Nekdanji srbski predsednik se je pred dnevi mudil v Sloveniji, kjer je bil gost okrogle mize Zavoda prijateljev Zahodnega Balkana. Pred 20 leti je bil Tadić obrambni minister države, ki se je imenovala Srbija in Črna gora. Eden najvidnejših članov Demokratske stranke in sin znanega akademika Ljubomirja Tadića je bil najresnejši predsedniški kandidat, za katerega so upali, da bo z volilno zmago tisto jesen uspešno premagal protikandidata radikalca Tomislava Nikolića. Ob napetih razmerah na Kosovu se ni odločil za vojaški poseg, ampak za sodelovanje z mirovnimi silami in za postopno kaznovanje zločincev in za skupno obnovo porušenih spomenikov.
Kje je danes tista Srbija, ki ji je 5. oktobra leta 2000 uspelo vreči režim Slobodana Miloševića?
Razsula se je, razočarana je. Ni razumela, da takrat nismo mogli uresničiti vseh pričakovanj. Ljudje so takoj pričakovali višje plače, najmanj v enem letu. Vendar je bilo srbsko gospodarstvo na kolenih, nobena institucija ni bila neodvisna. Imeli smo skrajno kompromitiran politični sistem. Dokaz za to je bil umor Zorana Đinđića, ki so ga izvedli državni elementi. Seveda, povezani z organiziranim kriminalom. To samo po sebi govori, (v kakšnem stanju so bile takrat institucije) kakšne so bile tedaj razmere v ustanovah, ki jih v treh letih nismo mogli spremeniti. Vse skupaj je privedlo do sinergije globoke države, dela služb, tajne policije, organiziranega kriminala – in do umora prvega demokratično izvoljenega predsednika vlade Zorana Đinđića.
Današnja oblast, njeni mediji, dogajanja petega oktobra leta 2000 označujejo za državni udar ali neposredno izdajo Srbije. Nosilce takratnih dogajanj označujejo za krive razmer, v katerih se je znašla država. In šele stranka, ki jo vodi Aleksandar Vučić, naj bi Srbijo popeljala na uspešno pot.
Ne vem, ali imate pri vas pregovor primite tatu. V Srbiji poznamo ta izrek, ko poskušajo lopovi preusmeriti pozornost na običajne poštene ljudi, medtem ko sami kradejo. In temu smo priča zdaj. Vučić je velik sovražnik petooktobrskih sprememb in se maščuje za poraz, ki ga je takrat utrpela tudi njegova stranka. Takrat je bila to Šešljeva stranka. Vsa pretekla leta je poskušal organizirati politični revanš. Žal so se mu pridružili tudi nekateri ljudje, ki so zaznamovali „peti oktober". Danes so to ministri pomembnih resorjev. To so nekdanji člani Demokratske stranke, (konvertiti) spreobrnjenci, ki so pokazali, da nimajo nobenega prepričanja, ampak jim je le do lastnih finančnih koristi ali socialne moči. "Peti oktober" smo izpeljali, ker smo bili ekipa z močnimi ideali, pripravljena tvegati tudi svoje življenje. Nekatere od teh ljudi so ubili, druge oslabili, nekateri so se postarali. Nekateri nosilci petooktobrskih sprememb pa še imajo zagon in ne odstopajo od svojih idealov. Tudi sam sem med njimi. Tu pa so še drugi, spisek je dolg. Vendar ni več tistega entuziazma, saj so bila pričakovanja pogosto nerealna, ne le glede povečanja plač. Spremembe se ne zgodijo čez noč. Roko na srce, petega oktobra nismo imeli prepričljive večine za uresničitev svojih ciljev. Bili smo v koaliciji z nekdanjimi Vučićevimi sodelavci. Z njimi nam je uspelo izbojevati tesno zmago in to je težava srbske države, ki ni enotna glede članstva v Evropski uniji. Vedno se najdejo taki, ki so proti. Ljudje se pogosto sprašujejo, zakaj po petem oktobru nismo opravili lustracije. Zato, ker so v vladi vedno sedeli ljudje, ki bi jih morali lustrirati, sploh po tem, ko je vlado Vojislava Koštunice podprla tudi Socialistična partija Srbije, nekdanja Miloševićeva stranka. Ta stranka je bila v koaliciji tudi z nami, Demokrati. Vedno je bil z nami nekdo, ki bi ga morali lustrirati, ker je sodeloval z Miloševićem ali Miro Marković. Nikoli nismo imeli čiste večine, ampak le tolikšno, da smo koalicijo komaj spravili skupaj.
Je Evropa takrat zamudila priložnost, da bi Srbijo sprejela v svoje vrste. Da bi skupaj s Hrvaško postala njena polnopravna članica?
Tako Evropa kot Združene države Amerike so zamudile priložnost, nas so kaznovali za Miloševićeve grehe. Pogovarjal sem se z Richardom Holbrookom. Takrat so Združene države Amerike na vso silo potiskale Kosovo v smer neodvisnosti, na način, ki je bil v nasprotju z mednarodnim pravom, kar je ogrozilo arhitekturo sveta. Naj vas spomnim na besede Vladimirja Putina: "Če je lahko neodvisno Kosovo, potem je lahko tudi Donbas." Zatem se je lotil pristopa, ki velikim silam omogoča, da krojijo zemljevid sveta, kot koristi samo njim, brez spoštovanja interesov manjših narodov. Vprašal sem Holbrooka, zakaj niste kaznovali Miloševića, ampak ste z resolucijo 1244 naredili nekakšne nedorečene razmere. Prebivalci Srbije to berejo kot pravico do polne državne suverenosti nad Kosovom. In odgovoril mi je: "Ne vem, kako se je to zgodilo." No, zgodilo se je, da so kaznovali prodemokratične in proevropske politične sile. Kaznovali so nas. Kaznovali so tudi Zorana Đinđića. Postavili so mu zahtevo, naj čim prej izroči Slobodana Miloševića. Izpolnil jo je in to je sprožilo strah v kriminalnih, vojaških in policijskih krogih. Ustrašili so se, da bodo tudi nekatere izmed njih poslali v Haag, kar je vodilo k atentatu na Zorana Đinđića. Sam sem dokončal proces izročitve Karadžića in Mladića. To je narekoval zakon, to je bila tudi naša moralna obveza. Potem pa so se tisti, ki so me napadali, oblekli v evropske barve in me imajo zdaj za sovražnika srbske družbe, za izdajalca. Danes večino medijev v Srbiji vodijo tako imenovani prijatelji haaških obtožencev, Karadžića in Mladića prikazujejo kot junaka. Milošević je zanje malo manjši junak, a tudi njega počasi rehabilitirajo. Evropsko unijo so samo uporabili kot orodje, da so dobili glasove proevropskih volivcev, glasove naivnih ljudi, tako imenovanih "belih glasovnic". Verjetno pri vas za to ne veste. Dobili so pet odstotkov glasov in leta 2012 omogočili izvolitev Tomislava Nikolića. Danes plačujemo ceno za to.
Včasih ni jasno, kaj so srbski cilji na Kosovu. Tako Aleksandar Vučić zagovarja rešitev, po kateri bi Srbija dobila vsaj malo Kosova, štiri občine severno od Ibra, po drugi strani njegovi mediji oznanjajo parolo "prihodnje leto v Prizrenu". Tudi Đinđić je pred smrtjo predstavil pobudo delitve Kosova in morda tudi Bosne in Hercegovine.
Ne, delitve Bosne in Hercegovine ni predlagal, pač pa delitev Kosova. In če srbski predlogi ne bi bili uslišani, potem bi odprli tudi vprašanje Daytona. Torej Dayton je bil kompromis. Če ni kompromisa na Kosovu, ga ne more biti (niti) niti v Bosni in Hercegovini. Moja politika je bila drugačna. Bil sem prepričan, da se Bosne in Hercegovine ne bi smeli dotikati, saj je ta šele pravi sod smodnika, prava atomska bomba za Balkan. Zahteval pa sem spoštovanje pravic Srbov in uresničevanje daytonskih načel, ki jih je visoki predstavnik Paddy Ashdown relativiziral. Medtem so se krepile zahteve bošnjaške politike, vse več je bilo ekstremizma v srbski politiki in razočaranja v hrvaškem nacionalnem telesu. V Bosni in Hercegovini spet tli, vendar so težave na Kosovu bolj žgoče. Ravnokar sem poslušal Kurtija, ki daje nasilna sporočila, in v njegovem glasu lahko zaznamo agresiven odnos do srbskega naroda. Na albanski strani nimamo več ljudi, ki bi bili pripravljeni na kompromise, ampak le na maksimalistične zahteve. Povsod so na oblasti nacionalisti in šovinisti. Politika je visoko intelektualna dejavnost, ki zahteva napredne rešitve in visoko raven inovativnosti. Če potrebujemo inovativnost v proizvodnji energije, potem je potrebujemo še več v politiki ohranjanja miru. Z Vučićem je tako: v njegovih medijih so ljudje, ki ponavljajo: "Prihodnje leto v Prizrenu!" Potem jim reče, naj se malo ustavijo, naslednji dan pa njegovi privrženci spet govorijo o "srbskem svetu", ki seže povsod, kjer živijo Srbi, vse do Bele krajine. Sam se ob tem zgrozim. "Srbski svet" je replika "ruskega sveta", ki dramatično vpliva na mir v svetu. Politika "srbskega sveta" ima dolgoročen vpliv na mir na Balkanu. To pa je v nasprotju z vsem, za kar sem se bojeval in kar sem počel.
V Sloveniji je precej vroča tema vprašanje, kako zaščititi pravice manjšin z območja nekdanje Jugoslavije. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Zame je bilo vedno nerazumljivo, zakaj srbska skupnost nima statusa etnične manjšine. Neverjetno je, glede na številčnost Srbov, ki živijo tukaj. Srbi so odlično integrirani v slovensko družbo, nobenih resnih ovir ni. Nekateri Srbi z vsem srcem igrajo za vašo reprezentanco. Imajo slovensko identiteto in srbske korenine, zato imamo pravico zanje zahtevati status manjšine. Vedno sem bil za to.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje