Kako je mogoče, da ima skoraj propadla država danes pozitivne gospodarske tokove, hkrati pa so ljudje nezadovoljni z vsakdanjim življenjem?

Po čelnem trčenju potniškega in tovornega vlaka, ki sta več kilometrov peljala po isti progi, ne da bi se vključil opozorilni sistem, so prišle na dan hude napake pri delovanju železnic v Grčiji. Predsednik vlade Kiriakos Micotakis je za nesrečo na železniški liniji Atene–Solun najprej krivil "tragično človeško napako", nato pa prosil za odpuščanje zaradi pomanjkljivosti in težav v železniškem prometu. Minister za promet Kostas Karamanlis je še isti dan odstopil, a bil nekaj mesecev pozneje spet izvoljen za poslanca. Zaradi množičnih protestov in pritiska nezadovoljne javnosti, ki je oblasti obtoževala malomarnosti, se je namreč Micotakis odločil za razpis predčasnih parlamentarnih volitev. Njegova stranka Nova demokracija je znova zmagala na volitvah in sestavila novo vlado s polnim mandatom.

“Vsekakor je bila nesreča posledica dogajanja v Grčiji po letu 2010. Številni varčevalni ukrepi so ohromili javni sektor in uničili javno infrastrukturo. Omejitve še vedno obstajajo, na primer pri novih zaposlitvah v javnem sektorju. Preprosto nimamo dovolj ljudi, ki bi poskrbeli za kakovosten servis. Na drugi strani pa prodajamo vso pomembno infrastrukturo in s tem izboljšujemo uradne gospodarske statistike. Tujcem smo najprej prodali pristanišče, Italijani so kupili grške železnice, pred kratkim je neki kanadski investicijski sklad kupil pomemben delež atenskega letališča. Povprečni Grki nimajo nič od tega,” razlaga Olga Lafazani, raziskovalka javnih politik, prostorov in migracij na nacionalnem helenskem inštitutu v Atenah.

Ozadje grške krize

Grčija je po koncu totalitarne vladavine že leta 1981 postala članica Evropske unije. Država je doživljala velik vzpon, kmalu so prevzeli tudi evro, a leta 2010 se je Grčija znašla na kolenih. Evropa se je takrat že izvila iz najhujše svetovne finančne krize, ki pa je v Grčiji popolnoma razgalila očitno dobro prikrivane strukturne težave. Nekonkurenčnost gospodarstva, odvisnost od turizma, neplačevanje davkov, korupcija, razbohotena javna uprava, ob tem pa nadpovprečno visoke plače in pokojnine … Vse to in še kaj je državo pripeljalo na rob bankrota.

Socialistična vlada pod vodstvom stranke PASOK je na delavski praznik, 1. maja 2010, napovedala prve ukrepe zategovalne politike. Takoj so sledili množični protesti. Na povabilo tamkajšnjih oblasti je v Grčijo kmalu prišla tako imenovana trojka: Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka in Evropska komisija. V zameno za več kot 200 milijard evrov posojila v več svežnjih je država začela izvajati neoliberalne varčevalne ukrepe.

Slovenski slikar Jure Zadnikar, ki že 30 let živi v Grčiji, poudarja le dve posledici krize, ki se še vedno občuti: “Mladi še vedno množično odhajajo iz Grčije, služb tukaj tako rekoč ni. Nisem preveč optimističen.”

Ostri ukrepi so se kljub drugačnim pričakovanjem volivk in volivcev in začetnemu uporu bruseljskim posojilodajalcem – simbol tega je bil finančni minister Janis Varufakis – na koncu izvajali tudi pod levo vlado stranke Siriza. Premier je bil Aleksis Cipras. Ta je državo vodil med letoma 2015 in 2019, po lanskem porazu na parlamentarnih volitvah pa je dokončno odšel na smetišče grške politične zgodovine.

Spomenik protestom

Prihod trojke je prinesel brezkompromisne reze v javni sektor, odpuščanje, močno znižanje plač in pokojnin, začele so se razprodaja državnega premoženja in druge reforme. Med drugim so ukinili tudi javno radiotelevizijo. Najhujši protesti so bili leta 2012, ko so se začeli hudi spopadi s policijo.

“Pred nama je zgradba nekdanjega kina, med uličnimi spopadi je leta 2012 vanjo priletela ognjena bomba. Izbruhnil je požar. Še vedno neobnovljeni kino je danes nekakšen spomenik veliki finančni krizi,” pripoveduje Nick Malkucis, novinar in urednik neodvisnega spletnega portala Makropolis. Dobila sva se v središču Aten, blizu osrednjega trga Sintagma in parlamenta, pred katerim so bili občasno tudi nasilni protesti proti varčevalnim ukrepom. Res množičnih protestov proti delovanju države dobro desetletje pozneje skoraj ni. Izkušeni novinar pravi, da so Grki preprosto utrujeni od dolge krize in so zdaj zadovoljni z majhnim. “Država je končno nekoliko trdnejša, ljudje imajo občutek, da se stvari premikajo proti normalnosti.”

Pozitivni gospodarski tokovi samo statistično

Grška nova normalnost pa je taka, da ji je spet težko verjeti. Uradni statistični podatki Grčijo namreč uvrščajo med najuspešnejše države, celo v svetovnem merilu, časnik The Economist jo je razglasil za zgledno učenko Bruslja, atenska borza je v vzponu, grško gospodarstvo raste dvakrat hitreje od povprečja v evroobmočju.

“To poročilo je dvignilo številne obrvi v Grčiji, saj nimajo vsi koristi od gospodarskega okrevanja oziroma ta korist ni enakomerno porazdeljena. Na borzi je res veliko tujih naložb, a od njih velika večina nima nič. Gre tudi za nekakšen odboj: ko dosežete dno, globlje ne morete in potem se začnete vsaj malo vzpenjati in ste s tem zadovoljni.”

Nick Malkucis nadaljuje, da se je drugi odboj začel po koncu pandemije. Tuji vlagatelji so imeli in imajo še vedno veliko zaupanja v vlado Kiriakosa Micotakisa, vidijo jo kot vlado, ki je prijazna do trga, znižuje davke, olajšuje tuje naložbe. V Grčijo se tujcem izplača vlagati. Poleg tega se morajo nekje poznati investicije in pomoč Evropske unije, tudi za okrevanje po epidemiji. “Statistike so varljive. Plače in pokojnine so še vedno zelo nizke, daleč pod evropskim povprečjem in daleč od časov pred krizo. Podražitvam ni videti konca, tudi cene nepremičnin so poletele v nebo. Pri tem imajo dobičke predvsem špekulanti. Pozitivno je, da se je pobral turizem, ki prinaša velike denarje in vsaj sezonske zaposlitve. A brezposelnost je še vedno visoka, z 10 odstotki je ena najvišjih v Evropski uniji, toda ob začetku krize je bilo brezposelnih kar 28 odstotkov Grkov.”

Grki so torej zadovoljni z majhnimi koraki. Nick Malkucis poudarja, da se pri številnih ukrepih premalo misli na trajnostna in ekološka vprašanja. Še vedno se veliko gradi brez ustreznih dovoljenj, v večjih mestih in ob morju je vse podrejeno turizmu. Ironično pa ima Grčija namen izvažati celo zeleno energijo, saj imajo vse leto veliko sončnih dni, a za izvedbo tega vladnega cilja bodo potrebne velike naložbe in tudi posegi v naravo.

Kriza je uničila življenja

Danae Siuziu je pesnica. Tik pred porušitvijo Berlinskega zidu se je rodila v Nemčiji, tam so živeli in delali njeni starši. Ko je šla v šolo, so se z družino vrnili v Grčijo. V Grčiji samo kot pesnica ne more preživeti, zato dela kot učiteljica in prevajalka, projektno sodeluje tudi s knjižnico atenske univerze. Danae pravi, da ima Grčija najslabšo knjižno politiko na Balkanu, verjetno celo v Evropi. O nacionalnem središču za literaturo ali večjih subvencijah lahko samo sanjajo. “Kriza mi je skoraj uničila življenje, zagotovo ga je uničila tudi ljudem okoli mene. V vsakdanjem življenju se še vedno spopadamo z velikimi težavami. Mislim, da je problematično, s kakšnimi pogoji je Evropska unija pomagala v grški krizi. Seveda so bili za bankrot krivi naši politiki, sledila pa sta izsiljevanje in neoliberalna doktrina. Vseeno bi morali imeti v mislih ljudi. Realno gledano, smo revni, z mesečnimi plačami nekje od 600 do 800 evrov ne gre drugače. Statistike z izkušnjami iz vsakdanjega življenja zagotovo ne držijo, mladim je težko dobiti službo, kakovost javnih storitev se je močno poslabšala, če pomislim samo na zdravstvo in šolstvo. V resnici gre za trend, ki je navzoč tudi v drugih državah. To me skrbi.”

Sogovornica ne zaupa grški politiki, ki je vedno bolj prežeta s populizmom in ekstremizmom. Kritična je do na začetku opevane leve stranke Siriza, ki je na koncu pokleknila pred pritiski iz Bruslja in med najhujšo begunsko krizo vodila zelo konservativno politiko. Nad sedanjo oblastjo pa je zgrožena. “Aktualna Micotakisova vlada je najslabša, kar smo jih imeli, no, zagotovo je ena najslabših po koncu diktature. So zelo nepriljubljeni, a očitno so drugi še slabši, saj so ljudje lani znova izvolili Micotakisa. Nadaljujejo neoliberalno politiko, osebno mislim, da je zelo problematično, kako vodijo državo.”

A na drugi strani so številni tudi zadovoljni. Nekateri ukrepi so državi dali novo energijo. V Grčiji se je v zadnjih letih razvilo veliko uspešnih zagonskih podjetij, ki so jih ustanovili mladi in ambiciozni poslovneži in strokovnjaki različnih strok. Vlada je veliko vložila v digitalizacijo, storitve javne in finančne uprave so zdaj v celoti dosegljive na spletu. To po besedah urednika Nicka Malkucisa pomeni velik uspeh in tudi politični kapital za desnosredinsko vlado, saj je premier Micotakis s popolnoma neideološkim ukrepom pridobil na svojo stran lepo število mladih volivcev.

Toda povprečni Grki ob evropsko podpovprečnih plačah na primer plačujejo za liter bencina 1,8, 1,9 evra. V Bruslju Grčija zdaj velja za pridno učenko in zgled, kako se izkopati iz krize in spet doseči gospodarsko rast.

“Ganjena sem, če Bruselj meni, da smo zgledni učenci. Resnično življenje pa je nekaj čisto drugega kot statistike, ki jih navajajo. Poglejmo samo podatke o cenah na eni in plačah ter pokojninah na drugi strani. Draginja je velikanska, od hrane do bencina, nepremičnine so se podražile, plače in pokojnine pa so veliko pod evropskim povprečjem. Daleč smo od modela egalitarne družbe,” je kritična raziskovalka javnih politik Olga Lafazani.

Mladi si želijo boljšo demokracijo

Solun je drugo največje grško mesto; lega ob morju, bogata zgodovina in velik delež mladega prebivalstva mu dajejo poseben čar. Pri velikanskem spomeniku Aleksandru Velikemu sem se zapletel v pogovor s skupino mlajših fantov, ki so vneto rolkali na soncu. Nad vladarjevo zgodovinsko zapuščino niso bili ravno navdušeni, so pa kar zadovoljni z življenjem v Solunu. Do Evropske unije so zadržani, priznavajo, da je vendarle pomagala Grčiji, a niso prepričani, da je bila to najboljša rešitev.

Dimitros, ki je v zadnjem letniku srednje šole, pove, da je življenje vsekakor boljše kot v letih največjega varčevanja, a da so cene po začetku vojne v Ukrajini močno narasle: “Za zdaj me še vzdržujejo starši, a prihodnje leto bom moral tudi delati, če bom želel dostojno živeti in uživati. Želim si študirati filmsko režijo, v Solunu je čutiti filmski duh, tudi zaradi vsakoletnega festivala.”

Nadaljeval sem pot do velikega kampusa osrednje solunske univerze, ki nosi ime po filozofu Aristotelu. Ta se je rodil na bližnji Halkidiki. Pred vhodom na pravno fakulteto sem se zapletel v pogovor s študentkama, ki sta prišli v Solun študirat iz Aten. Zanimalo me je, kako doživljata moderno grško demokracijo, ki je vedno zelo burna.

Grški parlament je namreč kljub nasprotovanju Cerkve potrdil zakon, s katerim bodo legalizirali poroke istospolnih partnerjev. Grčija bo tako postala prva pretežno pravoslavna država, ki bo uzakonila poroke istospolnih partnerjev in posvojitve za istospolne pare. Zakon sta podprla tako grški premier Micotakis kot večina njegove desnosredinske stranke Nova demokracija, ki je največja članica vladne koalicije.

“Največ različnih mnenj se kreše glede pravice do posvojitve za istospolne pare, bili so tudi protesti proti zakonu, toda desnosredinska vlada je kar nekoliko presenetljivo vztrajala in uspela. Mislim, da je to dobra poteza in pomemben dosežek za moderno Grčijo. Sicer pa nismo preveč zadovoljni z našo demokracijo, kar nekoliko smo ujeti v preteklosti, čeprav je bila nekoč za nas značilna zelo odprta miselnost; spomnite se samo na filozofa Sokrata,” razmišlja bodoča pravnica Niki.

Svoboda medijev je v Grčiji najslabša v EU-ju

Svoj obisk na Aristotelovi univerzi v Solunu, ki je z 80 tisoč študenti največja v Grčiji, sem nadaljeval na fakulteti za novinarstvo in medijske študije. Nikos Panagiotu je profesor novinarstva. Obiskal sem ga, ker me je predvsem zanimalo, kakšne so posledice ukinitve grške javne radiotelevizije. To je bil eden izmed bolj znanih varčevalnih ukrepov ob prihodu trojke v Grčijo. “Posledice so zelo negativne. Vsekakor vam ne bi priporočal ponovitve našega eksperimenta, ker brez kontinuitete javnega medija ni demokracije. Zasebni mediji imajo čisto drugačne interese. Škoda je bila narejena, na srečo sta na pogorišču nastala vsaj dva kakovostna TV-kanala, to sta ERT News in ERT Flix, ki ponujata kakovostne novinarske vsebine javne narave. Zaposlili so veliko novinarjev.”

Številni sogovorniki v Grčiji menijo, da je novi, vitkejši javni medijski servis sicer soliden, a da mu manjka kritičnosti do oblasti. Podobno je z osrednjimi časopisi, ki jih obvladujejo grški milijonarji. Večina jih izvira iz tradicionalno vplivnih družin, ki ob pomoči medijev zastopajo svoje interese. Grčija na lestvici svobode medijev zaseda 107. mesto med 180 državami, to pa jo med članicami Evropske unije uvršča na zadnje mesto, tudi zaradi razkritij o prisluškovanju novinarjem. Leta 2021 je bil umorjen prekaljeni raziskovalni novinar Giorgios Karaivaz.

“Policija je prijela nekaj osumljencev. Dobro je, da se preiskava primera nadaljuje, toda za neodvisnost in varnost novinarjev v Grčiji bi morali narediti več. Vedno več je tudi sovražnega govora, seveda ne samo pri nas. Z vsemi temi problemi se bomo morali še ukvarjati,” je končal profesor Panagiotu.

Begunske tragedije se nadaljujejo

Grčija je tudi pri begunski problematiki še vedno ena najbolj izpostavljenih držav. Junija lani je ob grški obali potonila ribiška ladja z migranti. Umrlo je najmanj 78 ljudi, pogrešali so jih še 500. Združeni narodi so trdili, da je bil odziv Grčije prepočasen, grška obalna straža pa je zastopala stališče, da je bila ladja na poti v Italijo in ni potrebovala pomoči. Rekli so, da je zavrnila pomoč in da prebežniki niso bili v nevarnosti.

Olga Lafazani je ob največjem begunskem valu leta 2015 skupaj z nevladniki skrbela za begunce, zasedli so celo enega izmed propadajočih atenskih hotelov in v njem organizirali begunski center. Do Evropske unije in njenih politik je kritična. “Evropska unija je leta 2010 Grčiji pokazala zobe. Pokazala je svojo neizprosnost in vsilila svoje pogoje. Vidimo tudi, kaj se dogaja pri begunski problematiki, s katero se v Grčiji še posebno spoprijemamo. Pri begunskih kvotah gre dobesedno za trgovanje z ljudmi. Vseeno še vedno verjamem v spremembe. Treba je misliti lokalno in delovati globalno.”

Pragmatičen odnos do Evropske unije

Nick Malkucis, novinar in urednik neodvisnega portala Macropolis, pravi, da prihajajoče evropske volitve v Grčiji niso tema, tudi volilna udeležba bo verjetno nizka.
“Pred krizo so bili Grki veliki zagovorniki evropske ideje. Logično je, da so se simpatije ohladile, najnižjo točko smo že dosegli, zdaj pa se tudi odnos do Evropske unije izboljšuje. Gradimo ga na novo. Večina Grkov si želi ostati v Uniji, vidijo njene prednosti, brez evropske pomoči bi grško gospodarstvo težko prebrodilo pandemijo. Zavedamo se, da je, politično gledano, Evropa predvsem barantanje z interesi. Na tej tržnici je aktualna vlada zelo spretna in v nasprotju s prejšnjimi grškimi vladami zelo aktivna. Ob začetku vojne z Rusijo je takoj podprla Ukrajino, ob potresu v Turčiji je hitro ponudila pomoč. Grčija želi biti dejavna in konstruktivna članica.”

Aktualna grška vlada je torej spretno pridobila simpatije evropskih voditeljev, ki se radi pohvalijo z že omenjenimi statistikami. Premier Kiriakos Micotakis je klasičen predstavnik grške oligarhije: predsednik vlade je bil že njegov oče, sestra je poslanka, nečak je bil do pred kratkim župan Aten. A to ni ovira, da ne bi Micotakis po novem veljal za ljubljenca bruseljske birokracije. “V njem po dolgih letih nestabilnosti končno prepoznavajo trdnega vodjo. Iz Bruslja vidijo gospodarsko rast, to pa je zanje tudi potrditev, da so se s finančno intervencijo pravilno odločili. Poleg tega Grčija geostrateško podpira uradne interese Evropske unije, še več, pri tem je aktivna in progresivna,” še pravi Malkucis.

Kaj pa se po skoraj 15 letih lahko naučimo iz grškega primera? “Grški primer kaže, kako hitro se lahko država znajde v velikanskih težavah. Mislim, da je to dobra lekcija za vse v Evropski uniji, tudi za Slovenijo. Če vlade ne razumejo resnosti javnih financ, jih ne znajo pravilno razdeljevati in so hkrati še lahkomiselne, lahko to ob morda nepričakovanih in subjektivnih zunanjih okoliščinah pripelje do zloma. Pomislite samo na geostrateške posledice vojn na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini, še prej pa na pandemijo. Morda so tudi zaradi grškega primera članice Evropske unije zdaj veliko pozornejše in pravočasno razmislijo o svojih gospodarskih in političnih ciljih. Grčija se je namreč počutila zelo močno in stabilno, a je hitro zdrsnila v skoraj nepovratno krizo,” ocenjuje novinar in urednik.

Od ukora do zgleda

Grki so sicer vajeni turbulentnih obdobij. Letos bo minilo 50 let od padca totalitarnega sistema, državo je namreč nekaj let vodila vojaška diktatura. Marsikdo je prepričan, da je tudi obdobje po letu 2010 pomenilo nekakšno diktaturo, tokrat neoliberalno.

“Zadnjih 15 let je bilo zelo težkih, bili smo priče številnih spremembam, zatiranju, država se je popolnoma transformirala, hkrati pa je divjal razredni boj,” je kritična raziskovalka javnih politik Olga Lafazani, ki verjame, da se bodo Grki zbudili iz morda lažnega zadovoljstva z malim in zahtevali več in bolje. “Ob prihodu trojke smo imeli velike demonstracije, zadnjih 5, 6 let pa smo nekako obtičali in se sprijaznili s položajem. Številni so izgubili upanje. Prihodnost je nepredvidljiva, ljudje so zatirani, znižali so se jim prihodki, imajo slabšo zdravstveno oskrbo, slabši šolski sistem, nimajo prave varnosti. Prepričana sem, da bodo vrnili udarec, ne vem, ali se bo to zgodilo letos ali čez pet let. Spremembe prihajajo.”

Grčija torej ostaja država skrajnosti. Uradne statistike jo slikajo kot znova hitro rastoče evropsko gospodarstvo. Po bruseljskem ukoru in prihodu trojke ta obmorska država v letu 2024 velja za zgledno evropsko učenko in ljubljenko bruseljske birokracije. Samo večina izmed 10 milijonov prebivalk in prebivalcev v vsakdanjem življenju tega ne občuti.