Tihanovska, nekdanja učiteljica in prevajalka, je stopila v središče politike, ko je poleti kandidirala za predsednico Belorusije kot protikandidatka Aleksandra Lukašenka. Za kandidaturo se je odločila popolnoma spontano, po aretaciji moža Sergeja Tihanovskega, priljubljenega blogerja na YouTubu, ki se je skušal sam registrirati kot predsedniški kandidat.

Več v ekskluzivnem pogovoru za TV Globus.

Skoraj po naključju ste se znašli v politiki in postali simbol upanja za številne Beloruse. Več mesecev po volitvah demokratična vstaja ne popušča. Ste si med kampanjo predstavljali kaj takega?

Nikoli si nisem predstavljala, da bom kandidirala za predsednico. Kandidirati v takih okoliščinah je seveda zelo čudno in nenavadno za demokratične države, toda to je naša zgodovina, zgodovina Belorusije, moramo spremeniti režim … Imamo, kar pač imamo.

Številni menijo, da ste zakonito izvoljena predsednica Belorusije, in vas tako tudi obravnavajo. Se sami vidite kot predsednica?

Vidim se kot … Zame je predsednik državni voditelj. Belorusi menijo, da sem voditeljica demokratične države, demokratične Belorusije, saj vedo, za koga so glasovali. Ne morem reči, da sem predsednica, saj so bili dokazi o moji volilni zmagi uničeni, ne morem je zakonito dokazati. Ne morem uporabljati naziva "predsednica", ker za to ni dokazov. Lahko pa se predstavljam kot voditeljica demokratične Belorusije, saj so me ljudje izvolili.

Protesti se kljub režimskemu nasilju nadaljujejo. Večina vojakov in policistov še vedno podpira predsednika. So oni odločilni za preživetje režima?

Mislim, da so. Režim se ohranja le z nasiljem, ki ga izvaja protiizgredniška policija, ki podpira Lukašenka. Prepričana sem, da večina pripadnikov teh policijskih enot sicer izpolnjuje te zločinske ukaze, a jih noče. Režim je policiste zasužnjil še bolj kot navadne državljane, zelo odvisni so od režima, živijo na robu revščine … Preprosto nimajo izbire.

Predsednik Lukašenko se je zelo nasilno lotil opozicije, sami ste bili prisiljeni zapustiti Belorusijo. Kako beloruska opozicija sploh deluje v takšnih razmerah?

Pri tem veliko vlogo igra volja Belorusov. V najtežjih trenutkih prevladata naša zagnanost, zavezanost k cilju. Ljudje se zavedajo, da ne moremo več živeti pod diktaturo, kot sužnji. To nam daje moč za nadaljevanje boja. To velja tudi zame. Belorusi se ne vdajo, tudi jaz se ne.

Ga. Tihanovska, iz tujine ste prejeli in še vedno uživate veliko podpore, sestali ste se s številnimi evropskimi politiki, tudi z našim zunanjim ministrom. Se vam zdi, da se pritisk na Lukašenkov režim stopnjuje? Mu oblast polzi iz rok?

Vemo, da bosta za režim usodna pritisk iz države in iz tujine. Seveda se med nomenklaturo, na številnih ministrstvih, že pojavljajo prve razpoke. Te morda niso tako očitne, ne pozabite, ljudje so prestrašeni, toda razpoke so že in pritisk iz tujine jih še povečuje, ne vem, kako se izraziti, pritisk poglablja te razpoke.

Sorodna novica Kdo je Svetlana Tihanovska, politična analfabetka, ki izziva Lukašenka?

Kako vi vidite vlogo Rusije pri vsem skupaj? Nekatere je skrbelo, da bo Rusija vojaško posredovala, drugi so upali, da bo Moskva Lukašenka prisilila k odstopu.

Rusija je naša soseda. Vedno bomo skupaj, enako kot z Ukrajino, Litvo, Poljsko in Litvo, z drugimi sosedami. Seveda bi bilo za Beloruse veliko bolje, če bi Kremelj podprl ljudstvo, vendar tega ni storil, podprl je Lukašenka. A to se je zgodilo na začetku, tik po volitvah. Mislim, da je Kremlju že jasno, da protestno gibanje ne bo zamrlo, ljudje bodo vztrajali. Lukašenko je politično bankrotiral. Jasno je, da ni politično pravilno, zaradi v prihodnosti ni modro, da ga še naprej podpirajo. Ruska retorika se spreminja.

Z Rusijo še nisem imela uradnih stikov, a ves čas poudarjam, da si želimo govoriti z Rusi, s svojimi sosedi. Nismo proti Rusom, nismo proti Vzhodu, smo le proti posamezniku, proti diktatorju. Rusija se ne sme vpletati v naše notranje zadeve, ne sme podpirati Lukašenka. Če je Lukašenko res naš vodja, naš predsednik, mu pustite, da sam uredi stvari v državi.

Ljudje si želijo svobodnih volitev in transparentnega prenosa oblasti. Bi moral Lukašenko najprej odstopiti, da bi bilo to sploh mogoče?

Seveda. Lukašenko za Beloruse ni legitimen predsednik, in to je najpomembneje. Ljudje ga ne sprejemajo, ne marajo ga, sami hočejo odločati o svoji prihodnosti na novih volitvah. Vprašanje je, ali bi Lukašenko sploh lahko kandidiral. Sama mislim, da bi sicer lahko, toda zagrešil je preveč zločinov proti beloruskemu narodu, poleg tega pa mislim, da moralno ni upravičen kandidirati. Kot državljan Belorusije pa bi na volitvah, za katere želimo, da bi bile svobodne, poštene in transparentne, lahko kandidiral.

Lukašenko je namignil, da bo odstopil po ustavnih spremembah, a redki mu verjamejo. Mu vi?

Lukašenku nihče več ne verjame, preprosto so se že prevečkrat zlagali ljudem. In tudi sicer – kaj pomeni "po ustavnih spremembah"? Ustavo bi lahko spreminjal pet let, lahko bi si kupoval čas. Najprej ustava, nato nove volitve … Ustavo lahko spremeni hkrati z razpisom volitev. Ustava ne potrebuje velikih sprememb, naša ustava je razmeroma dobra, imamo dobre zakone. Če bi ustavo in zakone izvajali, bi bila naša država popolna.

Kakšno prihodnost Belorusije pričakujete? Kako bi rešili to krizo?

Ne vem, nisem jasnovidka, vem pa, da so Belorusi zdaj spoznali vrednost svobode in demokracije. Prihodnost Belorusije bo ustvaril enoten narod. Vsi Belorusi bodo storili vse, kar lahko, da bi gospodarsko okrepili državo in se izkopali iz gospodarskega brezna. Beloruse čaka lepa prihodnost, saj bodo vsi vedeli, kakšno ceno smo zanjo plačali.