Spomnimo, socialdemokrati so leta 2021 zmagali, potem ko stranka CDU ni imela sreče pri iskanju naslednika kanclerke Angele Merkel. Dvakrat je za predsednika CDU-ja neuspešno kandidiral Friedrich Merz. Angelo Merkel je na čelu CDU-ja najprej nasledila Annegret Kramp-Karrenbauer in nato Armin Laschet, ki pa se je julija 2021 na obisku po katastrofalnih poplavah prizadete doline Ahrtal spozabil in so ga kamere ujele pri smejanju. CDU je 2021 dosegel najslabši volilni izid v zgodovini. Poleg tega je Laschetu sposobnost vodenja ves čas odrekal vodja sestrske bavarske stranke CSU, ministrski predsednik Bavarske Markus Söder.

Se lahko torej ponovi spodrsljaj CDU-ja, ki bi stranko pahnil pod 30, celo pod 25 odstotkov? V drugih strankah so upali, da je kanclerski kandidat krščanske unije CDU/CSU usodno potezo že povlekel, ko je dopustil, da je bundestag sprejel strankino deklaracijo o omejitvi migracij z odločilno podporo desne Alternative za Nemčijo.

Merz ni primeren za kanclerja, padel je požarni zid proti desnici, ne gre mu zaupati, so trdili v levem političnem taboru, kjer so z nekaj vzdržanimi glasovi tudi sami poskrbeli, da je CDU-jeva deklaracija na koncu dobila več glasov podpore kot nasprotovanja. Na ulicah nemških mest je proti Merzu, sodelovanju demokratičnih strank z AfD-jem in seveda proti AfD-ju protestiralo na stotisoče ljudi, samo v Berlinu najmanj 160.000. Toda kot kažejo zadnje meritve javnega mnenja, to ni zamajalo podpore konservativcem. CDU/CSU ostaja pri najmanj 30 odstotkih. Večina Nemk in Nemcev se strinja z omejitvijo priseljevanja, pri vprašanju sodelovanja z AfD-jem pa vlada polarizacija.

Merzu pomagajo strnjene vrste v stranki, ki jo je pomiril z obljubo, da z AfD-jem nikdar (več) ne bo sodeloval. In še nekaj je drugače v primerjavi z letom 2021: Markus Söder ga ne napada. Prav notranji boji med CDU-jem in CSU-jem so strankama v preteklih letih škodovali; spomnimo se nesoglasij med Merklovo in Edmundom Stoiberjem zaradi vala beguncev 2015.

Najverjetnejša velika koalicija CDU/CSU in SPD-ja

Friedrich Merz je sestrski stranki poenotil tako, da se je uklonil zahtevam CSU-ja na področju migracij, socialnih pomoči in energije, CDU pa ogradil od dediščine Angele Merkel. Armin Laschet, ki je danes znova priljubljen, že pomaga tlakovati pot za koalicijske pogovore. Po omenjenem glasovanju z AfD-jem v bundestagu je Laschet v svojem berlinskem stanovanju gostil vodstvo in člane iz lastne stranke in Zelenih, prišla sta zunanja ministrica Annalena Baerbock in Friedrich Merz. To pomeni, da bo CDU vladal z Zelenimi? Bilo bi nekoliko presenetljivo, a ne nemogoče.

Največ možnosti za prihodnjo vlado se sicer pripisuje t. i. veliki koaliciji iz CDU/CSU in socialdemokratov SPD, ki je v zgodovini povojne Nemčije vladala štirikrat, od tega trikrat pod kanclerko Merkel. Olaf Scholz je že izključil, da bi bil minister pod Merzem. Stranki bi morali sprejeti velike kompromise pri domala vseh vprašanjih, od zadolževanja do migracij in pomoči Ukrajini. Merz izključuje kompromis na področju migracij, pripravljen je kršiti evropski pravni red in na nemških mejah zavračati prosilce za azil. Težko si je predstavljati poenotenje pri vprašanjih stroškov za oborožitev, minimalne plače, socialnih podpor (ki bi jih v CDU-ju reformirali). Pravzaprav kampanja CDU-ja temelji na obljubi, da bodo odpravili številne zakone, ki jih je sprejela vlada Olafa Scholza.

CDU-ju je programsko še najbolj sorodna liberalna stranka FDP (Svobodni demokrati), ki pa ji tokrat grozi, da bo ostala zunaj parlamenta. Poleg tega je Christian Lindner, nekdanji finančni minister, ki ga je Scholz novembra odpustil, naporen koalicijski partner, ki že sprejete dogovore rad postavlja pod vprašaj, najraje pred kamerami. Ker CDU izključuje koalicijo z desnim AfD-jem, ki se mu v primerjavi z zadnjimi zveznimi volitvami obeta podvojitev podpore na vsaj 20 odstotkov (nekateri trdijo, da je podpora stranki celo podcenjena), bo morala stranka Friedricha Merza vladati s SPD-jem ali z Zelenimi ali z obema. Bo to stabilna koalicija?

Bi lahko v parlament prišle le štiri stranke?

V teh dneh so se v nemških medijih in podkastih spomnili srhljivo točne napovedi, ki jo je leta 2017 v knjigi z naslovom Kaj hoče AFD podal njen avtor Justus Bender, novinar FAZ-a. V miselnem "eksperimentu" o povzpetju desnice na oblast je napovedal, da bo leta 2021 vladala koalicija kanclerja Olafa Scholza, zaradi nezadovoljstva z levo politiko pa bo na oblast 2025 prišel CDU, ki bo že 2026 zaradi nestabilne vlade oznanil koalicijo skupaj z AfD-jem. Bender je ugibal o tem, kako lahko AfD, ki se vedno bolj radikalizira, doseže oblast, njegov scenarij se skoraj uresničuje v Avstriji. Poleg tega v deželnih nemških parlamentih že zdaj s pomočjo AfD-ja sprejemajo zakone.

Na tokratnih volitvah ni zelo neverjetno, da bi v parlament prišle zgolj štiri stranke. Za prestop volilnega praga se poleg FDP-ja potegujejo die Linke in Zavezništvo Sahre Wagenknecht (BSW). Opozicijska stranka die Linke je nastala z združitvijo dveh strank 2007. Konec 2023, potem ko jo je zapustila Sahra Wagenknecht, je izgubila nekaj poslancev in status poslanske skupine. Zdaj ima novo vodstvo in rezervni načrt, katerega uspeh je vprašljiv. Njeni priljubljeni starejši člani, Gregor Gysi, Bodo Ramelow in Dietmar Bartsch, se s hudomušno poimenovano misijo srebrni koder potegujejo za osvojitev neposrednih mandatov. Trije so potrebni, da se stranka, tudi če zgreši petodstotni volilni prag, prebije v bundestag. Gregor Gysi pravi, da bi odhod Levice iz parlamenta pomenil popolno umanjkanje levih stališč v javnosti. Nemčija bi dokončno zavila v desno.

Bi zavoj v desno lahko preprečil zdajšnji obrambni minister Boris Pistorius? Vedno znova vznikajo špekulacije, da so bili v SPD-ju tik pred tem, da Scholza nadomestijo s Pistoriusom kot kanclerskim kandidatom. Vodstvo SPD-ja ugibanja zanika. Toda vprašanje ostaja. Bi bila presenečenja na teh volitvah mogoča, če bi krmilo v hiši Willyja Brandta prevzel priljubljeni obrambni minister?

Merz želi oživiti weimarski trikotnik s Francijo in Poljsko

Sreča po 23. februarju se kot desetemu kanclerju za zdaj nasmiha Friedrichu Merzu, ki za zgled jemlje prvega nemškega povojnega kanclerja Konrada Adenauerja. V zunanji politiki to pomeni večjo angažiranost na ravni Evropske unije. Merz želi oživiti weimarski trikotnik s Francijo in Poljsko. Kot velik zagovornik čezatlantskega zavezništva bo iskal prijateljski dialog z ameriško administracijo. Dokler bo Donald Trump poslušal Elona Muska, ki odkrito in aktivno podpira AfD, Merzu ne bo lahko.

Začenjajo se velika televizijska soočenja. V nedeljo, 23. februarja, bo 59,2 milijona volilnih upravičencev v Nemčiji lahko oddalo glas na predčasnih parlamentarnih volitvah, po pošti že potekajo. Po leta 2023 potrjeni volilni reformi se bo število članov bundestaga z današnjih 733 skrčilo na 630.