Do Ceausescujevega krvavega padca je prišlo po njegovi četrtstoletni vladavini. Leta 1965 je prevzel vodenje romunske komunistične partije, leta 1967 pa je postal tudi predsednik Državnega sveta in s tem vodja države. Leta 1974 je bil izvoljen na novovzpostavljeni položaj predsednika države. Priljubljen je bil zaradi neodvisne, nacionalistične politike in postavljanja Sovjetski zvezi po robu. Tako je obsodil napad držav Varšavskega pakta na Češkoslovaško leta 1968 in napad Sovjetske zveze na Afganistan leta 1979.

Doma pa je Ceausescu krepil represijo s pomočjo tajne policije. Ni dopuščal nikakršnega nasprotovanja. Zaradi slabe gospodarske politike je v državi vladalo hudo pomanjkanje hrane, goriva oz. energentov, zdravil in drugih osnovnih potrebščin, kar je krepilo nezadovoljstvo prebivalcev.

Padec diktatorja se je nezadržno začel 17. decembra v Temišvaru, kjer so represivni organi streljali na protestnike na demonstracijah proti nameri vlade, da nasilno prežene do vlade kritičnega pastorja madžarskega rodu Laszla Tokesa, ki ga je vlada obtožila etničnega sovraštva. V znamenje solidarnosti s prebivalci Temišvara so na ulice odšli tudi prebivalci drugih mest, tudi Bukarešte. 22. decembra je vojska prestopila na stran protestnikov in ujela Ceausescuja, ki je z ženo pred razjarjeno množico v helikopterju pobegnil iz glavnega mesta. Že 25. decembra ga je posebno vojaško sodišče po hitrem postopku obsodilo na smrt zaradi množičnih umorov in drugih zločinov. Oba z ženo je že isti dan usmrtil strelski vod.

Kljub brutalnemu Ceausescujevemu režimu, ki je več desetletij vladal v Romuniji, številni Romuni skoraj tri desetletja po diktatorjevem padcu nostalgično vzdihujejo po "dobrih starih časih". Javnomnenjska anketa je tako leta 2015 pokazala, da bi več kot 40 odstotkov državljanov danes volila za Ceausescuja, več kot polovica ljudi pa trdi, da je bilo življenje v socializmu boljše.

Fotografije: Srdjan Živulović/BoBo