Od odrskega delavca do dramatika
Vaclav Havel je bil rojen 5. oktobra 1936 v Pragi kot otrok bogatih staršev. Ti so v komunistični nacionalizaciji leta 1948 izgubili večino premoženja. Havlu tako ni bila omogočena formalna izobrazba, pozneje pa je končal večerno šolo in delal kot odrski delavec v gledališčih. Sčasoma je napredoval in postal tudi dramatik in gledališki direktor.

Po nasilnem zatrtju poskusa politične liberalizacije in vzpostavitve "socializma s človeškim obrazom" leta 1968, znanega pod imenom praška pomlad, je bilo Havlu udejstvovanje v gledališčih prepovedano. Kljub temu se je uprl misli na odhod v tujino.

Listina 77 naznanila začetek konca
Nasprotno, še naprej je pisal in se bolj intenzivno vključil v odporniško gibanje. Tako je postal soavtor manifesta človekovih pravic Listine 77. Ta je zaznamovala začetek opozicijskega gibanja v državi, Havel pa se je zaradi nje znašel v nemilosti oblasti. Te so ga večkrat tudi zaprle. Med drugim je bil zaprt med letoma 1979 in 1983, ko je nastalo eno njegovih najbolj znanih literarnih del, Pisma Olgi.

Da bi bil lahko prav Havel ključna oseba pri padcu komunističnega režima, se je sicer prvič pokazalo avgusta 1988. Takrat so namreč ob 20. obletnici začetka vojaške okupacije Češkoslovaške, ki so ga izvedle sile Varšavskega pakta, tisoči, predvsem mladi, zakorakali skozi središče Prage in ob tem vzklikali njegovo ime. Havlova aretacija na nekem uličnem protestu januarja 1989 in posledično sojenje sta zbudila bes doma in v tujini. Pritisk je bil tako močen, da ga je komunistični režim maja znova izpustil na svobodo.

Žametna revolucija
Tisto jesen se je komunizem v vzhodni Evropi začel lomiti. Novembra je padel berlinski zid, osem dni pozneje pa je komunistična policija brutalno prekinila proteste na tisoče študentov v Pragi. To je bil povod, ki so ga čakali Havel in njegovi somišljeniki.

V nekaj dneh so se ulice čeških in slovaških mest napolnile, oblikovalo se je široko opozicijsko gibanje. V treh vihravih tednih se je komunistični režim zlomil. 29. decembra 1989 je bil Havel izvoljen za zadnjega češkoslovaškega predsednika.

Razpad države osebni poraz
Predsednikovanje je pred Havla postavilo nove izzive. Julija 1992, ko je postalo jasno, da bo Češkoslovaška razpadla, je to razumel kot osebni poraz in odstopil. A je ostal izjemno priljubljen in je bil leto zpotem izvoljen za prvega predsednika samostojne Češke. Na tem položaju je ostal dva polna mandata.

Havel je državo popeljal po poti demokratizacije in tržnega gospodarstva. Ko je bil na čelu države, se je Češka priključila zvezi Nato. Vstop v Evropsko unijo je sledil kmalu po njegovem odhodu z mesta predsednika, a mu svet priznava večino zaslug pri pripravi temeljev za ta dosežek.

Ostal borec za človekove pravice
Po odhodu s predsedniškega mesta se je posvetil predvsem vprašanju človekovih pravic po svetu. Med drugim je spodbujal kubanske in kitajske upornike, pa tudi demokratično opozicijo v Belorusiji, boj proti vojaški hunti v Mjanmaru in opozicijsko gibanje proti nekdanjemu ruskemu predsedniku, zdaj premierju Vladimirju Putinu.

Večkrat je bil nominiran za Nobelovo nagrado za mir, ki je sicer ni prejel, je pa bil zato za svoja prizadevanja za demokracijo po svetu odlikovan s številnimi drugimi pomembnimi priznanji. Med drugim je prejel nagrado Olofa Palmeja in najvišje civilno odlikovanje v ZDA, predsedniško medaljo svobode. Za svoje literarno udejstvovanje pa je prejel Fulbrightovo nagrado za književnost.

Načeto zdravje zaradi kajenja
Zasebno je življenje Havla pomembno zaznamovala bolezen. Tudi zaradi bivanja v komunističnih zaporih je bil šibkega zdravja, ob tem pa je bil dolga leta še strasten kadilec. Decembra 1996 - le 11 mesecev po tem, ko je zaradi raka umrla njegova prva soproga Olga Havlova - so mu zaradi rakavega tumorja odstranili tretjino pljuč. Od takrat je trpel zaradi kroničnega bronhitisa.

Pozneje se je znova poročil, tokrat s precej mlajšo igralko Dagmar Verskrnovo. Ta poteza, pa tudi dolga leta predsednikovanja brez občutnejšega napredka, so mu prinesla nenehno kritiko medijev. Resni časniki so se spraševali o njegovi politični viziji, tabloidi pa so razgaljali podrobnosti iz njegovega zasebnega življenja.

"Življenje je izreden čudež"
Havel je nekoč sam priznal, da njegova spretnost na domačem političnem parketu ni bila nikoli enaka instinktu, s katerim je obvladal zunanje zadeve. Zato pa je bil toliko bolj ponosen, ko se je Češka leta 1999 pridružila Natu in leta 2004 EU-ju.

Kljub skromnosti je avtor 18 gledaliških iger in več knjig v svojih spominih menil, da je imel "izredno usodo". "Sprašujem se, ali je to - da je človek, miren kot jaz, imel tako pustolovsko življenje - treba pripisati temu, da je življenje izreden čudež," je dejal.