Hezbolah, ki je v 18-letnem spopadu za jug Libanona načel samozavest Izraela, danes uživa v vlogi zmagovalca, ki je še prepričljivejše slavil leta 2006 ob zadnji večji izraelski invaziji na znotraj sprto in razcepljeno severno sosedo.

SLA uradno vladal v južnem Libanonu
V vasi Mleta ob reki Litani, ki je nekoč ločevala južni Libanon od preostanka države, so odprli muzej, v katerem so razstavljeni uničeni tanki, topovi ter preostalo orožje izraelskih sil in njene zaveznice, Vojske južnega Libanona (SLA). Ta je 18 let uradno nadzirala približno 10-kilometrski pas med severno izraelsko mejo in omenjeno reko, kjer večinoma živijo katoličani vzhodnega obreda oz. maroniti.

Umik se je sprevrgel v beg
Vojna je v obdobju 1982-2000 zahtevala več kot tri tisoč življenj, ko pa je ministrski predsednik Izraela postal Ehud Barak, so se začele priprave na umik. 24. maja 2000 je Izrael napovedal umik svojih sil z demilitariziranega območja v roku šestih tednov. Sile IDF-ja (Izraelske obrambne sile) so se nepričakovano v celoti umaknile že do naslednjega dne, kar je povzročilo zlom SLA-ja in hitro napredovanje Hezbolaha.

Strah maronitev ni bil upravičen
Sprva načrtovani umik se je sprevrgel v divji beg izraelske vojske in krščanske milice, ki se je bala maščevanja Hezbolaha, ki pa je verskim voditeljem maronitov hitro obljubil varnost in amnestijo. Poražena milica pod vodstvom Antoina Lahada se je brez podpore Izreala hitro predala, približno polovici pripadnikov SLA-ja pa je še pred temu uspelo pobegniti na jug.

Vprašanje meje in Hezbolaha še vedno nerešeno
Na ne povsem določeni meji med Libanonom in Izraelom (sporno je kmetijsko območje Šaba, ki je zdaj del Izraela) je Hezbolah še naprej izvajal občasne napade na Izrael, kar je pripeljalo do vojne v leto 2006 in neuspešnega poskusa IDF-ja, da zlomi šiitsko milico, ki jo z denarjem in orožjem vseskozi podpirata Sirija in Iran.