Putinova vladavina se je začela 31. decembra 1999, ko je prvi predsednik Rusije Boris Jelcin nenadoma odstopil, za svojega naslednika pa imenoval nekdanjega podpolkovnika KGB-ja.

Putin kot ključne dosežke svoje ere izpostavlja oživitev globalne moči Rusije, industrijsko modernizacijo, razcvet agrikulturnih izdelkov in oživljeno vojsko.

Sorodna novica "Bistvo Putinovega sistema je v enem centru, ki nima nikakršne konkurence"

V tem času je Putin suvereno navigiral med številnimi geopolitičnimi krizami, spopadel pa se je tudi z nekaterimi večjimi domačimi, pri čemer za najtemnejšo zagotovo veljata napad na šolo v Beslanu leta 2004, v katerem je umrlo 330 ljudi, večinoma otrok, in tragedija podmornice Kursk leta 2000, ko je umrlo 118 članov posadke.

V svojem prvem desetletju vladanja se je Putin povečini dobro razumel z zahodnimi voditelji, kljub kritikam njihove zunanje politike, Rusija pa je svoj prvi vrh G8 gostila leta 2006.

Vezi z Zahodom so se najprej razrahljale leta 2008, ob rusko-gruzijskih trenjih, največji razkol med obema poloma pa je povzročila ruska priključitev Krima leta 2014, s katero se je sicer Putinu dvignila podpora doma, je pa po drugi strani Rusiji nakopala sankcije ZDA in EU-ja. Je pa Putin našel privrženca v Donaldu Trumpu, ki ruskega voditelja odkrito občuduje.

Kritiki Putina obtožujejo, da je doma močno okrnil svoboščine, pridobljene v postsovjetskem času, da bi vzpostavil oster nadzor nad političnim prizoriščem, marginaliziral opozicijo in zadušil kritične medije.

Kaj načrtuje Putin?

Poznavalci skušajo napovedati, kaj se bo zgodilo po koncu Putinovega aktualnega šestletnega mandata leta 2024. Strinjajo se vsaj v enem: Putin, ruski voditelj z najdaljšim stažem po sovjetskem diktatorju Josipu Stalinu, bo najverjetneje ostal na čelu države. 67-letni ljubitelj najrazličnejših športnih aktivnosti je v dobri kondiciji, redno trenira judo, smuča in igra hokej.

V Rusiji ostaja izjemno priljubljen, čeprav je ob vrsti domačih izzivov propagandni učinek priključitve Krima že malce usahnil.

Putin bi zlahka lahko uporabil svoja pooblastila in odpravil omejitve glede mandata, a večina opazovalcev pričakuje, da bo ubral manj neposreden pristop. Ruski voditelj, diplomirani pravnik, preferira subtilnejše, na pogled demokratičnejše metode.

Pred dnevi je namignil na morebitne ustavne spremembe, ki bi porazdelile pooblastila med predsednikom, kabinetom in parlamentom. Putin sicer ni navedel podrobnosti, kakšne spremembe bi to bile, bi pa napoved lahko nakazala njegovo namero, da okrni predsedniška pooblastila in še naprej vlada državi kot premier.

Beloruski apetiti

V javnosti se pojavlja še en, bolj radikalna možnost. Mnogi v sosednji Belorusiji se bojijo, da bi Kremelj lahko dal pobudo za združitev teh zaveznic, Putin pa bi postal vodja združene države. Ko so ga nedavno vprašali, ali razmišlja o tem, se je Putin odgovoru ognil.

Putin se je sicer enkrat že premaknil s predsedniškega na premierski stolček, med letoma 2008 in 2012 po osmih letih kot predsednik, da bi tako spoštoval ustavno omejitev dveh zaporednih mandatov, mesto predsednika pa je v tistem času prevzel Dmitrij Medvedev, ki pa je ubogljivo izpolnjeval Putinova navodila in po enem mandatu sestopil.

Kljub temu prav povsem Putin ni bil zadovoljen z Medvedovim, bil je denimo zelo kritičen do njegove odločitve, da Združenim narodom odobri posredovanje Zahoda v Libiji leta 2011, s katerim je bil strmoglavljen dolgoletni voditelj Moamer Gadafi, država pa pognana v kaos.

Putinovo izjavo o morebitni ustavni spremembi, s katero bi omejili položaj predsednika na zgolj dva mandata, so mnogi interpretirali kot znak, da razmišlja o vzpostavitvi nove vladajoče pozicije zase, hkrati pa bi omejil pooblastila svojega naslednika.

Skrivnosten do zadnjega

Če se Putin odloči postati premier z novimi obsežnejšimi pooblastili, bi to porodilo druge grožnje. S tem, ko bi pooblastil parlamentarno večino, da imenuje premierja, bi Putin postal ranljivejši, ker bi bil odvisen od položaja vladajoče stranke. In medtem, ko Putin ohranja visoko podporo, je priljubljenost vodilni prokremeljski stranki, Združeni Rusiji, močno upadla.

Združitev z Belorusijo, da bi tako postavil nov vodstveni položaj, je še bolj tvegana, čeprav obeti navdušujejo nekatere Ruse, ki sanjajo o oživitvi stare carske slave, bi pa taka poteza zagotovo naletela na odpor v Belorusiji in še bolj protirusko nastrojila Zahod.

Katerokoli pot že ubere Putin, bo svoje namere skoraj zagotovo skrival do zadnjega trenutka. "Ta negotovost ima svoje prednosti – lahko nastaviš interesne skupine eno proti drugi, lahko jih držiš v takem stanju negotovosti," je za AP povedala ruska politična analitičarka Jekaterina Shulman. "Ne more pa tako stanje trajati predolgo, saj izzove notranje spopade znotraj elit."

"Brez izhoda"

Nazadnje pa se velja vprašati - ali si Putin sploh lahko privošči oditi? Kot je za Harvard Gazette povedala Alexandra Vacroux, direktorica Davisovega centra za ruske in evrazijske študije ter predavateljica na Harvardu, je največja težava, da Putin sploh nima izhodne strategije.

"Nobenega načrta o nasledstvu ni, on pa v resnici ne more naznaniti nobenega načrta odhoda ali imenovati svojega naslednika, ker se bodo potem vsi različni klani okoli njega začeli spopadati za prevlado. Zdaj so v resnici pod nadzorom, ker je Putin daleč najmočnejša politična figura, a ko bo on enkrat odšel ali napovedal, da odhaja, bo na vrhu zavladala velika negotovost, zanetila pa se bo kopica internih spopadov za najvišji položaj."

"Mislim, da na tej točki ljudje še vedno v veliki večini predpostavljajo, da bo Putin leta 2024 ponovno kandidiral. Ni pa jasno, ali to tudi sam hoče, ali gre le za to, da nima izbire, ker ne obstaja neka izhodna strategija zanj," še meni Vacrouxeva.