Sporazum je ustavil spopade, ne pa tudi pomiril razdeljenosti severnoirske družbe. Republikanska in unionistična četrt v Belfastu, ki sta v tridesetih letih spopadov prelili veliko krvi, še vedno živita ločeno druga od druge. Hiše irskih republikancev in britanskih unionistov ločuje le nekaj metrov zračne razdalje – vendar je vmes nekaj metrov visok zid, ki so ga začeli postavljati konec 60. let, da bi preprečili – ali vsaj otežili – medsebojne napade. Prehode skozi zid, ki so že tako precej daleč, zvečer še vedno zapirajo. Kakršnim koli načrtom, da bi zid podrli, lokalni prebivalci nasprotujejo.

"Zid še vedno stoji. Spominjam se septembra 1969, ko so ga britanski vojaki začeli postavljati. Takrat je bil predvsem iz železa in bodeče žice. V naslednjih letih je le še zrasel, še posebej po premirju leta 1994. Ljudje so proti odstranitvi, saj se brez njega ne bi počutili varne. Še vedno preprečuje napade. Še vedno smo razdeljeni in veliko ljudi meni, da jim zid zagotavlja varnost. Zdaj vsaj ljudi ne ubijajo več na ulicah, in to je najbolj pomembno," je dejal Mario Fusco, prebivalec najbolj znane katoliške četrti v Belfastu, ki živi v neposredni bližini zidu. Podobne so tudi besede prebivalcev na drugi, protestantski strani zidu.

Mario Fusco se državljanske vojne še zelo dobro spominja. "Ko so se leta 1969 začeli spopadi, sem bil še otrok. Najprej se mi je zdelo razmeroma zabavno, dokler niso začeli ubijati ljudi. Ubit je bil tudi moj brat Tony, ki je delal kot steklar za podjetje na ulici Shankill, kjer so živeli in še danes živijo pretežno lojalisti. Ker smo katoliki, ni mogel tja v službo, je pa za to podjetje opravljal dela na različnih mestih v Belfastu. Devetega februarja 1989 ga je pred nakupovalnim središčem v središču Belfasta ustrelil pripadnik unionistične paravojaške skupine. Njegova žena je bila takrat tretjič noseča; njegova hči ni nikoli spoznala očeta. Bil je eden izmed več kot 3.000 ubitih."

Zid skoraj onemogoča prehajanje na drugo stran

Mario Fusco, tako kot drugi prebivalci katoliške četrti, nima stikov z ljudmi iz sosednje, unionistične četrti. Zid tako ali tako skoraj onemogoča prehajanje na drugo stran. A tudi volje po medsebojnem spoznavanju ali druženju ni. Otroci hodijo v različne šole in poslušajo dve različni interpretaciji preteklih dogodkov. Na eni strani zidu visijo zastave Republike Irske in veliko palestinskih zastav v jasno izraženi podpori prebivalcem Gaze. Na drugi strani so razobešene zastave Združenega kraljestva, tu in tam tudi kakšen znak solidarnosti z Izraelom.

Na obeh straneh zidu so ulice, parki in zunanje stene stavb polne spominskih obeležij za umrle v tej in tudi v prejšnjih vojnah. Le žrtve imajo različna imena.

S Katy Hayward, profesorico politične sociologije na Queen's University v Belfastu, sva se srečali pri Galilejevem kipu ob vhodu na univerzo. "26 let po podpisu velikonočnega sporazuma je soočanje s preteklostjo še vedno boleče. In to je še poslabšala nedavna enostranska odločitev britanske vlade, ki je kljub nasprotovanju vseh tukajšnjih političnih strank sprejela akt o zapuščini in spravi, ki pravzaprav pomeni amnestijo za ljudi, ki so med spopadi zagrešili zločine, vključno z umori," je dejala.

Aktu ostro nasprotujejo predstavniki žrtev nasilja in severnoirske politične stranke. Vsaka družba bi, kot poudarjajo, morala imeti dostop do pravice in resnice. Ostro ga kritizirajo tudi irska vlada, Svet Evrope, Združeni narodi in druge organizacije. Sodišče v Belfastu je presodilo, da pomeni kršitev človekovih pravic.

Soočanje s preteklostjo je težavno tudi zato, ker večina otrok o tem krvavem obdobju prejšnjega stoletja v šolah ne sliši nič.

"Umazana državljanska vojna"

"Del razlogov za to je v tem, da nimamo dogovora o naši zgodovini. Velikonočni sporazum je prinesel dogovor o tem, da se o razlogih konflikta ne strinjamo. Napisan je tako, da se podpisnikom ni bilo treba strinjati o tem, kdo je odgovoren. Tudi predsednica severnoirske vlade Michelle O'Neill, ki pripada stranki Sinn Fein, ni izrekla nobene obsodbe Irske republikanske armade. Res je storila veliko več kot drugi voditelji Sinn Feina v smislu, da je izrazila obžalovanje, ni pa obsodila dejanj Ire," je dodala Katy Hayward.

Interpretacija te nedavne zgodovine ne more biti enostavna. Umirali so na obeh straneh, vpletenost britanske vojske in s tem krivda britanske države pa je bila tako neposredna kot posredna, saj je spodbujala probritanske paravojaške skupine.

"To je bila umazana državljanska vojna. Njena posledica je uničeno zaupanje in odnosi na zelo lokalni ravni, med posameznimi družinami v celotni severnoirski regiji, in še posebej v določenih območjih Belfasta. Ljudje se teh dogodkov spominjajo, kot bi se zgodili včeraj. Vedo, kdo je sodeloval v paravojaških organizacijah in kdo je izgubil svojce. Rane so še vedno odprte," je še poudarila Hayward s Queen's University v Belfastu.

Derry poudarja toleranco do vseh

Krvavo zgodovino ima tudi mesto Derry oziroma uradno Londonderry, ki pa se s posledicami sooča drugače. V mestu čisto blizu meje z Republiko Irsko je velika večina prebivalcev pripadnikov katoliške skupnosti. A mesto poudarja toleranco do vseh.

"Ko sem prišel v Derry pred kakimi 40 leti, se po tem obzidju ni dalo sprehajati. Z obeh strani je bilo obdano z bodečo žico, tu so bile kamere. Od tod so ubijali ljudi, tudi udeležence krvave nedelje. Tako da je to obzidje zelo dolgo služilo svojemu namenu," je med sprehodom po obrambnem obzidju, ki je bilo pod poveljstvom Londona zgrajeno v začetku 17. stoletja, razlagal profesor zgodovine na Ulsterski univerzi v Derrryju Eamonn O Ciardha. "Vidite tam na zidu portret deklice v šolski uniformi? To je Annette McGavigan, ki so jo umorili britanski vojaki. Streljali so s tega obzidja, na katerem sva. In kako lahko danes njenim bratom in sestram rečemo, da bo za ta zločin obveljala amnestija?"

Obiskala sem muzej Svobodnega Derryja – to je bilo samooklicano avtonomno območje v tem mestu, ki so ga leta 1969 v odgovor na policijsko nasilje razglasili tamkajšnji prebivalci in ga zavarovali z barikadami, da bi britanski policiji in vojski preprečili vstop. Vendar to nasilja ni ustavilo. Najhujše se je zgodilo na krvavo nedeljo, 30. januarja 1972, ko so britanski vojaki streljali na neoborožene protestnike. Ubitih je bilo 14 ljudi. Šest je bilo starih le 17 let. Njihovi obrazi in imena prebivalce in obiskovalce Derryja gledajo z več spominskih obeležij.

Jimmy Toye je prostovoljni vodnik po muzeju. Kot mlad fant se je udeležil demonstracij. Eden izmed ubitih, 17-letni Hugh Gilmour, je stal blizu njega. Tega dne se zelo dobro spominja.
"Grozno je bilo. Tega nismo pričakovali. V Derryju so vojaki že prej koga ubili, a ne sredi dneva in pred več tisoč pričami. Bili smo šokirani. Ko so vojaki začeli streljali, mnogi sploh niso dojeli, kaj se dogaja, in so hoteli pomagati ustreljenim ali pa so gledali vojake z dvignjenimi rokami, pa so bili še sami ubiti ali ranjeni. In potem je sledilo to, da je britanska vlada ubite ali ranjene imenovala za teroriste, češ da so bili oboroženi s puškami in bombami. To je ljudi razbesnelo, saj so bile te obtožbe popolnoma lažne," je dejal.

Ta lažna zgodba je uradno veljala skoraj 40 let, dokler ni bilo objavljeno poročilo druge uradne preiskave dogodka, v katerem je zapisana ugotovitev, da noben izmed ubitih ni pomenil nobene nevarnosti in da so britanski vojaki namerno in brez opozorila streljali na neoborožene ljudi. Britanski premier David Cameron je ob predstavitvi poročila dejal, da so bila dejanja britanske vojske napačna, in se v imenu britanske vlade opravičil. A obtožen je bil le en vojak.

"Mi smo seveda poznali resnico, ki je bila takrat končno tudi uradno priznana – da so britanski vojaki brez razloga streljali na ljudi, da bi nam dali lekcijo. Takratni britanski premier je leta 2010 priznal, da so bile žrtve nedolžne. Dobili smo opravičilo, kar omogoča celjenje ran. Dobili smo resnico – pravice sicer ne, a vsaj resnico," je dejal Jimmy Toye, ki je večino žrtev vsaj na videz poznal, dva ubita fanta – Michaela McDaida in Gerryja Donaghyja pa zelo dobro.

"Vsi ti ubiti bi zaslužili živeti življenje, kot ga živim jaz. Zato sem prostovoljec v tem muzeju. Zaslužili bi si imeti prihodnost, a britanski vojaki so se odločili, kdo bo živel, kdo pa bo umrl – in to v samo 15-ih minutah."

Mnogo globlji konflikt kot le verski

Direktorica muzeja svobodnega Derryja Maeve McLaughlin se je demonstracij na krvavo nedeljo udeležila kot otrok skupaj s starši. A so jo na srečo še pred izbruhom nasilja odpeljali domov. Njeno odraščanje v soseski pa je močno zaznamovalo kolektivno žalovanje po tem dogodku. Kljub temu danes poudarja nujnost sodelovanja med vsemi.

"Konflikt v Severni Irski so prepogosto predstavljali, kot da gre za plemenski ali verski konflikt. V resnici je veliko globlji. In eden od ključnih delov konflikta je vloga Velike Britanije, njene vlade in vojske. Hoteli so nas predstaviti kot dve različni verski skupini, ki se ne marata, a to je zelo daleč od resnice. Sama se identificiram kot irska republikanka, a se zavedam, da naši nasprotniki nikoli niso bili naši protestantski in lojalistični sosedje in prijatelji, pač pa nepravičnost, ki je eni skupnosti dajala več pravic kot drugi," je dejala.

Muzej pripoveduje zgodbo mesta in njegovih prebivalcev – ljudi, ki so se postavili za svobodo in pravico. In čeprav pravice za svojce žrtev ni na vidiku, je Derry po 40-ih letih dobil vsaj resnico in javno opravičilo – kar je za prebivalce zelo pomembno. Tega številni drugi svojci niso dobili. Tudi zato je, kot pravi direktorica muzeja Maeve McLaughlin, Derry lahko dober vzorčni model za celotno Severno Irsko. "Izobraževanje je ključno. Če se spomnim svojih šolskih let, o tem konfliktu v šoli nismo nikoli govorili. Veliko lažje se je bilo pogovarjati o mednarodnih konfliktih. Če pa smo že govorili o našem konfliktu, je bilo to zelo pristransko," je poudarila.

Danes je, kot je dejala, bolje. V muzej prihajajo tudi učenci iz protestantskih šol. "Med drugim sodelujemo z nekdanjimi britanskimi vojnimi veterani, nekdanjimi unionisti, nekdanjimi borci na obeh straneh, s skupinami žensk – z vsemi, ki so se pripravljeni pogovarjati. Ljudje nas sprašujejo, kako nam to uspeva. Največ je v ustvarjanju zaupanja, tudi tam, kjer smo mislili, da je to nemogoče. Če na primer izpostavim naše sodelovanje z nekdanjimi veterani – kot irska republikanka si nisem mislila, da se bom kdaj koli lahko pogovarjala z ljudmi, ki so po mojem mnenju zatirali mojo skupnost, a potem sem se začela zavedati, da moram razumeti njihovo zgodbo in da morajo tudi oni razumeti našo zgodbo."

In z nekaterimi so postali tako rekoč prijatelji. "Do sprave je še dolga pot, vendar imamo na srečo zdaj mir, in to je tisto, kar si želi velika večina ljudi. Nihče noče tega, kar je bilo prej, pa ne glede na to, ali gre za protestante, katolike, ateiste – vsi si želimo miru. In to je najpomembnejše. Bolj ko se odmikamo od teh časov, bolj prevladuje želja po miru. Tisti časi so na srečo minili," je poudaril udeleženec protestov na krvavo nedeljo Jimmy Toye.

Profesorica sociologije Katy Hayward je dejala, da njene študente politika vse manj zanima.
"Ne zanimajo jih niti določbe velikonočnega sporazuma, saj se takrat še niso niti rodili. Prav tako se ne zavedajo, kako težavni časi so bili pred tem. Vedo, da je o tem težko govoriti in da dediščina teh časov še danes deli družbo, toda večina ne ve, zakaj je tako, in tudi nočejo nositi tega bremena." Nadaljevala je: "Največ ljudi v Severni Irski se sicer nima ne za unioniste ne za nacionaliste. Ta identiteta, ki je bila tako zelo pomembna za mirovni proces, ni več nujno najpomembnejša za večino ljudi."

Večina volivcev glasovala proti brexitu

A novi časi so prinesli tudi nove težave. Glasovanje o brexitu je znova povečalo te delitve, saj je bilo glasovanje za izstop iz Unije tesno povezano s pripadnostjo unionistom, glasovanje proti pa s pripadnostjo republikancem. Večina volivcev Severne Irske – 56 odstotkov – je sicer glasovala za obstanek v Evropski uniji. Izstop Združenega kraljestva pa je tej regiji prinesel predvsem zmedo.

Severna Irska ima po izstopu poseben status prav zaradi velikonočnega mirovnega sporazuma. Kot del irskega otoka in zaradi pomena ohranjanja odprte meje z Republiko Irsko je ohranila dostop do evropskega notranjega trga in carinske unije, hkrati pa je kot del Združenega kraljestva tudi del britanskega notranjega trga. Posledica je de facto meja na morju in nadzor nad blagom, ki v Severno Irsko prihaja iz Velike Britanije. Kar prinaša dodatne stroške. Da je brexit prinesel tudi slabe posledice, priznavajo tudi njegovi zagovorniki, med njimi ekonomist Esmond Birnie, predavatelj na Ulsterski univerzi v Belfastu. "Od brexita dalje, to je v letih 2021, 22, 23 in v začetku leta 2024, severnoirsko gospodarstvo raste počasneje od povprečja v Združenem kraljestvu," je dejal.

Kar še posebej velja za industrijski sektor. Nekatera podjetja so, kot pravi, celo prenehala izvažati v Severno Irsko. Nadzoru so podvrženi zlasti prehranski izdelki, na primer meso in mlečni izdelki, ki dobijo zeleno luč za prodajo v Severni Irski, ne pa tudi na Irskem in v drugih državah Evropske unije. A v praksi to ni zelo uspešno, kajti prebivalci Irske, zlasti tisti blizu meje, pogosto nakupujejo v Severni Irski.

"Razlike v ceni so namreč precejšnje, južno od meje je hrana za približno 20 odstotkov dražja," je poudaril Birnie. Kljub vsem tem težavam je na vprašanje, ali bi znova glasoval za izstop iz Evropske unije, odgovoril: "Da."

Težave je namreč pripisal po eni strani prehodnemu obdobju, saj je brexit za britansko gospodarstvo pomenil zelo veliko spremembo, po drugi strani pa določbam izstopnega sporazuma. Prepričan je, da je za izboljšave še nekaj prostora – ne vidi na primer razlogov za to, da mora biti nadzoru na morski meji podvrženo tudi blago, ki iz Velike Britanije v Severno Irsko prihaja le na predelavo in je namenjeno prodaji na britanskem ali ameriškem trgu, ne pa tudi na evropskem trgu.

Prva vlada pod vodstvom predstavnice Sinn Feina

Nesoglasja glede tako imenovanega severnoirskega protokola so onemogočala tudi oblikovanje severnoirske vlade, ki mora biti glede na določbe velikonočnega sporazuma koalicijska in morajo biti v njej sorazmerno zastopane stranke v severnoirski skupščini. Obvezna koalicija strank z nasprotujočimi si stališči po eni strani zagotavlja, da so odločitve stvar širokega konsenza, in tako zmanjšuje možnosti za družbene konflikte, po drugi strani pa slabi učinkovitost vlade, saj želi vsaka stranka ugoditi predvsem volivcem iz svoje skupnosti. Po dogovoru o spremembah severnoirskega protokola, ki naj bi nekoliko zmanjšale število nadzorov na morski meji, se je vlada februarja letos znova oblikovala – prvič doslej pod vodstvom predstavnice stranke Sinn Fein, to je Michelle O'Neill.

Čakajo pa jo veliki izzivi, saj so se v času nedelovanja vlade razmere na številnih področjih poslabšale. Ekonomist Esmond Birnie: "Najbolj očitno je to verjetno v zdravstvu, kjer kazalci, kot je dolžina čakalnih dob, kažejo, da gre Severni Irski precej slabše kot Angliji, pa že Anglija ima veliko težav."

Druga težava je preveliko trošenje in proračunski primanjkljaj, ki ga Severna Irska kot regija sploh ne bi smela imeti. Esmond Birnie pa izpostavlja še strukturno težavo, to je slaba produktivnost in s tem povezana nekonkurenčnost gospodarstva. "Preveril sem podatke iz leta 2022 o BDP na prebivalca, in ker prihajate s slovenskega radia, vam bo verjetno zanimivo, da je BDP na prebivalca v Sloveniji veliko višji kot v Severni Irski. Pred dvajsetimi leti ni bilo tako, še manj pred 30 ali 40 leti. Severnoirsko gospodarstvo zelo počasi raste in prehitele so nas ne le zahodne države, pač pa tudi države vzhodne in srednje Evrope, o katerih smo včasih mislili, da so gospodarsko manj razvite. A to izvira iz slabe produktivnosti gospodarstva, kar je dolgoročen problem, star že desetletja," je dejal.

Brexit je znova spodbudil tudi razprave o združitvi Severne Irske z Republiko Irsko. Direktorica muzeja Svobodnega Derryja Maeve McLaughlin: "Brexit in kaos, ki ga je prinesel, sta spodbudila razprave o enotnosti Irske. Veliko ljudi iz poslovnega sveta, izobraževalnega in zdravstvenega sistema je ugotovilo, da na enem otoku ne potrebujemo dveh gospodarskih sistemov ali dveh različnih zdravstvenih in izobraževalnih sistemov."

Velikonočni sporazum takšno združitev omogoča. Še več, določa, da mora biti o tem v obeh enotah sklican zavezujoč referendum, če bi kazalo, da bi večina prebivalcev takšno združitev podprla. A podpora združitvi je zdaj po različnih raziskavah javnega mnenja približno 25- do 35-odstotna.