Novi zakon o varstvu konkurence sodi v sklop nujnih reform, ki odpirajo vrata do skoraj 200-milijardnega italijanskega svežnja nepovratnih sredstev in ugodnih posojil iz evropskih skladov za okrevanje. Namenjen je zlasti odpravljanju ovir pri delovanju trga in novemu normiranju koncesij za javne storitve, od dobav elektrike in odvoza odpadkov do javnega transporta. Toda jabolko spora so predvsem koncesije za plaže.

V Italiji plaže upravlja okoli 30.000 majhnih in družinskih podjetij, ki za svoje koncesije državi odštejejo samo 103 milijone evrov letno, čeprav obrnejo za 15 milijard evrov poslov. Da so dajatve odločno prenizke, se je strinjalo že nekaj vlad. Toda največja težava je v prepričanju številnih, da gre pri koncesijah za neodtujljivo, celo dedno pravico.

Vlada premierja Maria Draghija hoče italijansko zakonodajo zdaj končno uskladiti s tako imenovano evropsko direktivo Bolkestein, ki že od leta 2006 določa, da morajo biti natečaji za podeljevanje tovrstnih koncesij odprti za vse v Evropski uniji.

Za 16-letno zamudo so v Italiji krive stranke desne sredine, za katere so koncesionarji plaž del volilne baze. Salvinijeva Liga in Berlusconijeva Naprej, Italija tudi tokrat zavirata sprejemanje zakona.

Premier Draghi je zato v četrtek sklical sejo vlade, na kateri je ministre v osmih minutah prisilil v zaupnico na sprejemanje zakona. Dan pozneje je, mimo ustaljenih protokolov, poklical predsednico senata in ji priporočil, naj senat zakon potrdi še maja, saj ga bo le tako lahko poslanska zbornica dokončno sprejela do poletnih počitnic.

Na desnici napovedujejo, da bodo zahtevali vsaj posebno zaščito za dozdajšnje koncesionarje.