodi potovanja vzhodnih državljanov in množični pobegi iz vzhoda na zahod. Po konferenci, na kateri je predstavnik Enotne socialistične partije Nemčije Günter Schabowski govoril o novih pravilih potovanja in oznanil, da bo mogoč prost prehod. Po tem je več tisoč Berlinčanov hitelo k mejnim prehodom in zahtevalo odprtje. Brez posebnih ukazov ali navodil so pod pritiskom množic skozi noč odprli vse prehode v mestu.

Množice vzhodnih Berlinčanov so od veselja preplezale zid, kjer so se jim v veselju in praznovanju na drugi strani pridružili tudi zahodni sosedje. V naslednjih tednih je evforična množica sodelovala pri rušenju zidu in si delčke spravljala za spomin, preostanek zidu pa so pozneje odstranile oblasti. Padec Berlinskega zidu je odprl pot združitvi Nemčije, ki se je končala 3.oktobra 1990.

Na delitev pričajo ostanki zidu
Danes je ostanke zidu mogoče videti še na nekaterih mestih v Berlinu, ki so postali glavna turistična zanimivost. Na nekaterih mestih še vedno stojijo tudi opazovalni stolpi, sled, kjer je stal zid, pa je na ponekod še vedno dobro vidna in kaže, kje je nekoč stal zid, ki je delil mesto, ljudi, način življenja in prepričanja. In tudi ta delitev je kljub mnogim letom v Berlinu še vedno močno prisotna.

Nemci objokujejo padec zidu
S padcem Berlinskega zidu se je končalo eno najbolj bolečih poglavij nemške zgodovine po koncu 2. svetovne vojne, izginila je meja med ljudmi, Evropa pa je stopila bliže združitvi. Vendar skoraj 20 let po padcu zidu delitev in prepad med Vzhodom in Zahodom še vedno, morda še bolj kot kadar koli prej, obstaja. Kar 85 odstotkov vzhodnih Nemcev in 74 odstotkov zahodnih Nemcev je namreč prepričanih, da Nemci še vedno ne tvorijo enotnega naroda, vsak peti Nemec pa si celo želi, da bi zid še vedno stal. Je evforije ob padcu zidu in koncu delitve sveta dokončno konec in se nam obeta nova?

Brina Tomovič

Walter Ulbricht, nekdanji vodja komunistične partije 15. junija 1961. Le dva meseca pozneje je ukazal, da morajo v središču Berlina postaviti zid, ki bo delil vzhodno in zahodno Nemčijo.