Foto: Osebni arhiv/Gašper Andrinek
Foto: Osebni arhiv/Gašper Andrinek

Politični analitik Sergej Sumlenni ima več let izkušenj s proučevanjem razmer v Ukrajini, Rusiji in Belorusiji, živi v Berlinu in je oster kritik trenutnih ukrepov proti Rusiji: "Vedeli smo, da bi se to lahko zgodilo, pričakovali smo to, ampak nihče tega ni hotel sprejeti. Vedeli smo, da Putin sanja o ponovni vzpostavitvi Sovjetske zveze, vedeli smo, da je to človek, ki želi napasti sosednje države."

Opozarja, da smo lahko priča slabi različici leta 1939, ko so vsi vedeli, da želi Hitler zgrabiti Evropo, a so ljudje vseeno verjeli, da lahko govorijo in sklepajo kompromise. Težavo vidi v tem, da sta francoska in nemška politika popuščanja v zadnjih letih šli na škodo Ukrajincev. "Ukrajinci so leta govorili, da naj prekinejo projekt Severni tok 2, da naj se uvedejo sankcije proti Rusiji, ki želi zasesti celotno Ukrajino. A vsi so se smejali Ukrajincem, češ da so rusofobni in ne preveč pametni vzhodnjaki v primerjavi z njimi, velikimi, bogatimi pacifističnimi nacijami, in zatrjevali, da je Putin razumen in da se z njim lahko pogovarjajo. V zahodnih družbah so ignorirali razumne interese Ukrajine in se strinjali, da ima Rusija zveličavno in primarno pravico, da Ukrajini diktira, kaj naj počne. To je grozno."

Zahodna Evropa je 50 let uživala v miru in blaginji zaradi povezav z ZDA in Natom. "Naučili ste se mir in varnost sprejemati kot gotovost in dejstvo – češ, kaj pa se lahko zgodi, vedno bomo imeli svoj veganski latte macchiato v udobnem baru v berlinskem Kreuzbergu. To je napaka. Mir in varnost nista nikoli gotova, treba ju je varovati vsak dan."

Nemci so zmanjšali financiranje vojske, saj je ta dojeta kot slaba in ker so bile gospodarske vezi z Rusijo dobre, je kritičen Sumlenny, opozarja pa, da se Putin ne bo ustavil v Ukrajini. "Njegove sanje so namreč diktiranje vsemu svetu, kaj naj naredi. Vse to je posledica apatije več generacij zahodnoevropskih politikov, ki so verjeli, da je veliko privlačneje hoditi v Moskvo in piti peneče vino v Kremlju s Putinom, kot pa da bi govorili o varnostnih strahovih vzhodnih Evropejcev. Zdaj imamo zadnjo priložnost, da se Evropa in Nato združita proti tem napetostim. Nismo v letu 1938, smo v letu 1940, ko so nemški tanki stali pred Parizom. Če se ne odzovemo zdaj in z vso močjo, tudi vojaško, ne le s sankcijami, bomo v letu ali dveh videli ruske tanke v Gdansku, Poznanju ali celo v Berlinu. Nobena dobra povezava z ekonomskim oddelkom na ruskem veleposlaništvu ne bo rešila nemškega poslovneža, ko bodo ruske bombe zadele njegovo tovarno v Brandenburgu."

Verjame, da je Ukrajina močnejša kot kadar koli prej, in to mu daje upanje. Politično je združena, ima osemletne izkušnje vojne, ne le vojska, tudi družba. "Leta 2014 Ukrajinci niso mogli verjeti, da bi jih Rusi napadli in streljali nanje, zato se tudi njihova vojska na začetku ni upirala. Niso mogli verjeti, da bi si Rusi, ki jih imajo za brate, drznili prečkati mejo in napasti. Zdaj Ukrajinci vedo, da je to žalostna resničnost. Vedo, da ni druge poti, kot da branijo sebe in svojo državo. To je dobro. Dobro je tudi to, da ima Ukrajina zdaj mnogo novih orožij, ki jih prej ni imela. To njihovo vojsko dela močnejšo, težava pa je, da je njihova protiletalska obramba še vedno šibka in jo lahko ruske letalske sile uničijo. Če se to zgodi, bo imela Rusija občutno premoč v zraku in bo lahko bombardira Ukrajino, kot je bombardirala Sirijo. Moramo pa razumeti, da dokler Ukrajinci to vojno bijejo sami, lahko izgubijo v katerem koli trenutku in nato bodo Rusi prišli po tebe in mene. Šli bodo po vsako evropsko državo, saj se ruski imperij tako vede. Nikoli se ne ustavijo sami, lahko so le ustavljeni."

Vseeno misli, da morebiti ruska vojska ni tako močna, kot nas prepričuje Putin. Vemo, da imajo na ukrajinskih mejah 190.000 vojakov, ne vemo pa, ali so vsi bojno pripravljeni, saj so jih vpoklicali iz vse Rusije, tudi z daljnega vzhoda in severa. "Leta 2014 je ukrajinski vojski uspelo poraziti rusko tankovsko bojno skupino v Debalcevem, kar je Ruse prepričalo, da niso nadaljevali agresije in privolili v dogovore iz Minska. Zdaj, z novimi orožji in osmimi leti bojnih izkušenj, se lahko ukrajinska vojska dobro upira. Rusi imajo veliko prednost v zraku, imajo tudi balistične rakete, ki jih Ukrajina nima, so tudi zelo dobri v elektronskem bojevanju. Rusi tudi nadzorujejo Črno morje, to je za Ukrajino velika težava. Seveda pa ima Rusija tudi jedrsko orožje."

Sumlenni upa, da bi se lahko v primeru ukaza z napadom jedrskega orožja temu uprli celo ruski vojaki: "Sicer vemo, da je Putin človek z zablodami, a da bi sprožil jedrsko orožje … Takega primera v zgodovini še ni bilo. Tudi ne vemo, kako bi se v takem primeru odzvali vojaki, ki upravljajo to orožje. Vemo, da so Američani to enkrat poskusili, in več kot polovica vojakov se je uprla in ni želela pritisniti na gumb. A jedrska orožja vsekakor Rusiji dajejo strateško prednost. Zato moramo podpreti Ukrajino s conami prepovedi letenja in blokado ruskih pristanišč, tako Rusi ne bi imeli več možnosti. Rusija je vpliven kriminalec in tako jo moramo tudi obravnavati."

O Putinovih očitkih, da naj bi Ukrajino denacificiral, Sergej Sumlenni pravi, da bi mogoče morali storiti obratno: "Ukrajina je država, katere predsednik je ob izvolitvi govoril le rusko, ukrajinsko pa ne, a je dobil 73 odstotkov glasov na volitvah. Tako državo le težko imenujemo nacistična. Rusi radi govorijo o boju proti fašizmu, vsakogar, ki ga ne marajo, imenujejo fašist. Država, ki bi jo morali denacificirati, je Rusija. Država s šovinistično ideologijo, z visoko stopnjo militarizacije družbe, ki sproža napadalne vojne proti sosednjim državam. V Rusiji ni svobodnih medijev, močna je vloga države v gospodarstvu, vezi med vojsko in političnim vrhom so močne, vse to so bile značilnosti Nemčije v 30. letih. Bojim se, da je treba denacificirati Rusijo."

Politični analitik Sergej Sumlenni o vojni v Ukrajini