"Ste res morali leta 1991 pobegniti iz Osijeka," me je pred kratkim vprašal prijatelj, visoko izobraženi pripadnik druge generacije priseljencev v Sloveniji, ki to praktično niso več. Njegovo vprašanje me je najprej razjezilo, potem pa streznilo: ljudje v Sloveniji so pozabili, da se je vojna na Hrvaškem začela poleti leta 1991, z ustrahovanjem Srbov v velikih mestih in s strahovlado različnih lokalnih nacionalističnih šerifov v Zagrebu, Splitu, Karlovcu ... Branimir Glavaš ni bil le poveljnik obrambe mesta, ampak 'bog in batina', predvsem pa gospodar življenja in smrti v Osijeku, nacionalno eksplozivni mešani prestolnici vzhodne Slavonije s kakšnimi 130.000 prebivalci.

Sin hrvaških priseljencev iz BiH-a
Po umoru takratnega načelnika osiješke policije Josipa Reihla Kira, ki si je kot Hrvat prizadeval za umiritev razgretih nacionalističnih strasti na obeh straneh – ki so jih s pridom razširjali tako hrvaški kot srbski mediji po zmagi HDZ-ja na prvih večstrankarskih volitvah – je bilo vprašanje izbruha vojne v Osijeku s takrat 30 odstotki srbskih prebivalcev le vprašanje časa. Mesto so obkrožale vasi z večinskim srbskim prebivalstvom, v mestu pa je nadzor prevzemal do leta 1991 popolnoma nepomemben in neviden Osiječan, pravzaprav sin hrvaških priseljencev iz Bosne in Hercegovine.

Hedl: Gvorimo lahko o 70 srbskih žrtvah v Osijeku
Glavaš je bil obsojen za uboj desetih civilistov, čeprav jih je bilo v Osijeku likvidirano veliko več, kar je tudi dokazano. Omenjata se dve številki: 27 pa tudi okrog 70 likvidacij. V nekdanji občini Osijek, v vasi Paulin Dvor, je bilo ubitih 19 civilistov, za njihovo smrt pa je bil obsojen samo Nikola Ivanković. Fred Marguš je bil obsojen za umor osmih civilistov v predmestju Osijeka, v Čepinu. Točno številko je težko ugotoviti, ker za številne posamezne uboje nihče ni bil obtožen. Po izračunih Draga Hedla in po podatkih, ki jih ima, lahko govorimo o 70 civilnih srbskih žrtvah v Osijeku.

Žrtve bile prisiljene piti žveplovo kislino
Glavaš je izbiral žrtve, ki so ugrabili in mučili njegovi privrženci v garaži blizu pisarne poveljnika obrambe mesta. Nekateri med njimi so bili prisiljeni piti žveplovo kislino in so umrli v strašanskih mukah. Po pretepu in mučenju so žrtve zvezali z lepilnim trakom, jih ustrelili v glavo in jih vrgli v Dravo. Poboji in vse, kar jim je sledilo, so v hrvaški javnosti znani kot "afera selotejp" in "garaža".
Osebno sem streljal v ...
"Osebno sem streljal v Čedomirja Vučkovića. Bil sem v avtomobilu, ko sta bila Radoslav Ratković in Milutin Kutlić odpeljana na Dravo, kjer so ju ustrelili v glavo. Kutlić je umrl, Ratković pa preživel. Vse to, kot tudi druge umore, je organiziral in jih ukazal Branimir Glavaš. Trdil je, da so ti ljudje četniki in teroristi, in ne civilisti, kar sem izvedel nekaj let pozneje," med drugim piše v izjavi Krunoslava Fehirja, nekdanjega pripadnika Branimirjeve osiješke bojne (BOB) - posebne Glavaševe vojaške enote v Osijeku. Fehir se je za storjene zločine pokesal. Opisal jih je tožilcu in Dragu Hedlu, enemu izmed redkih hrvaških novinarjev, ki je vztrajno in pogumno pisal o zločinih v Slavoniji, s čimer je večkrat tvegal lastno življenje.

Morili smo po Glavaševem ukazu
Fehirjevo javno priznanje Dragu Hedlu v Feral Tribunu, ki je na naslovnico zapisal "Morili smo po Glavaševem ukazu", objavljeno 15. julija 2005, je, milo rečeno, pretreslo Hrvaško. Prav tako so pretresljive druge zgodbe, ki jih Hedl mojstrsko opisuje v svoji knjigi – in se nanašajo na še nekatere žrtve takratnega Glavaševega režima. Radoslav Ratković je preživel zato, ker so ga dvakrat ustrelili v glavo na istem mestu, ki ni bilo usodno; ali podrobnost, da so ga Glavaševi ljudje iz hiše odvlekli nekaj trenutkov po tem, ko je izvedel za smrt sina. Ratkovićev edinec je padel kot prisilno vpoklicani vojak JLA v bojih s Hrvaško vojsko; v Srbijo, k sorodnikom, pa so ga starši poslali iz strahu, da se mu kaj ne zgodi na Hrvaškem!
Revni bratranec Hannibala Lecterja
Avtor knjige Padec Jugoslavije, Misha Glenny, je Glavaša označil za "revnega bratranca Hannibala Lecterja s podeželja" iz filma Jonathana Demma "Ko jagenjčki obmolknejo". Ne gre za pretiravanje, bo ugotovil vsak bralec Hedlove knjige, v kateri je tudi poznavalsko pojasnjen kontekst, ki je Glavašu omogočil brezkompromisno obračunavanje s prav vsemi nasprotniki – ne sami vidnejšimi Srbi, ampak tudi političnimi nasprotniki v HDZ-ju. V drugem delu Kronika namreč izčrpno opisuje tudi nesramni vlogi nekdanjega osiješkega župana, pozneje poslanca liberalcev Zlatka Kramarića, ki si je vztrajno zatiskal oči pred Glavaševim početjem.
Nenadna izguba spomina in Machiavelli
Kolikor je to sploh mogoče, je Hedl pojasnil tudi razloge za "izgubo spomina" enega še danes najvplivnejših hrvaških in HDZ-jevskih funkcionarjev, nekdanjega predsednika sabora, Osiječana Vladmirja Šeksa. Ne gre spregledati Hedlove spretnosti, nekdanjega odgovornega urednika Glasa Slavonije, pri opisovanju zakulisnega načina, s katerim je Glavaš "prijateljsko prepričal" svojega najbližjega političnega sopotnika in nekdanjega predsednika kriznega štaba za Slavonijo in Baranjo, Šeksa, da na sojenju kar utihne. Tehnike se ne bi sramoval niti Machiavelli.
Sodišče ali cirkus?
Mogoče je od vsega še najbolj žalostno poglavje, ki govori o vseh poskusih hrvaškega pravosodja, da se (ob)sodbi Glavaša izogne, seveda s podporo Glavaša samega in njegovih podpornikov iz Hrvaške demokratske zveze Slavonije in Baranje (HDSSB), ki jo je ustanovil in vodil po vojni ter jo zastopal tudi v hrvaškem parlamentu. Da bi preprečil izvrševanje pravice, je večkrat gladovno stavkal, medijsko pritiskal na priče, posameznike v pravosodnem sistemu, vključno s policijo, ali po domače rečeno, mojstrsko delal iz sodišča cirkus.
Stranko vodi iz zaporne celice
Pravzaprav je čudež, da je bil v razmerah, v katerih ga je imela večina Hrvatov za junaka, obsojen (nekoliko sta pomagali Tuđmanova smrt in približevanje Zagreba EU-ju). Ne preseneča torej, da je na osem let obsojeni Glavaš še vedno dejaven na hrvaškem političnem prizorišču in svojo stranko vodi iz zaporniške celice v Mostarju. Zato je podnaslov knjige – Kronika – pravilna izbira, saj bomo o Glavašu – politiku ponovno slišali že čez dve leti, ko bo izpuščen iz zapora ... najbrž naravnost v sabor. Upajmo, da ga ne bo zaneslo v Slovenijo, kamor ga je Tuđman (v vlogi veleposlanika) hotel elegantno "umakniti" še v času, ko mu je mešal štrene na vzhodni fronti ...

Politični triler, ki se še ni končal
Prvi poslanec hrvaškega parlamenta, obsojen za vojne zločine, zagotovo ni odpisan. Zagovarjal se je s tem, da je obsodba za vojne zločine politični konstrukt. Soočanje z vojnimi zločini? Kaj je že to? A je Glavaš zločinec? Veliko Hrvatov kljub številnim krvavim in kriminalnim podpisom njegove vojnopolitične 23-letne vladavine v Osijeku meni, da ne, saj je šlo po večinskem prepričanju za obrambno vojno.

Hedlovo knjigo zato lahko beremo tudi kot politični triler. V njej ni ničesar izmišljenega: vsa navedena dejstva držijo in vsi dogodki so resnični. Pa še konec je odprt. Glavaševa kronika nekega uničenja (žal) še ni končana.