Čeprav Moskva vse obtožbe o vpletenosti zanika, pa tako kot vrh britanske politike tudi Lough in Sherr menita, da je le malo verjetno, da za napadom na Skripala (in na njegovo hčerko) ne stoji ruska država.

Putin je obnovil tajne operacije v tujini
"Napad na Skripala je ponovitev vzorca napada na Aleksandra Litvinenka, ki je bil leta 2006 usodno zastrupljen s polonijem. Tako kot takrat tega tudi zdaj niso storili kriminalne združbe ali odpadniki. Če bi, potem bi morala Moskva biti zdaj bolj razburjena kot London, saj bi to pomenilo, da so se kriminalci dokopali do strupa. Pa ni razburjena, ker je po kaotičnih 90. letih ruski predsednik Vladimir Putin obnovil za nekdanjo Sovjetsko zvezo tipične tajne operacije v tujini, med katere spadajo tudi zastrupitve nasprotnikov," rusko "krivdo" argumentirata Lough in Sherr v članku "Napad na Skripala je preizkus za Združeno kraljestvo" (angl. The Skripal Attack is a Test for the UK).

Sporočilom "nezvestim" Rusom: Našli vas bomo
Analitika menita, da Rusi "operacijo Skripal" načrtujejo premišljeno, napad pa ima dve sporočili. "Pri napadu gre najprej za sporočilo Rusom, ki živijo v Angliji, ali tistim, ki nameravajo zapustiti Rusijo: nezvestoba se (lahko) kaznuje. Kjer koli že živite, nikoli ne boste varni pred nami. Našli vas bomo. Ogroženi ste, čeprav niste zaprisežen nasprotnik Putina (ampak samo prebegli vohun, op. a.), in ogrožena je lahko tudi vaša družina," motive za napad na Skripala in njegovo hčer Julijo pojasnjujeta Lough in Sherr.

Kot že rečeno, pa ima napad na britanskega državljana na "britanski zemlji" po drugi strani tudi geopolitično sporočilo za britansko vlado in državo (v nadaljevanju Veliko Britanijo oziroma VB; uradni naziv je sicer Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske), ki je v ruskih očeh šibka. Namreč že pred sumljivo smrtjo Putinovega nasprotnika Borisa Berezovskega, ki je leta 2013 storil samomor, je bilo nekaj nenadnih smrti Rusov (več kot deset) na Otoku, ki pa jih britanske oblasti niso želele povezovati z rusko državo, saj so z njo želele vzpostaviti dobre odnose. A tovrstno ravnanje v Moskvi vidijo kot znak šibkosti, menita Lough in Sherr.

Britanske šibkosti: zmanjševanje vojaških zmogljivosti, umik iz Ukrajine, brexit
Poleg tega je Velika Britanija po letu 2010 zmanjšala svoje vojaške pomorske kapacitete v Severnem morju, ki jih je sicer po letu 2015 znova začela krepiti, a zdi se, da Moskva kljub temu meni, da je VB šibkejši kot pred tem. Dodaten znak šibkosti VB-ja je po mnenju analitikov britanski umik iz reševanja krize v Ukrajini oziroma iz minskega dogovora, kjer sta glavna igralca (poleg Ukrajine in Rusije) Pariz in Berlin. "London sporoča Moskvi, da Ukrajina ni njegova prioriteta in da ima VB pomembnejše stvari pred seboj, zato ga Rusija ne obravnava več kot resnega igralca v Ukrajini," menita Lough in Sherr. In potem je tu še brexit. Čeprav njegovi zagovorniki menijo, da bo VB po odhodu iz EU-ja okrepil svoj svetovni vpliv, pa Rusi menijo, da si je VB z brexitom "odrezal nos". Ko namreč ne bo več sedel za mizo s preostalimi voditelji EU-ja, se bosta njegova vpliv in teža v Evropi zmanjšala, navajata analitika Chatham Housa.

Finančna in medijska vojna Rusije z Zahodom?
In skleneta: "Rusko vodstvo, politično in vojaško, verjame, da je v vojni z Zahodom. Ne v klasični vojni, kjer bi dominirali topništvo in tanki, ampak v finančni in medijski vojni (tudi na družbenih omrežjih), ki ponuja priložnosti za številne skrivne operacije, od širjenja dezinformacij, lažnih novic pa do umorov." Poskus umora Skripala je zato preizkus za VB, ki se mora odzvati odločno, menita Lough in Sherr.

Pod drobnogledom: ruski oligarhi v londonskem Cityju
Nigel Gould-Davies in James Nixey, prav tako z londonskega inštituta Chatham House, pa podobno menita, da bi šibek oziroma zgolj simboličen odziv VB-ja, kot sta na primer izgon ruskih diplomatov ali morebitni bojkot svetovnega nogometnega prvenstva, v prihodnje na Otok privabil nove grožnje. Zato britanski vladi "svetujeta" učinkovit odziv, ki ga bo čutila tudi Rusija. Pri tem izpostavljata oligarhe, povezane z ruskim predsednikom Putinom, ki že vrsto let uporabljajo storitve londonskega finančnega središča City za svoje "operacije", s katerimi legitimizirajo in uzakonjajo svoje premoženje, hkrati pa tudi pomagajo izvajati rusko politiko. Tako je lani novembra oligarh in zaupnik Putina Oleg Deripaska na londonsko borzo uvrstil delnice svojega podjetja EN+, nato pa z izkupičkom od prodaje delnic poplačal posojilo do ruske državne banke VTB, ki je sicer zaradi dogajanja v Ukrajini deležna sankcij Zahoda.

Paradoks ni več strateško in etično vzdržen
Gould-Davies in Nixey poudarjata, da se VB ne more več po eni strani boriti proti različnim ruskim grožnjam, po drugi pa v Cityju še naprej zadovoljevati interese oligarhov in tajkunov, ki so blizu Kremlju. Zato je treba njihovo delovanje in premoženje v Londonu vzeti pod drobnogled in premišljeno ukrepati (zamrznitev premoženja, preiskave pranja denarja, selektivno izdajanje vizumov). "Ta paradoks ni več strateško in etično vzdržen. Je pa jasno, da učinkovit odziv v tem primeru pomeni tudi stroške za VB, saj se bodo pretrgali vzajemno koristni dogovori. Učinkovit odziv nikoli ne pomeni zastonj kosila, a nacionalni interesi (varnost) morajo imeti prednost pred partikularnimi (zaslužki od ruskega denarja)," opozarjata analitika in dodajata, da mora VB pri protiukrepih iskati kar najširšo podporo zaveznikov v Natu in EU-ju.

Zgodovinsko rivalstvo različnih "sistemov" VB-ja in Rusije
Ruski veleposlanik v Londonu Aleksander Jakovenko je aprila 2017 izjavil, da so rusko-britanski odnosi po namestitvi 800 britanskih vojakov v Estoniji, kamor so odšli v okviru Natove operacije "zaščite baltskih držav pred rusko grožnjo", dosegli dno. Zdaj so se očitno spustili še nižje. A pravzaprav gre le za nadaljevanje stoletja dolgega "realpolitičnega" rivalstva, boja za moč, vpliv in prevlado v mednarodnih odnosih med nekoč imperijema, ki sta, kot piše Andrew Monaghan (The Foreign Policy Centre), drug drugega že od nekdaj videla (in še vidita) kot različna politična sistema. Na eni strani je bil VB z ruske perspektive videti sprva kot imperialistični, nato pa kapitalistični agresor, nasprotno pa je bila Rusija z britanske perspektive vselej ocenjena kot avtoritarni in totalitarni režim, nasprotnica (vseh) svoboščin, za katere se VB zavzema. VB podpira razvoj družbe od spodaj navzgor z močno civilno družbo, medtem ko Rusija po Monaghanu preferira nadzor razvoja družbe z vrha navzdol.

Peskov: Britanija majhen otok, ki ga nihče ne posluša
Čeprav sta bila britanski imperij in rusko carstvo, predhodnika današnjih VB-ja in Rusije, skozi zgodovino tudi zaveznika (npr. vojne z Napoleonom, prva in druga svetovna vojna), pa sta se v zadnjih desetletjih (hladna vojna) in letih večinoma znašla na nasprotnih straneh. Nazadnje v Ukrajini in Siriji. Septembra 2013 je St. Peterburg gostil vrh skupine držav G-20. Takratni britanski premier David Cameron je pozival k vojaški akciji v Siriji, potem ko naj bi sirski predsednik Bašar Al Asad uporabil kemično orožje. Ruski predsednik Putin je vojaški akciji Zahoda nasprotoval, njegov uradni govornik Dimitrij Peskov pa naj bi po poročanju BBC-ja ruskim novinarjem celo dejal, da so prizadevanja VB-ja nepomembna, "ker je Britanija le majhen otok, ki ga nihče ne posluša". Uradne potrditve izjave ni bilo, je pa Cameron pozneje v intervjuju zavrnil rusko podcenjevanje britanskega vpliva in zatrdil, da VB ostaja sila v svetovni politiki.

Skripal le figura na šahovnici geopolitične partije
Očitno je, če preiskava ne bo pokazala drugače, da je (nesrečni) Skripal le figura na šahovnici geopolitične partije za moč in vpliv, ki jo (že stoletja) igrata VB in Rusija oziroma njuni predhodniki in v kateri so dovoljena (skoraj) vsa sredstva. Vprašanje je, ali VB kljub gromečim besedam sploh lahko resno "kaznuje" Rusijo. Navsezadnje je Zahod proti Rusiji že uvedel še vedno trajajoče sankcije zaradi njenega delovanja v Ukrajini, a te niso spremenile njene politike. Čas bo pokazal, ali bo v tem primeru kaj drugače. Zdi se, da ne. Pričakovati je, da se bodo zdaj ohlajeni odnosi med državama otoplili, saj tako narekuje denar oziroma obojestranski ekonomski interesi.