Teodoro Obiang Nguema Mbasogo se ponaša z nazivom afriškega predsednika z najdaljšim stažem in je na čelu majhne države v srednji Afriki že od leta 1979, ko je s krvavim državnim udarom strmoglavil svojega strica in ga dal usmrtiti pred strelskim vodom. Od takrat je vzpostavil kult osebnosti in si skupaj z družino na račun korupcije, zatiranja in ustrahovanja popolnoma podredil državo.

Čeprav se je za Slovenijo in pol velika država v času njegove vladavine povzpela na tretje mesto med afriškimi izvoznicami nafte in ima zavidljive statistike, po kateri je BDP na prebivalca z okoli 25.000 ameriškimi dolarji primerljiv z marsikatero evropsko državo, pa od naftnih dolarjev prebivalci nimajo kaj dosti in kar 80 odstotkov od okoli 700.000 ljudi še zmeraj živi v revščini. Na drugi strani sta si predsednikova družina in peščica ljudi okoli nje nagrmadili ogromno bogastvo in ga znaten del varno shranili v tujini.

Kljub obilju naravnega bogastva, ki polni državno blagajno, pa gre iz te le malo sredstev za potrebe prebivalcev, tako da jih več kot polovica še zmeraj nima dostopa do pitne vode in osnovnih sanitarnih razmer. Večina živi v pomanjkanju zadovoljive zdravstvene oskrbe, primernega šolanja ali zanesljive električne energije, po drugi strani pa Obiang na veliko gradi razkošne objekte, s katerimi se razkazuje pred afriškimi kolegi in tujimi vlagatelji.

Glas kritike utišan
Na vseh volitvah od prevzema oblasti pred več kot tremi desetletji in pol, teh je bilo pet in na vse je padel madež nedemokratičnosti, je Obiang zmagal kot edini kandidat ali pa s skoraj stoodstotno podporo. Kljub visoki starosti in domnevnem bolehanju za rakom na prostati, če ustavnih omejitev predsedniških mandatov ne omenjamo, je jasno povedal, da se bo za predsednika potegoval tudi na naslednjih volitvah leta 2106, če bo le ljudstvo tako hotelo. A ljudje pri tem nimajo kaj dosti besede, saj predsednik ne prenese kritike in nasprotovanja, tiste, ki si drznejo spregovoriti na glas, pa čakajo samovoljne aretacije, montirani procesi brez znanih obtožb in tajni zapori, kjer se dogajajo sistematične zlorabe, ki pogosto mejijo na mučenje.

Svoboda govora in medijev ne obstaja, strah pred preganjanjem pa poskrbi za vseprisotno samocenzuro med novinarji in aktivisti, ki ob najmanjšem izraženem dvomu o oblasti tvegajo tudi svoja življenja. Zasebnih medijev v državi ni, le tisti v rokah posameznikov v bližini predsednika. Večina prebivalcev je odrezanih od neodvisnih informacij in tuje medije lahko spremlja le peščica z dostopom do satelitskih anten in medmrežja, drugi se morajo zadovoljiti z omejenim tujim radijskim programom.

O civilni družbi v Ekvatorialni Gvineji sploh ne moremo govoriti in tudi nobenih možnostih za njeno oblikovanje, saj velja stroga prepoved zbiranja in združevanja, vsak poskus pa je strogo kaznovan. Sodstvo je popolnoma podrejeno predsedniku, ki ima tudi naziv "glavnega sodnika" v državi in predseduje svetu, ki imenuje sodnike. Ameriška nevladna organizacija Freedom House je državo označila za "najhujšo med najhujšimi" kršiteljicami civilnih svoboščin.

Zadnje volitve so v državi bile leta 2013, ko so volili poslance in je opozicijska stranka Konvergenca za socialno demokracijo (CPDS) v obeh domovih parlamenta dobila dva sedeža, enega v 100-članskem spodnjem domu parlamenta in enega v 55-članskem senatu. Vsi drugi poslanski mandati so šli v roke vladajoči Demokratski stranki Ekvatorialne Gvineje (PDGE). Svetovne organizacije za človekove pravice, kot so Amnesty International in Human Rights Watch, so že pred volitvami opozorile, da glasovanje ne bo ne svobodno in ne pošteno, vlado pa obtožile, da ne spoštuje niti svojih zakonov.

Obdobje pred volitvami so zaznamovale številne kršitve človekovih pravic, shodi političnih aktivistov in opozicijskih političnih strank pa niso bili dovoljeni. Vlada je z aretacijami številnih aktivistov in predstavnikov opozicije poskrbela, da ne bi niti mogoče prišlo do kakšnih protestov. Tako je bil generalni sekretar opozicijske Ljudske unije Jeronimo Ndong priprt nekaj dni, in ko se je po izpustitvi začel skrivati, je vlada prijela njegovo ženo in brata, da ga je prisilila v predajo, po kateri so ga nato zaprli še za sedem dni.

Država v zasebni lasti
Obiang z Ekvatorialno Gvinejo in predvsem z njenim bogastvom upravlja kot z zasebno lastnino. Predsednikovo premoženje se meri v milijardah dolarjev, od katerih je del denarja naložen na računih v tujini, kjer ima njegova družina v lasti tudi nepremičnine. Včasih je težko ločiti med njegovim osebnim premoženjem in državnim. Po besedah Arvinda Ganesana iz organizacije za človekove pravice Human Rights Watch, ki je raziskoval porabo prihodkov od nafte v Ekvatorialni Gvineji, je državna blagajna pravzaprav predsednikov bankomat. Družina Obianga naj bi imela v lasti niz zasebnih podjetij, od nepremičninskih in gradbenih do gozdarskih in varnostih, katerih skupna vrednost naj bi znašala kar okoli osem milijard dolarjev.

Med člani družine, ki še posebej izstopa po razsipništvu, je predsednikov sin Teodoro Nguema Obiang Mangue, ki naj bi ga oče že pripravljal za naslednika. Medtem ko ga prijatelji kličejo Teodorin (mali Teodor), pa je za podrejene kar »princ«. Zaradi obtožb o pranju denarja in odtujevanju državnih sredstev se je že znašel v preiskavah v ZDA in v Franciji. Že pri 23 letih mu je oče podelil upravljavske pravice za sečnjo v več deset tisoč hektarjih gozda in mogoče je prav zaradi izkušenj na tem področju oče pri sinovih 30 letih presodil, da je primeren za ministra za kmetijstvo in gozdarstvo.

Ministrski položaj je Teodorin dobro izkoristil za brezskrbno zapravljanje in po podatkih v ameriških dokumentih je od leta 2001 do leta 2011 za osebne izdatke porabil kar sto milijonov dolarjev. Samo od aprila do junija leta 2006 si je v Malibuju v Kaliforniji omislil dvorec in kupil zasebno letalo za 38 milijonov dolarjev. Ob ministrski plači 6.800 dolarjev so si mnogi zastavili vprašanja, od kod si lahko privošči tako razkošje, a zanj je odgovor jasen, kot kažejo razkrite ameriške diplomatske depeše iz leta 2009. Imel sem veliko srečo v poslu. "In rad dobro živim. Moja hiša v Malibuju je zdaj vredna dvakrat več kot takrat, ko sem jo kupil," je zaupal ameriškemu diplomatu.

Samo v enem mesecu leta 2004 je med nakupi v ZDA zapravil 80.000 dolarjev pri Gucciju in 50.000 dolarjev pri Dolce in Gabbani. Leta 2005 je dva dirkalna čolna odštel dva milijona dolarjev in še 3,2 milijona za spominke Michaela Jacksona. Junija leta 2008 je že naročil izdelavo razkošne jahte, a si je potem vseeno premislil, ko je v medije prišel podatek, da je nakup vreden kar 380 milijonov dolarjev.

Da je predviden za naslednjega predsednika Ekvatorialne Gvineje, se je začelo glasneje govoriti, ko je leta 2012 postal drugi podpredsednik, ki je odgovoren za obrambo in varnost. Verjetno je bila priprava na prevzem predsedniškega položaja vzrok za to, da se je zadnje čase doma začel posvečati razvojnim projektom, med drugim tudi s kampanjo za zamenjavo streh za revne prebivalce barakarskih naselij. "Išče rešitve, s katerimi bi pomagal prebivalcem države. To je njegova prednostna naloga, in sam je prepričan, da se o tem premalo ve," je sporočila ameriška družba Qorvis, ki so jo oblasti v Ekvatorialni Gvineji najele za izboljšanje odnosov z javnostmi.

Vse za dober vtis
Predsednik Obiang skuša na vse načine narediti vtis na svoje kolege na celini in tudi na mednarodno javnost, a če mu pri afriških voditeljih to uspeva, pa po svetu resneje jemljejo obtožbe o kršitvah človekovih pravic in neizprosnosti njegovega režima. Tako mu je že nekajkrat spodletelo, da bi nagrado Organizacije ZN-a za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco) poimenovali po njem.

Mednarodna nagrada za znanost o življenju, za katero Ekvatorialna Gvineja prispeva tri milijone dolarjev, se je najprej imenovala nagrada Unesco – Obiang, a so jo po pritiskih organizacij za človekove pravice nato preimenovali v nagrado Unesca in Ekvatorialne Gvineje za dosežke na področju znanosti o življenju. Vodja organizacije za človekove pravice EG Justice (Pravica v Ekvatorialni Gvineji) s sedežem v ZDA, Tutu Alicante, je nagrado označil za kruto šalo, saj jo financira vlada, ki doma ne more poskrbeti za primerno zdravstveno oskrbo svojih državljanov.

A v Afriki ostaja Obiang med vplivnejšimi voditelji in po zaslugi bogastva ga še posebej cenijo v Afriški uniji, kjer so ga izvolili za svojega predsednika od leta 2011 do leta 2012. Za vrh krovne afriške organizacije je v želji, da bi pustil dober vtis in navdušil kolege, v bližini prestolnice Malabo zgradil razkošen kompleks in zanj porabil kar 800 milijonov dolarjev.

Obiang je poskrbel, da se lahko Afričani zanesejo nanj in tako je prišlo tudi do letošnje organizacije afriškega nogometnega prvenstva, ki ga je Ekvatorialna Gvineja skupaj z Gabonom gostila že leta 2011, letos pa je prijateljsko vskočila namesto Maroka, ki bi moral tekmovanje gostiti letos, a je odpovedal zaradi bojazni pred širjenjem virusa ebole. Ker nobena druga afriška država ni bila pripravljena na organizacijo v tako kratkem času, se je tako kot edini ponudil Obiang in znova izkoristil priložnost, da se dokaže s svojim voditeljstvom in dobrimi nameni.