O tem smo govorili s teoretskim psihoanalitkom, mislecem in svetovalcem mag. Romanom Vodebom. Ta se je o primeru Josefa Fritzla, ki je v kleti svoje hiše 24 let zlorabljal hčer, s katero ima šest otrok, razpisal tudi na svojem blogu. Vodeb je prepričan, da je za vsaka taka dejanja (če ne gre za shizofrenijo), krivo travmatično otroštvo, ki na ljudeh pusti glavni pečat. Neposredne povezave med stanjem v družbi in delikventnimi posamezniki pa ne vidi.

Iz Nemčije in Avstrije, ki imata nacistično preteklost, prihajajo različne tragične zgodbe o mrtvih dojenčkih, spravljenih v zamrzovalnikih ali plastičnih vrečkah, in o incestnih spolnih zlorabah, kot je zadnja zgodba iz Amstettna. Kako komentirate te dogodke? Menite, da je zgolj naključje, da take zgodbe prihajajo iz teh dveh držav, ali je to posledica njune zgodovine?

Vsak kriminal, delikventno dejanje - seksualno ali serijsko morjenje - je treba obravnavati individualno. Lahko se izkaže, da je imela nacistična preteklost neko zvezo s tem, kar se je dogajalo v hiši groze, ampak to ni nujno. Jaz tega ne bi pogojeval. Največ serijskih morilcev je znanih na primer iz ZDA, ki ni imela vojn. Lahko da se nacistična ideologija oziroma militanten odnos moških do žensk odraža v nekih kriminalnih dejanjih, ampak ne bi dal roke v ogenj, da je kakršna koli korelacija med nacizmom pred več kot 60 leti in zdajšnjimi dogodki. Res pa je, da se specifična družina, ki je nastala v objemu nacistične ideologije, na neki način »deduje«. Odnos, ki ga je imel sin s svojo materjo med nemško okupacijo oz. nacizmom, vpliva na njegovo nadaljnje življenje. Zagotovo. Ampak pri Fritzlu je treba preučiti celo njegovo otroštvo, da bi se videlo, ali je imel nacizem kakšno vlogo pri tem.

Ali v dejanja, kot jih je zagrešil Josef Fritzl, nujno vodijo dogodki iz otroštva ali jih lahko spodbudijo tudi dogodki, ki so se zgodili pozneje?

Tukaj bom radikalen. Absolutno serijski morilci oziroma podobni »kalibri«, kot je Fritzl, nastanejo v otroštvu. Vse analize serijskih morilcev ali nekih parafilij - spolnih motenj (pedofilija, posilstva, incest) - kažejo, da te zadeve nastanejo v otroštvu - v odnosu do staršev. Največkrat so sinovi tisti, ki so delikventni. »Psihopatološka« mati je tista, ki vzgoji, kot bi rekla Karmen Šterk v knjigi Serijski morilec, »normalnega« morilca. Fritzl ni shizofrenik. On ni psihično bolan. Takšno je moje mnenje, in na to kažejo (do zdaj) znani podatki. Roko dam v ogenj, da vsaka taka anomalija nastane v otroštvu - v odnosu do matere. Ali pa: če oče v odnosu do hčera z morebitno spolno zlorabo na ta način vpliva na sina. Zagotovo je otroštvo tisto, ki naredi zločinca takšnega kalibra, kot je Fritzl.

Iz vašega bloga je mogoče razbrati, da bi temeljita psihoanaliza Fritzla pomenila pravi zaklad za stroko. Kako to komentirate?

V Ameriki že zelo dolgo vedo, da je treba preučiti serijske morilce, ki so res moteči za družbo. In za vse serijske morilce se je izkazalo, da so nastali v otroštvu oziroma da so imeli izjemno travmatično otroštvo znotraj primarne družine. Do šestega ali sedmega leta se »sformatira trdi disk«, če se izrazim v računalniškem jeziku.

Američani vedo: vsi njihovi serijski morilci so nastali v času otroštva. Moje mnenje je, da naj vse države sveta morilce, delikvente, vključno z našimi, kot sta Trobec in Plut, preučijo. Treba je vedeti, kaj se je dogajalo znotraj njihove primarne družine, znotraj libdinalnega trikotnika mati - otrok - oče. Ko bomo razumeli, da ves ta psihopatos v odraslosti nastane v otroštvu, bomo znali narediti zakonodajo oziroma poučiti starše, da otrok ni enostavno vzgajati – angleško »up-bringing« oz. »gor spravljanje« je pravi izraz. Ne vzgoja v smislu: "Moraš biti priden!" Ampak otrok (sin) nezavedno »pobere« identifikacijski vzorec od očeta, ki je na primer sadist v odnosu z materjo, in potem postane tudi on tak. Ali pa, da mati projicira jezo do svojega moža na otroka (sina), in je agresivna. Otrok to nezavedno posname, potlači vase, potem se to vrača v simbolnih procesih v odraslosti.

Kakšna je vloga Fritzlove žene? Je mogoče, da je toliko let vodil dvojno življenje, ne da bi žena kar koli posumila oziroma vedela? Hčer naj bi spolno zlorabljal že prej (potovanja na Tajsko, "prineseni" otroci).

Zagotovo, da ženske imajo instinkt. Zagotovo je nekaj sumila, vendar v zavest pricurljajo le delčki nezavednega razmišljanja ali neki občutki, ki morda določene nezavedne resnice potisnejo stran. Človekova psiha je takšna, da neljube resnice zracionalizira. Ženska, če je vzdrževana in če se vidi odvisna od svojega moža, bo izrivala določene neprijetnosti in tega ne bo želela vedeti. Ne bo imela dovolj poguma, da bi vrtala tja, kjer sumi, da je nekaj narobe. Dokler se ona dokončno ne izreče o vsem tem, je nemogoče kar koli doreči. Obe možnosti sta mogoči, ampak intuitivno je zagotovo sumila, da je nekaj narobe, vprašanje pa je, kako se ji bo razvezal jezik in kako bodo pritiskali na njo, kako bodo brali njene simptome. Ona jih proizvaja. Če ona zavestno laže, lahko izkušen psihoanalitik prebere te simptome in ve, da nekaj prikriva.

Kot smo že omenili, so v drugi zgodbi žrtve dojenčki. Menite, da gre pri teh primerih za psihične stiske posameznikov ali za splošno stanje v družbi? Obe državi sta sicer uspešni po gospodarskih kazalnikih.

Zagotovo gre predvsem za psihično stisko morilk (mamic), ne gre za stanje v državi. Če dojenčka umori mati narkomanka, je to popolnoma nekaj drugega kot normalna ženska, saj normalna ženska načeloma ne bo svojega otroka kar tako umorila. Če ima, spet se ponavljam, zelo specifično otroštvo - travmatično otroštvo, mamila, če je čutiti neko psihično libdinalno izgorelost, če ženske ne vidijo nobenega optimizma, nobene perspektive, ne zase ne za tega reveža dojenčka, in si zracionalizirano predstavljajo, da je bolje za dojenčka, če umre, kot pa da bi vse življenje trpel - kajti v svojem pesimizmu, cinizmu, apatičnosti verjamejo, da se bo otroku zgodilo vse najhujše, ker niso sposobne, ker nimajo t. i. objektnega libida, niso sposobne niti sočustvovati z dojenčkom, ker so ves libido pokurile za to, da lahko sploh živijo, njim izgoreva narcistični libido, ki ga ima človek samo zase, in ne premore objektnega libida za sočustvovanje, potem mislim, da v času ubijanja nimajo te ženske nobenega posebnega moralnega mačka, če ubijejo svojega dojenčka – ta pride pozneje.

Človek ima neke obrambne mehanizme – racionalizacijo, recimo – in si zracionalizira, da je to »dobro« oz. najprimernejše dejanje. Tak človek ni sposoben etično razmišljati, nima t. i. objektnega libida, če je popolnoma izgorel. Tako da je treba vsak detomor individualno obravnavati - kdo ga je naredil, zakaj, v kakšnem stanju je bil takrat, ali gre za narkomana, ki je potreboval mamila, in za svojega otroka ni videla nobene svetle prihodnosti … Posplošitve tukaj ni in tudi družbeni sistemi tukaj niso tako bistveni.

Miha Raičevič