Michel Rocard ima za seboj bogato politično kariero. Zaprisežen socialist je med letoma 1988 in 1991, med predsedovanjem Françoisa Mitteranda, deloval kot predsednik francoske vlade, leta 1994 pa je bil izvoljen v Evropski parlament, kjer je sedel vse do leta 2009. Letos je na željo francoskega predsednika sprejel številne pomembne naloge, ena med njimi je bila razmislek o optimalni porabi velikega državnega dolga Francije, za katerega se zavzema Sarkozy. MMC se je z Rocardom pogovarjal ob njegovem obisku Slovenije.

Kako kot nekdanji evropski poslanec komentirate imenovanje Hermana von Rompuya na mesto predsednika Evropskega sveta in Catherine Aston na mesto visoke predstavnice Evropske unije za zunanje zadeve?
Teh dveh ljudi ne poznam, sta pa po vsej verjetnosti oba zelo prijazna in visoko izobražena. A Evropa potrebuje predsednika, ki bi nastopil glasno in ki bi ga vsi poslušali in upoštevali. To pomeni, da bi morali izbrati predsednika, ki bi imel zelo močan mednaroden vpliv in ugled. Izbrali pa so premierja, ki je začetnik na političnem prizorišču in ki ga nihče še ne pozna, izbrali so premierja, ki je, čeprav je zelo izobražen, zelo šibek in ki mu nihče ne zaupa. Mislim, da je temu tako zato, da predsednik Unije ne bi zasenčil voditeljev vlad in držav posameznih držav. Gospa Ashton je gospa, ki je na prvi pogled zelo šarmantna, a Velika Britanija že skoraj 40 let sistematično blokira vse poskuse, da bi oblikovali neko skupno mednarodno politiko Unije. Podeliti torej Veliki Britaniji odgovornost za skupno zunanjo politiko, ki je ta sploh ne želi, je zelo pametno, če si želimo, da ta ne zaživi. In to ni v korist Evrope. Zato sem zelo žalosten glede teh dveh odločitev in mislim, da sta zelo slabi.

Kaj pa menite o procesu izbire teh dveh položajev in o dejstvu, da Evropski parlament pri imenovanju ni imel niti najmanjše vloge?
Gre za novost, ki jo uvaja Lizbonska pogodba, ki bo kmalu začela veljati, in v Lizbonski pogodbi ni predvideno, da bi Evropsko komisijo vodil človek, ki bi ga na demokratičen način izbral Evropski parlament. Tako smo znova izbrali Joseja Manuela Barrosa, ki so ga imenovali na podlagi dogovora med posameznimi državami. Tudi glede izbire predsednika Evropske unije je obstajal dogovor med vladami držav članic, to je jasno, a to kaže le na dejstvo, da Evropski uniji še nismo sposobni podeliti neke demokratične strukture.

Svet se trenutno nahaja v sredini svetovne gospodarske krize. Številne svetovne vlade in mednarodne organizacije nas prepričujejo, da so se številke obrnile in da nas čaka obdobje rasti. Ali te številke dejansko pomenijo, da se kriza bliža koncu, ali lahko pričakujemo nov padec?
Mislim, da temu ni tako, zadnje številke niti niso tako dobre. Ne razumem, kako lahko toliko svetovnih gospodarstev govori o rasti, ko pa imamo gospodarsko rast, ki dosega 0,5 ali 0,7 odstotka bruto domačega proizvoda. Sem še veliko večji pesimist, mislim, da gre za neki dogovor med vodji največjih bank. Vlade in mediji zdaj govorijo: vse je dobro, izkopali smo se iz krize, a to ni res. Zakaj? Ker je edina stvar, ki smo jo uspeli narediti, da smo nehali ščititi banke. Ni več več prenosov bankrotov in bančnih stečajev, kar je v težave spravljalo številna podjetja in ustvarjalo brezposelnost. To se je nehalo. In seveda zdaj vsi ploskajo, kako je vse super in kako se ne more ponoviti, kar je bilo prej. Prej pa smo imeli nevarnost, da se bo zrušil sistem, kot smo ga poznali še prej. Poleg tega se nihče ne ukvarja z dejstvom, da banke še niso pripravljene na novo investirati in da so se bilance vseh velikih podjetij razvitega sveta, ki so mednarodna in imajo med 4.000 in 5.000 zaposlenih, zmanjšale. To otežuje investicije, saj so bile investicije prej del bilance, ki je bila veliko večja, in rešitve te težave nimamo. Poleg tega moramo začeti uporabljati bolj ekološke energije, ki ne proizvajajo toliko toplogrednih plinov, električne avtomobile, ki bodo v prodaji od začetka prihodnjega leta, v proizvodnji moramo uporabljati več lesa, a na to še nismo pripravljeni. Moja napoved je torej taka, da ni nikakršne rasti, ampak da nas čaka dolgo obdobje gospodarske stagnacije.

In kdaj se bo po vašem mnenju kriza le končala in kaj bo svet od nje odnesel?
Vedno je težje natančno določiti trajanje kot pa napovedati neko tendenco. Mislim, da nas čakajo tri, štiri ali pet let stabilizacije in vzpostavljanja novega ravnotežja med 5 in 12 odstotki rasti BDP-ja nad številkami, ki smo jih imeli pred začetkom krize. Potem se bo finančni sistem obnovil in začel počasi rasti, vse to pa le v primeru, če bo rast "zelena", bolj ekološka. To je moja napoved, jaz oživitve gospodarstva ne vidim nič prej. Seveda pa morate vedeti, da v gospodarskem svetu prihaja do neodločnosti, da se strokovnjaki ne strinjajo, jaz pa spadam med tiste najbolj pesimistične in mi nismo v večini.

Ste močan zagovornik novega sistema svetovnega upravljanja medsebojne soodvisnosti. Na kakšnih predpostavkah temelji ta sistem in koliko časa bi potrebovali, da bi se lahko vzpostavil?
Ta trenutek svetovnega upravljanja ni mogoče vzpostaviti, saj vsaka vlada deluje sama zase in se vse globalne odločitve "zaletijo" v suverenost posamezne države. Nobene solidarnosti ni na finančnem, ekološkem ali socialnem področju. Prav zaradi tega na vrhu v Köbenhavnu, ki bo naslednji mesec, tvegamo, da nam bodo spodletele nekatere pomembne stvari. Tvegamo, da nam bo zmanjkalo energije, da bi dosegli nekatere cilje, predvsem tega, da bi proizvedli manj toplogrednih plinov. Tvegamo, da ne bomo dosegli soglasja o dogovoru, ki bi bil zavezujoč za vse, saj je veliko držav, predvsem ZDA in Kitajska, ki tega ne želijo. Francija in Brazilija, recimo, pritiskata na države, da bi v Köbenhavnu sprejeli zavezujoč dogovor, a ne vemo, če bosta uspešni. Tvegamo pa tudi, da se ne bomo dogovorili o sredstvih, ki bi jih morale razvite države nameniti nerazvitim državam, da bi te lahko dosegle svoje ekološke cilje, ki so izjemno dragi. In če se ne bomo dogovorili o delitvi odgovornosti, bo vrh neuspešen. Da bi dosegli resnično svetovno solidarnost, tako potrebujemo še nekaj deset let, pri tem pa morajo sodelovati vse države.

Ko ste govorili o vrhu v Köbenhavnu, ali mislite, da bodo države članice Združenih narodov lahko dosegle težko pričakovani dogovor na tem vrhu?
Vsi upajo, da bodo v Köbenhavnu dosegli za vse sprejemljiv dogovor, a mislim, da to ni preveč verjetno.

Ali bodo po vašem mnenju ZDA, ki niso podpisale kjotskega protokola, sodelovale pri dogovoru, ki bi ga lahko sklenili v Köbenhavnu, in ali se bodo zavezale, da bodo zmanjšale vnos toplogrednih plinov v ozračje?
V tem primeru gre za veliko neznanko pogajanj iz Köbenhavna. Združene države Amerike niso podpisale Kjota, saj so imele nekaj časa administracijo in predsednika, ki nista verjela v ekološke in podnebne grožnje in sta zanikala znanstvene dokaze. Novi predsednik je dokazal, da je realen, pokazal pa je tudi pripravljenost, da podpiše protokol iz Kjota. A Kjoto se kmalu izteče. In težava vrha v Köbenhavnu je, kaj bomo storili, ko se Kjoto izteče – ali bomo sestavili podoben sporazum, ki bo zagotovo premalo, ali bomo sestavili dogovor, ki bo veliko bolj strog, še vedno ne vemo. In ker dokončne zaveze ameriške administracije še niso znane in jih še niso objavili, vam ne morem odgovoriti na vprašanje (v tem času je ameriški predsednik Barack Obama že sporočil, da bodo ZDA svoje izpuste toplogrednih plinov v ozračje zmanjšale za 17 odstotkov do leta 2020 op.a.). Je pa to zagotovo velik izziv.

Skupaj z nekdanjim premierjem Alainom Juppéjem ste bili na čelu komiteja, ki je odločal o velikem posojilu Francije, s katerim bi se borila proti gospodarski krizi. Čeprav dolg Francije že zdaj znaša med 200 in 250 milijardami evrov, ste prižgali zeleno luč za posojilo v vrednosti 35 milijard evrov. Kako bo ta denar pomagal Franciji in kako ga bo porabila?
Naša komisija je določila višino dolga, raziskovali smo in računali, pojavile so se tudi želje po večjem posojilu, a smo ocenili, da to ne bo dobro, saj finančni trgi ne bi imeli zaupanja v Francijo, če bi bil dolg večji. Ta denar pa ni namenjen reševanju gospodarstva, če se bo to okrepilo, je odvisno samo od svetovne politike. Mi si želimo odgovoriti na vprašanje, kaj lahko naredimo in kaj je nepogrešljivo, da se bomo znova povzpeli na vrh. Ali smo pripravljeni na električne avtomobile, ali moramo še razvijati baterije, ki bodo poganjale te avtomobile? Ali lahko napredujemo na področju obnovljive energije, ki ne ustvarja toplogrednih plinov? Kako lahko zmanjšamo promet v mestih, kako lahko zmanjšamo potrebo ljudi po uporabi avtomobilov? Kako izboljšati delovanje znanstvenih raziskav, jih narediti bolj globalne? To je glavni del posojila, za katerega smo namenili 16 milijard evrov. Francija ima zdaj 64 milijonov prebivalcev, smo pa med velikimi razvitimi državami tisti, ki namenimo najmanj denarja za raziskave in razvoj. In to ni dovolj, tukaj je treba narediti več in naše posojilo, del posojila bo služil tudi temu, da bomo okrepili raziskave.

Mislite, da bo to pomagalo Franciji, da bo izšla iz krize?
To v bistvu nima nobene povezave. To, kar mi zdaj financiramo, se bo pokazalo šele pozneje, najprej pa se je treba izkopati iz krize. A če bomo denar porabili za raziskave, ki bodo temeljile na najboljših tehnikah obnovljive energije, bodo imeli od tega korist vsi in to bo zagotovo povzročilo dolgoročno rast. A to se bo zgodilo šele čez nekaj let, ta dolg bo imel dolgotrajen učinek.