Muhamed je usodi, ki je doletela več kot 8.300 njegovih sorodnikov, sodržavljanov in someščanov, ubežal, saj mu je uspelo iz Srebrenice ob njenem padcu v roke srbskih sil pobegniti. Poleti 1995 je s še nekaj sto muslimani preživel tako imenovani "Pohod smrti", ko se je tri dni skrival po gozdovih. Večina izmed 12.000 ljudi, ki so takrat iz Srebrenice bežali na osvobojeno ozemlje v vas Nezuk pri Tuzli, je bila v zasedah srbskih milic zajeta in nato ubita.

Muhamed Duraković je tudi pobudnik spominskega Pohoda miru, ki poteka v nasprotni smeri kot Pohod smrti. Življenje in kariero je posvetil spominu na genocid in preprečevanju takih zločinov. Pred 20 leti je bil pogrešana oseba, danes pa za Mednarodno komisijo Združenih narodov za pogrešane osebe išče pogrešane v Libiji.

Leta 1991, ko se je začela vojna v Bosni in Hercegovini, ste imeli 17 let. Kako se spominjate teh štirih krvavih let?
Ta leta so popolnoma zaznamovala moje življenje. Ne samo moje, tudi vseh drugih ljudi, ki so živeli in preživeli vojno, vojna dogajanja. Moje življenje je razdeljeno na čas pred vojno in na obdobje po vojni. Dogodki v Srebrenici so zaznamovali moje življenje in vso kariero. Vsak dan tako ali drugače podoživljam vse, kar se je zgodilo v Srebrenici. Upal sem, da bo z minevanjem časa lažje, a žal prav staranje prinaša negativne učinke. Srebrenica je veliko breme, ki ga nosimo ves čas. Ne le mi, tudi vsi, ki nas poznajo, ki so nam blizu, skupaj z nami podoživljajo vse travme, ki smo jih preživeli.

Se vam v spominih, mislih, vrača kak poseben dogodek iz vojne?
Več je takih dogodkov. Vojna v Bosni in Hercegovini je trajala zelo, zelo dolgo. Bili so dnevi, ko bi lahko o enem samem dnevu povedal dolgo zgodbo ali pa napisal eno debelo knjigo - iz usod vseh tistih ljudi, ki so v času etničnega čiščenja bežali pred hordami vojaških in paravojaških formacij. Vsak od njih je nosil svojo življenjsko zgodbo, večina teh zgodb pa se je končala v Srebrenici. Na žalost je večina teh ljudi ubitih, ubiti so bili v genocidu Srebrenici. Najbolj me prizadenejo zgodbe najmlajših, dečkov, otrok, ki niso imeli nobene zveze z vojno, ti niso vedeli niti, kaj vojna je, niti, zakaj se strelja. Vse, kar so vedeli in kar so želeli, so radosti življenja, otroško igro, a so na koncu umrli na tak grozovit, mučen način.

V BiH-u posttravmatski sindrom ne velja za bolezen, a po mojih izkušnjah za njim trpi vsak, ki je preživel vojno in je starejši od 20 let. Kako se družba spoprijema s to travmo, kako se te travme kažejo v družbi?
To, kar pravite, je resnica. Tudi mi, ki smo preživeli vojno, nismo nikoli slišali za posttravmatski sindrom - PTSP. Spomnim se leta 1998, ko sem odšel na študij v Združene države Amerike, takrat so me vsi ti spomini, travme, zelo mučili. Potem sem začel raziskovati, kaj pomenijo vsi ti simptomi, ki so se pojavljali – depresija, brezvoljnost, pomanjkanje motivacije za kar koli, razmišljaš, zakaj bi v življenju počel kar koli, ko pa so na koncu vsi ljudje slabi, zli, vse se bo tako ali tako končalo tragično. Takšni občutki so me prevevali kar dolgo. Ampak šele z literaturo, do katere sem prišel v knjižnici v Philadelphii, sem ugotovil, da preživljam nekaj, kar so preživeli že mnogi pred mano, 50 let ali 30 let prej. Celo v ZDA se do Vietnama niso ukvarjali z ljudmi, ki so imeli težave zaradi posttravmatskega stresa. To je postalo aktualno šele z vrnitvijo ameriških vojakov iz Vietnama, ko so ugotovili, da številni niso bili več zmožni vrnitve v družbo in normalnega delovanja v njej, da so asocialni, številni so končali kot alkoholiki ali narkomani. Šele to je pripeljalo do ugotovitve, da so ti ljudje bolni in da potrebujejo zdravljenje. V Bosni in Hercegovini ni nobene oskrbe za te ljudi.

Tudi za vojne veterane ne?
Ne za vojne veterane ne za navadne civiliste. Po mojem mnenju so bili večjim stresom kot vojaki izpostavljeni civilisti. Kot vojak na fronti ste psihično pripravljeni za spopad s sovražno vojsko, od nje pričakujete vse najhujše, civilisti pa nikoli niso vedeli, kam bo padla granata, kdaj bo ostrostrelec ubil človeka ob njih, niso bili vajeni bombardiranja. Najbolj se spomnim oči tistih otrok, ki so imeli takrat 8 ali 9 let. Ko jih pogledate v oči, vidite, da so bili takrat veliko starejši, ker so videli stvari, ki jih ne bi smeli, stvari, ki jih osemletni otrok ne bi smel videti. Tudi oni so žrtve posttravmatskega stresa. Vojni veterani so imeli neko svojo metodo za premagovanje tega stresa, družili so se med seboj, ali kot pravijo Angleži "misery likes company" (nesreča ima rada družbo). Tisti, ki so se slabo počutili, so se družili s posamezniki s podobnimi usodami. Pogosto potujem po Evropi, nedavno sem z avtomobilom potoval v Haag, na meji med Nizozemsko in Nemčijo sem se ustavil na obisku pri starem prijatelju. Ko sva se srečala, je od štirih popoldne do dveh zjutraj ves čas pripovedoval samo o vojni. Samo o vojni. Rekel sem mu, daj prosim, vojna je bila pred 20 leti, dajva govoriti o čem drugem, imaš družino, dva otroka, ki se pripravljata na študij, uspelo ti je zgraditi svoje življenje. Ampak v njegovih očeh vidiš, da je vse njegovo življenje osredotočeno na tiste dogodke, ki sva jih skupaj preživela med vojno. Potem je na dan privlekel še neke fotografije, ki jih jaz nimam, saj sem odšel iz Srebrenice brez vsega. On pa je vojne fotografije pošiljal svojim sorodnikom v tujino in jih tako rešil. Potem sva skupaj gledala te fotografije in v nekem trenutku sem imel nenavaden občutek ... Gledal sem dečka na fotografiji, pa me je prijatelj vprašal, kaj je narobe. Odgovoril sem, da gledam ta dva dečka in mi je hudo zanju, saj se jima niti ne sanja, kaj se bo zgodilo v Jugoslaviji leta 1995. To so bile fotografije dveh oseb pri 18. in 19. letih, ki delujeta nekako tako: res je vojna, ampak mi smo mladi in vse je v redu, kot da je to neka avantura, o kateri bova nekoč pripovedovala … Ampak žal so se dogodki obrnili v najhujšo možno smer. BiH je tranzicijska država z velikimi ekonomskimi in političnimi problemi. Mislim, da bi veliko ljudi potrebovalo oskrbo, kar bo sčasoma postajalo vse bolj jasno, vse huje bo. Toda to ni na prvem mestu; na prvem mestu so varnost, zaposlovanje in gospodarski napredek. S temi temami se bosanski politiki vsaj kolikor toliko ukvarjajo.

Srebrenica je simbol enega najhujših zločinov proti človečnosti v Evropi po 2. svetovni vojni. Kakšno mesto pa je Srebrenica danes, 20 let pozneje?
Rad bi se pohvalil in rekel, da je Srebrenica mesto, v katerem ljudje živijo lepo, ki deluje kot neko normalno živo mesto. A žal ni tako. Srebrenica je mesto duhov, v njej ni ljudi. Lahko hodite po ulici, kjer je nekoč živelo 500 ljudi, pa ne srečate niti žive duše. Ne vem, ali bo še kdaj drugače. Niti mladih ni več, če bi tam živeli mladi, potem bi lahko upal, da se bo prebivalstvo obnovilo. Na splošno živi v Srebrenici zelo malo mladih, ni ne Bošnjakov ne Srbov, tudi drugih ni več, ki so nekoč tam živeli. Srebrenica je ekonomsko depresivna, ni možnosti za zaposlitev. Tistim, ki jim ni treba, v Srebrenici pač ne živijo, odhajajo v druge dele Bosne in Hercegovine, v tujino. Večina ljudi, ki so se v zadnjih desetih letih vrnili v Srebrenico, je v jeseni svojega življenja, svoje kariere so končali in se upokojili. Problem je, da ti ljudje biološko izginjajo. V soseski, kjer sem odrasel, je pred šestimi leti živelo pet družin, ki so se vrnile, v treh letih so vsi umrli. Bili so stari, onemogli, prišel je njihov čas, njihovi domovi so zdaj zaprti, prazni. Razmere se na noben način ne izboljšujejo, morda je celo slabše, kot je bilo pred petimi ali šestimi leti.

Največja težava Bosne in Hercegovine je daytonska ureditev, ki državo deli na tri entitete in tri etnične skupine – srbsko, hrvaško in bošnjaško. Gre za nekakšen zapor, v katerem, razen treh nacij, drugi ne obstajajo. Etnične delitve so še vedno močne, pred volitvami smo spet poslušali nacionalistične izjave politikov vseh treh strani. Kako velika težava je daytonska ustava po vašem mnenju? Koliko sploh zaupate mednarodni skupnosti?
Daytonski okvir BiH-a in ustava, ki je nastala na podlagi tega okvira, ne vzbujata nobenega optimizma. Ta ustreza le političnim strankam, ki promovirajo določene etnične skupine. V BiH-u je nemogoče sestaviti vlado brez teh strank. To je izredno spodbudno za politike v BiH-u, ki so v nekem trenutku dojeli, da ne morejo dobiti volitev, če ne branijo samo svoje etnične skupine, in pri tem so zelo pragmatični. Torej, večina hrvaških politikov zastopa in zagovarja samo interese Hrvatov, bošnjaški politiki interese Bošnjakov, Srbi samo srbske interese. In to je ta daytonska ustava, daytonski okvir ali kot pravijo nekateri predsedniki v mednarodni skupnosti "prisilni jopič", ki so ga nadeli Bosni in Hercegovini. Evropa in Evropska unija sta imeli zelo dolgo ciničen in nepravičen odnos do BiH-a in njenih državljanov. Od BiH-a in njenih državljanov je zahtevala, da se sami rešijo iz prisilnega jopiča Daytona, češ imate možnost, pustili smo vam ustavno možnost spreminjati ustavo. Čeprav so pri tem vedeli, da je to nemogoče, da celo v njihovem evropskem političnem sistemu to ne bi bilo mogoče. To je v bistvu vprašanje za politike, jaz to nisem, s politiko se ne ukvarjam. Dejstvo, da jaz, Muhamed Duraković iz Srebrenice, ne morem kandidirati za nekatere položaje v Bosni in Hercegovini, vam pove, kako je ta sistem grotesken. Enako velja za nekoga, ki se izreka za Srba, živi pa v Federaciji BiH. Oba sva enako diskriminirana. Treba je najti ustavne rešitve, ki bodo omogočale enakopravno zastopanost vseh državljanov BiH-a, ki bodo imeli enake pravice, pri tem pa naj se tudi dopusti možnost izrekanja za Srba, Hrvata, Bošnjaka ali za kogar koli se pač želijo izreči. Prihodnost Bosne in Hercegovine bi morala biti vizija države vseh državljanov, odprte države, v kateri bo vsak dobrodošel. Živimo v času globalizacije in izumiranja prebivalstva, to je skupen problem BiH-a in Evrope, zato moramo biti pripravljeni, da bomo jutri morali graditi družbo, v kateri ne bodo živeli samo Srbi, Hrvati in Bošnjaki, ampak tudi drugi. Morda bodo, recimo, ljudje z indijske podceline ali pa iz Severne Afrike videli Bosno kot privlačno destinacijo za zaposlitev, morda bodo tu videli oazo. Če pa ne bomo postavili zakonskega in ustavnega okvirja, ki bo vsakemu zagotavljal pravice, potem zdaj samo ustvarjamo konflikt, ki se bo šele zgodil. In ta ne bo potekal samo med Srbi in Bošnjaki, ki živijo v BiH-u, ampak tudi med drugimi, ki se bodo počutili ogrožene na tem območju.

Pred nekaj meseci so v Srbiji aretirali tri osebe, nekdanje pripadnike Specialne brigade Republike srbske, obtožene pobojev v Srebrenici. Pred haaškim sodiščem sojenja Vojislavu Šešlju, Radovanu Karadžiću in Ratku Mladiću še potekajo. 20 let po koncu vojne v Bosni in Hercegovini so glavni kreatorji bosanske vojne in zločinov proti človečnosti v Srebrenici še vedno svobodni. Imate še kako upanje, da bo pravica kdaj dosegla te zločince? Zaupate haaškemu sodišču?
Nimamo druge izbire, kot da zaupamo institucijam Mednarodnega kazenskega sodišča, če govorite o Radovanu Karadžiću in Ratku Mladiću. Proti njima je dovolj dokazov za obsodbo za vse, česar sta obtožena. Žal pa pravica ne bo nikoli dosegla ljudi, ki so bili taktični in operativni izvajalci zločinov. Ne verjamem, da bodo 22.000 ljudi, ki so bili vpleteni v dogodke v Krivaji leta 1995 - če že niso ubijali, so vsaj spodbujali ubijanje in ga omogočali drugim - kadar koli kaznovani. V tem smislu pravici ne bo nikoli zadoščeno. Politika vsake države naj bi bila ustvariti takšne razmere, da je pravici vsaj deloma zadoščeno, čeprav na simbolični ravni. Obsodbe, povezane s Srebrenico, že izrečene in tiste, na katere se še čaka, so zelo pomembne, bistvene so za prihodnost Bosne in Hercegovine, da se bo enkrat za vselej vedelo, kaj se je v Bosni zgodilo. Mi namreč živimo v državi s tremi resnicami. To je velik paradoks. Če v Bosni govorite z ljudmi z ene, druge ali tretje strani, vsi trdijo, da govorijo resnico.

In vsi so žrtve.
Vsi se predstavljajo kot žrtve. Ampak tu gre za nekaj drugega, za zanikanje genocida, zdravljenje krivic in podobno. Dejstva pa so na strani tistih, ki so bili zares žrtve te vojne, točno se ve, koliko ljudi je bilo v BiH-u ubitih, znani so njihova imena in priimki, znani so načini, kako so bili ubiti, v večini primerov je znan tudi čas uboja, znani so celo izvršilci. Še dolgo bo trajalo, da bodo ta dejstva prišla na dan, potrebnih bo veliko raziskovalcev, ki bodo vse te podatke zbrali in objavili. A ti podatki že obstajajo. Tam so. Mednarodna komisija za pogrešane osebe vam za 7.000 ljudi, najdenih v Srebrenici, lahko pove, kje in kako so bili najdeni, kje so jih zajeli, kam so jih odpeljali in kje so jih ubili, zakaj so jih najprej zakopali v primarne množične grobnice in zakaj so nato poskušali ta zločin prikriti, pa so jih nato premestili v več množičnih grobnic. Obstajajo primeri, ko so posmrtne ostanke ene osebe našli v petih ali šestih množičnih grobnicah. Brez DNK-analize ne bi mogli identificirati teh oseb. Verjetno zločinci niso verjeli, da bomo doživeli čas, ko bo to mogoče, ko bo mogoče identificirati žrtev z DNK-vzorcem.

Ste eden od pobudnikov in organizatorjev Pohoda miru, 110-kilometrske poti, ki so jo pred 20 leti prehodili begunci iz Potočar do Nezuka pri Tuzli. To je bila pot smrti za stotine, tisoče ljudi, vi ste eden redkih, ki so to pot smrti preživeli. Kakšno je sporočilo Pohoda miru?
Gre za dejavnost, ki je odprta za vse. Pri udeležbi ni nobene diskriminacije, ljudje prihajajo z vsega sveta, vseh nacij. Sporočilo je simbolično in preprosto: za vse, ki so se na svoja predvojna ognjišča vrnili, se s tem pohodom na to območje simbolično vrnemo tudi drugi. Gre za simboliko, ki jo potrebujemo mi, preživeli, in vsi, ki na tem pohodu miru sodelujejo. Najbolj pa to potrebujejo tisti, ki so se v Srebrenico vrnili in tam živijo in pričakujejo pohodnike. Gre za lepo dejavnost, ki jo je leta 2005 sprožilo nekaj sto preživelih. Ko sem nazadnje organiziral ta pohod, se ga je udeležilo več kot 8.000 ljudi z vsega sveta. Res je fascinantno videti vse tiste zastave iz Evrope, ZDA, Latinske Amerike, Avstralije, seveda tudi iz Slovenije. Še en projekt, ki teče že šesto leto in ga izvajamo tudi letos, je poletna univerza v Srebrenici. Veliko je prijav študentov iz Slovenije.

Za padec Srebrenice in genocid v Srebrenici so deloma odgovorni tudi nizozemski vojaki, pripadniki modrih čelad, ki so varovali enklavo. Srebrenica je padla pred očmi nizozemskih vojakov, celo nizozemska sodišča so razsodila, da je Nizozemska odgovorna za smrt več kot 300 bošnjaških dečkov in moških v Srebrenici. Kakšno odgovornost bi morala prevzeti Nizozemska, bi bila odškodnina za žrtve neki minimum?
Meni osebno to ne bi pomenilo nič. Nobena odškodnina mi ne more povrniti življenja, ne more vrniti mojih prijateljev, mojih sorodnikov, mojih sosedov … Tistega življenja, ki sem ga živel nekoč, ne more povrniti nič. Nikoli ne bom zahteval nikakršne odškodnine, to me sploh ne zanima. Kar me najbolj zanima, je potrditev dejstev, da se iz primera Srebrenice, iz genocida v Srebrenici, tudi kaj naučimo. Živimo v času, ko reševanje problemov z nasiljem postaja norma. Svoje življenje sem posvetil temu - zgodbam o Srebrenici in genocidu - ne da bi pomagal sam sebi ali tistim, ki so bili ubiti v Potočarih, njim nihče več ne more pomagati, ampak da bi pomagal prihajajočim generacijam. Da bi jim pokazal, kako lahko neodgovorni politiki - naj so z Zahodnega Balkana ali tisti, ki so takrat delovali na mednarodni politični sceni - pripeljejo ljudi v tak položaj, da so pobiti in iztrebljeni. To je tisto, kar mene najbolj zanima. Mene bolj zanima, kako bo nizozemska vlada ravnala v prihodnje pri vprašanjih Srebrenice in genocida v Srebrenici in kaj bo počela na mednarodni ravni, da se take stvari ne bi več ponavljale. Ali gre za Irak ali Sirijo, ali za manjšine v Siriji, ali pa Ukrajino, na kak način bo mednarodno skupnost delovala, da bi rešila vse te nedolžne ljudi, ki niso borci, niso vojaki. V Srebrenici niso bili pobiti vojaki, v Srebrenici je večina vojakov preživela. Ubiti so bili tisti, ki so bili neoboroženi, ki se niso imeli s čim braniti, ki so bili odpeljani iz naročij svojih mater, starejši ljudje, ki so do Potočar komaj prišli, s palicami v rokah, bili so odpeljani in ubiti. Kakšen bo v prihodnje odnos mednarodne skupnosti do tega? Mislim, da nizozemskim vojakom pripisujemo preveč pomembnosti. Nizozemski vojak, kakršen koli je že bil, je bil v zelo nezavidljivem položaju. To so bili golobradi mladeniči, ki so se znašli v zelo težkih okoliščinah. Niso imeli dovolj podpore, da bi lahko branili ozemlje, za katero so skrbeli. Ni bilo politične volje, da bi jim dali dovolj podpore. Potem so se stvari zapletle, ko so začele padati njihove t. i. opazovalne točke, s katerih so nad enklavo nadzirali prekinitev ognja. Morda so za to odgovorni tudi posamezniki ali poveljniki v Potočarih, morda bi se lahko branili, morda bi lahko streljali in branili enklavo. To se ni zgodilo, to je dejstvo. Umikali so se, dokler srbskim silam niso omogočili vstopa v Srebrenico. Bi se lahko branili? Verjetno da. Če bi bili tam vojaki katere druge države, že zaradi nacionalnega ponosa verjetno ne bi dovolili, da enklava pade v roke srbske vojske. Ampak to se je zgodilo pred 20 leti, na to več ne moremo vplivati. Včasih pravim, kar je bilo, je bilo, in želel bi si, da bi se mi kot državljani sveta kaj naučili iz tega, kar se je zgodilo v Srebrenici. Medtem ko snemava ta intervju, se Srebrenica dogaja nekje na tem planetu, nekdo, ki ni ne kriv ne dolžen, je ta trenutek žrtev. Vprašanje je, ali imamo dovolj energije za spopadanje z vsemi izzivi 21. stoletja.

Kakšno pa bi moralo biti sporočilo mednarodne skupnosti? Poleg 20. obletnice genocida v Srebrenici zaznamujemo še 20-letnico konca vojne v Bosni in Hercegovini, 70-letnico 2. svetovne vojne. "Nikoli več", "Nikoli več" ostaja le prazna fraza.
Jaz nikoli nisem rekel "nikoli več", ker sem vedel, da se bo Srebrenica, holokavst, ponovila. Ne pravim, da vem, kdaj se bo to zgodilo, ampak če pogledamo, kakšna je naša zgodovina pozabljanja in preprečevanja takih zločinov, to nikakor ni neverjetno. Vsak dan si moramo prizadevat za to, da take okoliščine preprečujemo. Najbolj enostavno ali najbolj ekonomično, če se tako izrazim, je preprečiti genocid ali vojno, preden se ta zgodi. Ko enkrat pade kri in se ljudje začnejo ubijati, ga ni politika, ne glede na to, koliko močni mislijo, da so, ki bi lahko nadzoroval ta proces. Ko vojna enkrat poprime obliko življenja, samosvoje življenje, takrat vsak, ki misli, da ima nadzor, nadzor v bistvu izgublja. Takrat padajo nedolžne žrtve, ki nikakor niso zaslužile, da bi bile ubite na frontni črti ali pa cilj in tarče ubijalcev. Jaz osebno skušam iz Srebrenice poslati univerzalno sporočilo. Mislim, da vsi, ki so v Srebrenici preživeli, pošiljajo univerzalno sporočilo. Matere Srebrenice in njihova združenja, nanje sem zelo ponosen, sploh če pogledamo, kako so te organizacije nastale, kaj so te ženske bile pred vojno in v kaj so jih vojna in povojne razmere pripeljale. Te ženske si prej nikoli niso predstavljale, da bodo aktivistke, predstavnice borcev za človekove pravice, bile so gospodinje, ki so skrbele, da je otrok odšel v šolo in se iz nje vrnil, da je mož prišel z dela, če so bile zaposlene, da sta se vrnila skupaj, skrbelo jih je, kako bodo preživljali konec tedna, kam bodo šli na počitnice. To jih je zaposlovalo večino časa. Zaradi dogodkov v Srebrenici so postale fenomen, ki ga je treba raziskovati, neverjetno je, kako so žene iz Srebrenice postale planetarno znane borke za človekove pravice. In to je tisto sporočilo, ki ga ves čas pošiljamo iz Srebrenice, to je univerzalno sporočilo. Ne želim niti z eno svojo izjavo izražati kakršnega koli sovraštva, ne želim pozivati k maščevanju, za seboj želim pustiti svet, ki ne bo poln sovraštva, ampak razumevanja in empatije. Mi ne bomo nikoli nehali trpeti, tudi nikoli ne moremo nehati ljubiti ljudi, ki so bili ubiti v Srebrenici. Vse, kar lahko storimo, je, da s svojim življenjem dajemo zgled in da opozarjamo, da se napake iz Srebrenice ne bi ponavljale drugod. Če pogledam na geopolitično dogajanje, spopad velikih sil, spopad določenih politik v svetu, celo resolucije ZN-a, me je strah, da če bi se jutri zgodila Srebrenica, če bi bilo neko drugo mesto v takih razmerah, v kakršnih je bila Srebrenica, bi se lahko zgodil še hujši pokol. V mednarodni skupnosti oziroma med igralci na mednarodni politični sceni ni nobene enotnosti, ni razumevanja, da je treba rešiti tiste civiliste, ki niso udeleženci vojne in ne sodelujejo v spopadih. Mislim, da bi skozi sistem veta ZDA ali Rusija, odvisno od interesov, preprečile kakršno koli akcijo. Akcija pa je neizogibna, žrtve so neizogibne, osebne in materialne, če želite rešiti drugo človeško bitje. To je neizogibno. Na neki način se moramo zavzeti, žrtvovati, da bi rešili ljudi iz zelo hudih situacij. In takih ljudi, ki potrebujejo pomoč, je na svetu vse več.