"Staro ne velja več," je bil eden izmed ključnih stavkov v osrednjih poročilih nemške televizijske postaje ZDF 5. maja 1990. Dogodki tega dne v Bonnu so bili ključni za to, da se je 12. septembra pred natančno 20 leti lahko zgodil podpis pogodbe, ki je po eni strani omogočila združitev obeh nemških držav; hkrati pa je na neki način pomenila tudi konec hladne vojne oziroma politične ureditve, ki je izšla iz druge svetovne vojne. Pomen tega, kar je dobilo ime Pogodba 2-plus-4 (2-plus-4-Vertrag), je tolikšen, da so težo te pogodbe nekateri želeli primerjati celo z znamenitim vestfalskim mirom. Če na tem mestu povzamemo le na kratko. Pogodbi iz Münstra in Osnabrücka, ki skupaj določata bistvo vestfalskega miru, sta leta 1648 končali tridesetletno vojno, ki je sledila razprtijam med katoličani in protestanti, in tako kot ključen koncept evropske politike uvedli pojem strpnosti. Z vestfalskim mirom pa se začenja tudi doba moderne diplomacije kot diplomacije med sodobnimi nacionalnimi državami.
Kohl in Gorbačov v jopicah sedita za rustikalno mizo
Priprave na sprejem Pogodbe 2-plus-4 so bile proces, ki je hladnovojno dispozicijo mednarodne politike razkril kot preživeto tudi prek razgaljenja gospodarske šibkosti Sovjetske zveze. Ko so v svet odšli posnetki Helmuta Kohla in Mihaila Gorbačova, ki sta v jopicah postopala ob reki Selemčuk na Kavkazu – ja, tudi takšni prizori so napovedovali novosti v medijski stilizaciji do tedaj vedno strumnih 'vzhodnih' politikov –, je v svet prav tako odšla novica, da Sovjetska zveza ne bo nasprotovala enotni Nemčiji. Nekoliko pozneje se je začelo govoriti o mednarodni politiki s čekovno knjižico.
Če je namreč mesec dni prej na konferenci štirih velesil, ki so po vojni upravljale z nemškim ozemljem, ter obeh nemških držav sovjetski zunanji minister Ševarnadze še izrekel 'njet' za članstvo nove nemške države v Natu, je 6. junija ponudba milijardne pomoči za gospodarski razvoj Sovjetske zveze zadostovala za to, da je Gorbačov izrekel sovjetsko privoljenje k nastanku zedinjene Nemčije in tudi k njenemu članstvu v zvezi Nato. Ševarnadze pa je po pogovoru s Kohlom dejal: „Oba sva prepričana, da možnosti za sodelovanje med obema državama niso izčrpane in da se lahko širijo, in govorila sva o koristnosti nadaljnjega razvoja teh možnosti.“
Zadnji britanski diplomatski manever
Med državnikoma, ki sta se nazadnje celo tikala, je potem 10. septembra, torej tik pred zgodovinskim dogodkom v Moskvi, stekel še telefonski pogovor, na koncu katerega je bil sklep, da bo Sovjetska zveza z ozemlja Nemške demokratične republike svojo vojsko umaknila do leta 1994. To pa je nekoliko vznejevoljilo Veliko Britanijo in Francijo, ki nista pričakovali tako lahke 'vdaje' Sovjetov in ki jima, po pravici povedano, ideja velike in močne nemške države ni bila povsem všeč. Pot do združene Nemčije sta hoteli še nekoliko 'zaviti' in znana je britanska zahteva v zadnji minuti, da bi britanska vojska po združitvi nemških držav morala imeti pravico do izvajanja vojaških manevrov na vzhodnih ozemljih.
Akcija Bushevega zunanjega ministra Jamesa Bakerja je na koncu le disciplinirala Britance in Francoze in pogodba je bila 12. septembra 1990 podpisana. Podpisniki pogodbe s polnim imenom Pogodba o dokončni ureditvi Nemčije so bili Hans-Dietrich Genscher (Zvezna republika Nemčija), Lothar de Maiziere (Nemška demokratična republika), Roland Dumas (Francija), Douglas Hurd (Velika Britanija), James Baker (ZDA) in Eduard Ševarnadze (Sovjetska zveza).
Izvoz stabilnosti v svet
Genscher danes meni, da pri Pogodbi 2-plus-4 ni šlo le za neko mirovno rešitev za Evropo, ampak za 'izvoz' stabilnosti tudi v svet. Takšno je bilo tudi že mnenje državnikov leta 1990. Ševarnadze je tako še pred podpisom pogodbe govoril, da je hladne vojne konec in da svet vstopa v novo obdobje, v mirno obdobje razvoja, v kateri se bo oborožitev močno zmanjšala. Baker pa je pogodbo utemeljeval z mislijo, da je novo in mirno Evropo nemogoče graditi, če Nemčija ni cela in svobodna. Pogodbo 2-plus-4 označujejo tudi kot „praktični zunanjepolitični temeljni zakon (ustavo) združene Nemčije“ (Wichard Woyke), pa tudi kot 'nadomestek' mirovne pogodbe, ki po drugi svetovni vojni z Nemčijo ni bila sklenjena.
Države podpisnice so v besedilo pogodbe formulacijo „namesto mirovne pogodbe“ vnesle tudi zato, da bi preprečile morebitne zahtevke manjših držav, ki jih je nacistična Nemčija napadla, po plačilu reparacij, po koncu vojne pa zaradi specifične ureditve nemškega ozemlja oziroma zaradi njegove okrnjene suverenosti zahtevek za plačilo reparacij niti ni mogel biti vložen. Med pomembnejšimi določili pogodbe sta še določitev vzhodnonemških ozemelj za območje brez jedrskega orožja in zahteva, da se Nemčija odpove kakršnim koli zahtevam po spremembi meja v njeno korist, ki bi lahko izhajale iz ureditve njenih meja po koncu druge svetovne vojne.
Primerjava z vestfalskim mirom?
Je torej Pogodbo 2-plus-4 res mogoče primerjati z ureditvijo, ki je izšla iz vestfalskega mirovnega kongresa? Več indicev govori v prid tej tezi. V obeh primerih gre za konec nekega napetega stanja, ki bi se lahko (v primer verskih vojn tudi dejansko se je ) udejanjilo v vojni, spodbujeni zaradi ideoloških nasprotij. Če je šlo v primeru hladne vojne za dihotomijo med sprego kapitalizma in demokracije na eni ter socializma na drugi strani, so bile v primeru mirovnega kongresa ob koncu tridesetletne vojne premagane sovražnosti med katoličani in protestanti. Vendar pa razlika obstaja. Če je bil ključni idejni blagor vestfalske ureditve priznanje enakopravnosti veroizpovedi in zapoved verske strpnosti, je iz hladne vojne – sovjetski prejem pomoči z Zahoda lahko vidimo tukaj kot simbolno pomenljiv dogodek – kot zmagovalka izšla le ena 'resnica'. Svet se je tedaj odločno podal v 'realnosti' liberalnega kapitalizma, v katerega 'nadrealnosti' živimo danes.
Nadalje so pogodbe v Münstru in Osnabrücku, ki so jih podpisovali med 15. majem in 24. oktobrom 1648, na novo določile teritorialne meje znotraj zahodnoevropskega državnega sistema. Novo stanje je priznala večina držav in tako je bilo priznano kot legitimna osnova za vsakršno nadaljnje diplomatsko delovanje. Podobno velja tudi za ureditev po Pogodbi 2-plus-4, priprave na sprejem katere so med drugim vključevale dokončno določitev meje med Poljsko in Nemčijo. In navsezadnje je vestfalski mir oziroma so številne pogodbe, ki so ga konstituirale, razkrile večplastnost mednarodnih odnosov, obenem pa so bile že implicitno priznanje evropskih držav, da skupaj tvorijo neko mednarodno skupnost, sestavljeno iz enakopravnih in suverenih (nacionalnih) držav, ki se zavedajo skupnih interesov, zaradi katerih so morebitne spore pripravljene reševati skupaj. Iz tega se postopoma razvije mednarodni kongres kot pomembna inštitucija klasične diplomacije.
Ali je tudi Pogodba 2-plus-4 pomenila prelomnico v smislu postopne reorganizacije diplomacije, je verjetno prezgodaj soditi, bolj se zdi, da je bila eno zadnjih dejanj klasične in na nacionalni suvereni državi utemeljene diplomacije. Dovršitev nemške suverenosti se je namreč zgodila v času, ko se zdi, da nacionalna država ni več ključni akter mednarodnih odnosov in da njene pozicije zavzemajo naddržavne 'tvorbe (EU) na eni in subdržavni zasebni akterji (nevladne organizacije in multinacionalke) na drugi strani. Nacionalna država seveda vendar ni preživeta, je pa obletnica sprejema Pogodbe 2-plus-4 vendar pomembna obletnica in obenem priložnost za to, da vsaka država razmisli o tem, kaj s svojo suverenostjo, za katero se je v nekaterih – tudi v našem – primeru tako dolgo borila, sploh želi storiti. In kaj z njo mora storiti.