Schröder se je rodil leta 1944 v mestu Mossenberg v Spodnji Saški in ni nikoli spoznal očeta, nekvalificiranega delavca, ki je med drugo svetovno vojno umrl kot nemški vojak na bojišču v Romuniji.
Z materjo je odraščal v veliki revščini in nekoč priznal, da se v mladosti noben izmed njegovih vrstnikov z njim ni želel igrati. Kot mladenič je materi obljubil, da se bo nekega dne pred domača vrata pripeljal v mercedesu.
1944: Rojen v Spodnji Saški
1966: Začne študij prava
1978: Predsednik mladih socialistov
1980: Izvoljen za poslanca v bundestag
1990: Ministrski predsednik Spodnje Saške
1998: Postane kancler
2002: Dobi drugi mandat
Srednješolsko izobraževanje je opravil v večerni šoli, saj je zaradi pomanjkanja podnevi delal v trgovini ali na gradbišču. Leta 1971 je diplomiral iz prava in leta 1976 opravil pravosodni izpit. Pridružil se je organizaciji mladih nemških socialistov (SPD) in se na materin 80. rojstni dan leta 1990 domov pripeljal v veliki limuzini kot ministrski predsednik zvezne dežele Spodnje Saške.
Vrhunec politične kariere je dosegel osem let pozneje in po 16 letih vladavine konservativne vlade Helmuta Kohla prevzel kanclerski stolček. Naslednji mandat čez štiri leta je dobil po tesnem porazu tekmeca opzicijske koalicije CDU in CSU Edmunda Stoiberja.
Idealist
Mladi Schröder je bil marksist in zagrizen okoljevarstvenik. Leta 1970 se je začel zgledovati po socialdemokratskem kanclerju Willyju Brandtu, katerega politika do vzhoda je obljubljala boljše odnose s komunistično Vzhodno Evropo in Sovjetsko zvezo.
Pot mladega idealista se je z leti vse bolj križala z vse večjim poudarkom na lepih oblekah, dragih puloverjih iz kašmirja, velikih cigarah in falotskim nasmeškom na obrazu. Pristal je v upravnem odboru avtomobilskega velikana Vokswagen, njegovi privrženci pa so mu najbolj zamerili tožbo zoper nemško tiskovno agencijo, s katero je leta 2002 želel preprečiti objavo članka, da si nemški kancler barva lase. Nemška javnost je to razumela kot napad na svobodo govora.
Schröderjev uspeh je v veliki meri posledica njegovega samozavestnega nastopanja pred kamerami. Leta 1998 je imel SPD v svojih vrstah tri močne kandidate, ki bi se na volitvah lahko pomerili s karizmatičnim Kohlom. Poleg Schröderja še Oskarja Lafontaina in Rudolfa Scharpinga. Schröder je zmagal, potem ko so javnomnenjske raziskave pokazale, da je med volivci najbolj priljubljen. Volitve je dobil z obljubo, da bo v nemški politiki ustvaril novo sredino.
Obljubil je tudi, da bo ustvaril več delovnih mest in ob tem nepremišljeno izjavljal, da si njegova vlada ne bo zaslužila novega mandata, če ji ne bo uspelo znižati števila brezposlenih. To se je izkazalo kot največji neuspeh njegove vladavine naslednjih sedem let. Med prvim mandatom je število brezposlenih sicer začelo rahlo upadati, nato pa strmo naraščalo. V začetku letošnjega leta je prvič preseglo pet milijonov.
Neobremenjen z zgodovino
Schröder je prvi nemški kancler, čigar mladost in življenje ni zaznamovala druga svetovna vojna, zato je Nemčija v času njegovega mandata ponovno samozavestno vstopila na mednarodno prizorišče in se skušala uveljaviti kot pomemben igralec v mednarodni politiki.
Nemška vojska je postala aktivna tudi zunaj zveze Nato in se pridružila mirovnim operacijam na Kosovu in v Makedoniji ter prvič po drugi svetovni vojni vojaško posredovala v Afganistanu. Nemčija je začela lobirati za večjo glasovalno pravico v Evropski uniji in evropske partnerje opozorila, da v evropski proračun ne bo več prispevala nesorazmerno več sredstev kot druge članice Unije.
Po terorističnih napadih na ZDA 11. septembra 2001 je Schröder pokazal veliko solidarnosti z Američani, tudi zaradi dejstva, ker je nekaj napadalcev prišlo iz Nemčije. Kljub temu je soglasno s francoskim predsednikom Jacquesom Chiracom ostro nasprotoval ameriški invaziji na Irak in prekinil tradicionalno močno nemško zavezništvo z Washingtonom. Prijateljske odnose je vzpostavil z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in okrepil strateško partnerstvo med Berlinom in Moskvo.
Osrednja pozornost Schröderjevega mandata je bila vse nižja gospodarska rast, zato je kancler leta 2003 predložil obsežen program reform z imenom Agenda 2010, s katerim je posegel v sistem socialne države in zmanjšal državne prispevke za zdravstveno zavarovanje, nezaposlene in upokojence. Znižal je tudi nekatere davke in uvedel novo zakonodajo na področju zaposlovanja in plač. Agenda 2010 je vstopila v veljalo 1. januarja 2005.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje