Evropa manevrira med silnicami Rusije, ZDA in Kitajske, spopada se s pritiski tehnoloških velikanov, države največkrat niso poenotene glede prioritet, prebivalstvo geopolitične pretrese občuti na kakovosti življenja, kar dodatno otežuje prepoznavanje ključnih, tudi varnostih izzivov, in odzivanje nanje.

Kako pripravljena je Evropa na novi svet? Kakšen ta svet sploh je? Pred tretjo obletnico invazije Rusije pod Vladimirjem Putinom na Ukrajino in še ne mesec dni od začetka mandata Donalda Trumpa za Val 202 pojasnjujejo nekdanji evropski poslanec in obramboslovec Klemen Grošelj, novinar Dela Branko Soban in estonski varnostni strokovnjak Marek Kohv.

Prebujajo se imperialni in kolonialni instinkti

"Živimo v nenavadnem, nevarnem času. V času nenehnih vojn. Že od začetka 21. stoletja. In živimo v času, ko nekatere vplivne in močne države vodijo vojni zločinci. Zelo nevaren čas. Mislim, da se politika in javnost tega premalo zavedata." Soban nadaljuje, da se svet vrača k delovanju po imperialni, tudi kolonialni logiki. V čase, ko so o usodi sveta odločali le veliki.

"To se vidi pri Putinu, ki želi status, kakršnega je imela Sovjetska zveza. Nekaj podobnega pa zdaj počne tudi Trump. Pri velikih se je prebudil imperialni instinkt. Sami bi odločali o vsem. To ne prinaša nič dobrega. S takšno politiko ob vseh drugih problemih, na primer podnebnih spremembah, ni prihodnosti." V takšnih okoliščinah bi morale biti manjše države, tudi tiste, povezane v Evropsko unijo, manj lakajske, meni novinar Dela.

Grošelj napoveduje desetletje nestabilnosti

Nekdanji evropski poslanec pravi, da stara ureditev sveta odmira. Rojeva se nekaj novega. Negotovost se odraža v vojnah v Ukrajini, na Bližnjem vzhodu, v Afriki, v Aziji ta hip še ne. Za prevlado se prerivajo velike države, tudi nove sile. Napoveduje se desetletje nestabilnosti. Kako pripravljena je Evropa na vojne, logiko moči, umetno inteligenco, podnebne in druge izzive?

"Evropa je pripravljena toliko kot preostali svet. Smo v obdobju tehnoloških prebojev, podobno kot ob prelomu iz 19. v 20. stoletje. Tehnološki velikani in države vedno bolj tekmujejo, kdo bo imel boljšo tehnologijo. EU morda v teh vodah malce zaostaja, pa vendar ne toliko, da bi bilo to usodno."

Evropa ima potencial, da razliko nadomesti, je prepričan Grošelj. Ključno za EU pa bo, kako bo delovala na zunaj do velikih sil. Enotno, upoštevajoč razlike, ki bogatijo, ali pa kot množica držav. To se je dogajalo v preteklosti. "Imeli smo še eno grdo navado. Običajno smo zelo radi drug drugemu skočili za vrat. Evropa je bila običajno tista celina, ki je proizvajala nestabilnost. Če bo ta populizem, ki zdaj jaha po evropskem prostoru, prevladal, potem se bomo med seboj seveda sprli."

Verjame sicer, da se bo Evropi uspelo bolj povezati. Predvsem na ključnih področjih obrambe oziroma varnosti in energetike. Katera od obstoječih članic bi utegnila Unijo v prihodnosti zapustiti, obenem pa bi se lahko pridružila Norveška.

Svet prefinjenega in obenem brutalnega ravnovesja sil

Glede realnosti ruske grožnje rad uporabi rek enega od evropskih voditeljev. "Rusija ni nikoli tako močna, kot se zdi, nikoli pa tudi ni tako šibka, kot se zdi." Težko je predvideti njeno ravnanje, od nekdaj ima tudi ekspanzionistične ambicije, dodaja. Ključna za Evropo bo vzpostavitev ravnovesja.

"EU mora vzpostaviti ravnovesje moči. To je mnogim Evropejcem v zadnji treh, štirih desetletjih postalo tuje. Vstopamo namreč v svet, ki ne bo temeljil na Združenih narodih, na Varnostnem svetu, na mednarodnem pravu, temveč na zelo prefinjenem in hkrati brutalnem ravnovesju sil."

Z ravnovesjem bi Evropa preprečevala ruske avanturizme, dodaja. Ne gre pa le za vojaško ravnovesje. "Izredno pomembno je, da imamo socialno stabilnost, kohezivnost naših družb in da smo tehnološko in industrijsko močna sila." Če bo Evropa kazala znake šibkosti, lahko pričakujemo, da bo Rusija to izkoristila, kar je v zgodovini že počela.

Grošelj ne verjame, da je Rusija trenutno sposobna "vojaške avanture" proti Evropi. "Vendarle se zaveda, da sta že francoski in nemški vojaški in gospodarski potencial skupaj, če bi se mobilizirala, praktično močnejša od Rusije." Pričakujemo pa lahko nadaljevanje poskusov destabilizacije, vnašanja razdora in morebiti incidente na robnih delih Unije.

Med sovražnimi in partnerskimi odnosi

Šibkejša Evropa je v interesu vseh evropskih, kot jim pravi Grošelj, poslovnih partnerjev in konkurentov. "V tem svetu, ki nastaja, niti ZDA, niti Kitajska, niti Indija, niti Rusija niso popolnoma sovražne niti popolnoma partnerske države."

"Kitajska je v nekem pogledu naš partner, ampak hkrati tudi konkurent in celo potencialni sovražnik. In enako, žal, ko gledamo, kaj se dogaja s Trumpovo administracijo, se nam lahko zgodi z ZDA. Da bomo torej na nekem področju partnerji, na drugem zelo, zelo hudi konkurenti, pride lahko tudi do zelo zaostrenih situacij. Recimo, če bo Trump vztrajal pri Grenlandiji, bi lahko imeli tudi, bom rekel, vojaško soočenje."

Na hitro spreminjanje vlog posameznih akterjev se EU odziva počasi. Zdaj se obeta še ostra carinska vojna, kar bo vplivalo na gospodarstvo in politiko. Evropska komisija se ne bi smela truditi ugajati Ameriki, je prepričan Grošelj. Na ukrepe bi se morala odzvati s protiukrepi, ki bodo "na drugi strani zaboleli".

"Tisti, ki v Evropi računajo na partnerstvo s Trumpom, delajo račun brez krčmarja. On je pač politik, ki bo skrbel predvsem za interese ZDA, za svoje evropske partnerje pa ne. Računice nekaterih skrajnih desnih politikov, da bodo zdaj prosperirali … jaz o tem nisem prepričan."

Putin poskuša izsiliti priznanje interesnih sfer

Bliža se tretja obletnica začetka ruske invazije na Ukrajino. O miru v Ukrajini poslujeta predvsem Amerika in Rusija. Trump in Putin. V tej enačbi ni Evrope, kar mora biti celini jasen signal. Predvsem pa v mirovni enačbi ni Ukrajincev. Ne mrtvih, niti živih ne. Branko Soban ni optimist.

"Mislim, da ta vojna še ne bo prav kmalu končana, čeprav se pogovarjajo. Ampak spet Putin postavlja pogoje. Agresor, okupator postavlja pogoje. Zanj je kompromis poraz. On želi kapitulacijo Ukrajine. In o Ukrajini bi se pogovarjal samo z ZDA. Brez EU-ja in brez Ukrajine. Miru v Ukrajini pa brez Ukrajine pač ni mogoče skleniti."

Novinar Dela še meni, da je Evropa po brutalnem napadu na Ukrajino vendarle spoznala pravega Putina. "Nenehno preizkuša, do kod lahko gre. Po Gruziji se ni zgodilo nič, po Krimu se ni zgodilo nič, lahko je nadaljeval." Dodaja, da Putin od Zahoda poskuša izsiliti priznanje interesnih sfer, pri čemer bi mu pripadlo območje Vzhodne Evrope, vključno z Ukrajino.

"Če Zahod v to privoli, to ne bo več nova Jalta, ampak bo to novi München, ko se je Evropa leta 1938 uklonila Hitlerju. In zdaj, če ne bo nekih odločnejših potez, se bo očitno uklonila tudi temu diktatorju."

Vsaka država posamično se ne more spoprijeti z Rusijo

Estonski varnostni strokovnjak Marek Kohv je v eni od svojih objav zapisal, da je Ukrajina v skoraj treh letih vojne Evropi kupila čas, ko bi lahko okrepila svoje obrambne zmogljivosti. Meni, da se to ni zgodilo.

"Nekatere vlade v Evropi še vedno upajo, da se bo vojna končala in se bomo lahko vrnili k poslom kakor nekoč. Posebej kritičen sem do Nemčije. Menim, da se je preveč navezala na poceni ruske energente, zdaj pa vidimo, kako nemška desnica utrjuje narative iz Putinovega priročnika."

Razume, da imajo različne države svoje težave. Vseeno pa bi se morali spraševati, dodaja, kaj se bo zgodilo, če bo Rusiji s svojim delovanjem uspelo razbiti enotnost EU-ja ali Nata.

"Če ne bo obrambnega zavezništva, ne bo več 5. člena pogodbe, da je napad na eno članico napad na vse. To pomeni, da bo vsaka država zase in odgovorna za svojo obrambo. Nisem prepričan, da je, denimo, Italija dovolj velika, da ima zmogljivosti za hibridno ali vojaško soočenje z Rusijo."

Evropa preplačuje orožje

Klemen Grošelj na vprašanje, ali bi se morala Evropa bolj pospešeno oboroževati, odgovarja, da bi se morala oboroževati pametneje. "Predvsem bi morala iskati sinergije." Oborožitvene sisteme nekateri kupujejo pri Američanih, drugi jih razvijajo sami, tretji "odkrivajo toplo vodo". Evropske države za orožje ne bi smele plačevati toliko, kolikor plačujejo zdaj. Doseči bi morale nižje cene.

"Imamo ameriški zgled, zgled v Ruski federaciji, Kitajski. Vse te države imajo tako imenovane notranje cene za oborožitvene sisteme. Vojaško industrijski kompleks je specifičen sistem. Veja industrije, ki je zelo regulirana. Brez odobritve države ta industrija praktično ne more izvažati. To pomeni, da ima država popoln nadzor, kaj se bo izvažalo. Ključni kupec so vedno države. To pomeni, da države lahko relativno uspešno regulirajo ta sektor. Če obstaja politična volja, seveda."

Ekscesnim situacijam bi se lahko izognili, je prepričan. "Glavni bojni tank v ZDA stane okoli 10 milijonov dolarjev, v Ruski federaciji stane blizu šest milijonov, v EU pa so cene ekscesne, recimo 28 milijonov evrov. Tu ni neke ekonomske logike, niti stroškovne."

Z nadnacionalnimi nabavami bi marsikdo ostal brez provizije

Grošelj nadaljuje, da vse države pritiskajo na proizvajalce, da so cene za domači trg čim nižje, nekaj drugega pa je prodaja na tuje. Se neoptimalne prakse v EU-ju dopuščajo tudi zato, ker na ravni Unije v odločevalskem razredu ni dovoljšnega zavedanja o resnosti razmer?

"Ja. Po moji oceni imamo eno najslabših komisij v zadnjem obdobju EU-ja. Ta komisija se ne zaveda, pred kako ogromnim izzivom je." Dodatna težava pa so voditelji držav članic, ki vztrajajo pri nacionalnih nabavah orožja, namesto da bi se pri nakupih povezali. V takšnih okoliščinah lahko "monopolist" Rheinmetall "izsiljuje s cenami."

"Imamo ceno za hrvaško nabavo, pa za italijansko, za nemško ... Če bi bil Rheinmetall soočen z dvajsetimi državami članicami, ki bi rekle, dobro, bomo kupile pri vas, ampak po določeni ceni, bi seveda Rheinmetall to ceno brez težav sprejel in kljub bistveno nižji ceni, upam si trditi, da prepolovljeni ceni, bi še vedno zaslužil."

Bi se pa z nadnacionalnimi nabavami na nacionalnih ravneh izgubila možnost za posrednike pri teh poslih. "Izgubi se tudi zaslužek za politične elite, bodimo odkriti. Izgubi se tudi ekstra profit, oziroma če lahko rečemo odkrito, vojaško dobičkarstvo za velike dobavitelje vojaške opreme."

Pri celotni zadevi pa je najbolj žalostno to, pravi nekdanji evropski poslanec Grošelj, da Evropa že pozna zelo dobro in primerljivo pozitivno zgodbo. "Airbus je takšen primer, kjer smo globalno konkurenčni, tehnološko napredni in cenovno uspešni. Torej, mar ne bi bilo smiselno tudi pri nabavah orožja razmisliti o neki podobni poti?"

Mir, a ne za vsako ceno

Kako v takšnih razmerah, kjer vse glasneje govori orožje, javno misliti in govoriti o miru? Branko Soban pravi, da je to v resnici problem. Prevladujejo tudi višji interesi.

"Leta 2022 se je nemški finančni minister sestal z ukrajinskim veleposlanikom v Berlinu. Prvo vprašanje ni bilo, kako pomagati Ukrajini, ampak kako navezati stik z novo marionetno vlado, ki da jo bo Putin postavil v Kijevu. To je ta evropska miselnost, o kateri govorim. Temu se je treba upreti."

Soban se strinja, da je težko govoriti o miru, ko o vsem odločata orožje in denar. A opozarja: "Ampak samo s prikimavanjem okupatorjem, diktatorjem pač ne bo šlo."

Če Ukrajina ostane brez dobav orožja, bi jo Rusija okupirala

Med državami EU-ja je Slovenija na zadnjem mestu po zadovoljstvu državljanov z odzivom Unije na rusko invazijo. Po raziskavi Eurobarometer se šest od desetih Slovencev ne strinja s financiranjem nabav orožja za Ukrajino. Tolikšnega nestrinjanja ni niti na Madžarskem. Na ravni EU-ja pa šest od desetih Evropejcev nabave podpira.

Kaj bi se zgodilo, če bi Ukrajini jutri prenehali dobavljati orožje? "Na ta način bi dosegli okupacijo Ukrajine in prihod ruskih sil na madžarske, slovaške, romunske in še katere meje. Ali bi bil to mir? Jaz mislim, da ne. Nastala bi nova napetost, ki bi gotovo prerasla v neke vrste hladno vojno."

Klemen Grošelj še opozarja, da v Sloveniji podcenjujemo, kakšen vpliv bi to imelo na preostanek Unije in na nas. "Mnoge države bi postale bistveno bolj sebične, predvsem recimo Poljska, pa še katera druga, tudi pomembne trgovinske partnerice. To bi se takoj poznalo na naši blaginji."

Političnim elitam spodletelo pri nagovarjanju državljanov

Kot enega največjih problemov v tem kontekstu izpostavlja nezmožnost politične elite v Sloveniji, da bi ljudem pojasnila, čemu članstvo v EU-ju, Natu in zakaj pomagati Ukrajini – tudi z orožjem. Obenem pri nas prevladuje lažni občutek varnosti, češ da se nam ne more nič zgoditi.

"Če pogledamo geografsko, strateško lego Slovenije, bi rekel, da je ta občutek varnosti zelo, zelo lažen. Teh naših 20.000 kvadratnih kilometrov bo vedno, in to si moramo zapomniti, vedno predmet poželenja. To je najkrajša in najenostavnejša pot med Vzhodom in Zahodom Evrope."

Zadnja desetletja miru, če na zgodovino pogledamo širše, so tudi na območju današnje Slovenije izjema, svari Grošelj. A tega pogosto ne zaznamo. "Ukvarjamo se samo z delom zgodovine. Če bi pogledali našo celotno zgodovino, bi razumeli, da je to, da smo v Natu in EU-ju, za nas ogromna, ogromna priložnost." Sklene, da Slovenci tako svobodni, kot smo z lastno državo, "v zgodovini praktično nikoli nismo bili".

Kolikšnemu delu lastnega udobja pa smo se Evropejci pripravljeni odpovedati v zameno za mir? Soban se boji, da se večina prebivalstva Unije udobju ni pripravljena odpovedati. "Ampak če tega ne storiš, pride huda streznitev."