V Slovenski Karitas avgusta vsako leto začnejo dobrodelno akcijo Za srce Afrike, s katero zbirajo sredstva za razvojne projekte v državah v osrčju Afrike. Najbolj so pomoči potrebni na revnih podeželskih območjih, kjer primanjkuje bolnišnic in šol, velike težave pa povzroča tudi oskrba z vodo.

Pri zagotavljanju pomoči Karitas tesno sodeluje s slovenskimi misijonarji in krajevnimi podružnicami organizacije, saj prav oni vedo, katere so najnujnejše potrebe domačinov, ki so tudi vključeni v vsa dela. To predstavlja možnost za zaslužek, s katerim lahko preživijo svoje družine.

Na pomoč je priskočilo tudi slovensko ministrstvo za zunanje zadeve, ki je na primer pomagalo sofinancirati gradnjo dveh zbiralnikov za vodo in izobraževanje zdravstvenih delavcev v Burundiju.

V kraju Mbirizi v Burundiju je Slovenska Karitas ob sofinanciranju MZZ-ja zgradila šolo s štirimi razredi za 200 učencev, za kar je bilo potrebnih 25.000 evrov.

Denar neposredno za projekte
Z akcijo Za srce Afrike s pomočjo posameznikov, podjetij in SMS-sporočil vsako leto zberejo med 120.000 in 150.000 evri, je za MMC pojasnila Jana Lampe s Slovenske Karitas, ki je junija letos skupaj s sestro Bogdano Kavčič preverila, kaj je bilo s pomočjo zbranih sredstev lanske akcije narejenega v Ruandi in Burundiju.

"Projekti, podprti z dobroto slovenskih darovalcev, resnično prispevajo k boljšemu življenju afriškega prebivalstva in k manjši revščini," je pravi Lampetova, ki pojasnjuje, da gre zbrani denar neposredno za posamezne projekte (za nakup materiala, prevoz materiala in za stroške dela domačinov).

Kot enega od primerov uspešnega projekta navaja dvonadstropno porodnišnico s 50 posteljami v odročnem podeželskem kraju Ruzo v Burundiju, ki je bila s pomočjo akcije zgrajena in opremljena v treh letih in zdaj pokriva območje s 70.000 prebivalci, kjer se letno rodi dva tisoč otrok.

Čeprav je predsednik Burundija pred nekaj leti izdal zakon, da so vse zdravstvene storitve za noseče ženske in otroke v starosti do pet let brezplačne, pa je v revni afriški državi zdravstvenih zmogljivosti premalo in država ni zmožna sama poskrbeti za vse.

Ne samo pomoč, tudi priložnost za delo
Gradbena dela je vodilo šest strokovnjakov iz prestolnice Budžumbura, vse drugo pa je delalo okoli 50 domačinov iz Ruza. "Priložnosti za delo in plačilo zanj so v teh krajih res zelo redke. Večina ljudi se ukvarja s poljedelstvom, vendar je tudi zemlje premalo za vse. Vsi domačini so ob koncu dobili posebne certifikate, da so opravljali to delo, da ga bodo mogoče lažje dobili tudi v prihodnje," je povedala Lampetova in dodala, da je skupna vrednost projekta znašala 400.000 evrov.

"V letu 2010 sem bila na odprtju te nove porodnišnice v Ruzu. Sama sem lahko videla, kako so domačini ponosni na to porodnišnico, ker so jo zgradili sami. V teh ljudeh se je resnično nekaj premaknilo, daje jim upanje. Izrazili so veliko zahvalo vsem iz Slovenije in našemu zunanjemu ministrstvu, ki so jim pomagali zgraditi in opremiti to porodnišnico."

"Tudi pri nas država ne poskrbi za vse"
In kako to, da je treba pri osnovnih potrebah pomagati tudi v Bocvani, ki je naprimer veliko bogatejša od Burundija, z manj prebivalci in sodi med najbolj razvite afriške države?

"Tudi pri nas, ki smo ena izmed najbogatejših držav na svetu, država ne poskrbi za vso potrebno infrastrukturo in programe za socialno najbolj ogrožene skupine. Prav tako je tudi v bolj razvitih afriških državah," odgovarja Lampetova in dodaja, da je stanje je v Bocvani precej boljše kot v nekaterih drugih državah v Afriki, vendar pa je tudi tam na podeželju še veliko revščine.

Tisti, ki so revni, so zelo revni in država večinoma ne poskrbi zanje. Šole v Bocvani so sicer državne in brezplačne, za to je država poskrbela, a niso poskrbeli za posebno socialno ogrožene skupine, kot je invalidna mladina, še pojasnuje.

Zato je Slovenska Karitas na prošnjo naše misijonarke v Bocvani Fani Žnidarič, ki tam deluje že vrsto let, in na podlagi lokalnih potreb podprla projekt gradnje drugega bloka doma za revne invalidne otroke s podeželja, ki so prepuščeni sami sebi in zanje nihče ne poskrbi.

Zdaj lahko mladi tam prespijo čez teden in jih ni treba voziti vsak dan, s čimer so sestre privarčevale tako pri denarju kot pri času, prej pa so morale narediti kilometre z avtomobilom, da so po vaseh pobrale invalidne otroke in jih pripeljale do doma.

Delo za dostojno življenje
V lanskem avgustu je Slovenska Karitas začela tudi zbirati mesečne prispevke v okviru dobrodelne akcije "Z delom do dostojnega življenja", ki družinam v Afriki omogočajo, da z lastnim delom preživijo svoje družine in omogočijo dostojno življenje.

Na afriškem podeželju namreč pogosto nimajo niti toliko zemlje, da bi lahko pridelali dovolj hrane za preživetje družinskih članov, zelo redko pa dobijo priložnost za delo in za dodaten zaslužek, s katerim bi svojim družinam lahko omogočili dostojno življenje – poskrbeli za zdravstveno oskrbo družine in za šolanje otrok.

Lampetova je pojasnila, da je v to akcijo vključen najrevnejši sloj prebivalstva na podeželju v Ruandi in na Madagaskarju, letos pa začenjajo tudi v Burundiju.

Na Madagaskarju so tako na primer s prispevki 151 slovenskih družin oziroma darovalcev, ki so se lani odzvali na akcijo, domačini dobili priložnost za delo in plačilo zanj. Na misijonih pomagajo v zdravstvenih centrih, šolah, porodnišnicah in v okviru drugih dejavnosti za skupno dobro kraja.

Večina prebivalstva v teh državah se preživlja s poljedelstvom in Lampetova je povedala, da je v Burundiju in Ruandi obdelan čisto vsak košček zemlje, do zadnjega hriba. Vendar je te zemlje premalo za vse, da bi lahko nahranili vsa lačna usta. Poleg tega so suše vsako leto daljše in v teh dveh državah ni kakšne industrije, kjer bi se ljudje lahko zaposlili.