46-letni namestnik poveljnika ugandske armade je ljubil lepe stvari. Morda celo preveč glede na svoj družbeni položaj, kar je neizmerno motilo tudi prvega ugandskega predsednika Miltona Oboto. Od svojega podrejenega je zahteval, da mu napiše poročilo o pridobljenih dragocenostih, sam pa se je odpravil v Singapur na srečanje premierjev Britanske skupnosti. In če velja ljudski rek, "ko mačke ni doma, miši plešejo", tudi takrat ni bilo drugače. V odsotnosti Obote je Idi Amin Dada z udarom prevzel nadzor nad vojsko in se oklical za predsednika.

Resnica ali "zahodna" antipropaganda?
Svojo vladavino je začel krvavo. Z vojaki svojega in nekaterih drugih sorodnih nilotskih plemen je poklal množico vojakov iz plemena Lange in Ačola, ki so sestavljali večji del Obotejeve vojske. Pod "nožem pravice" so klonile še druge narodne manjšine, kmalu pa vsakdo, ki je na takšen ali drugačen način predstavljal grožnjo njegovemu režimu.

Po ocenah humanitarnih organizacij je bilo v njegovem osemletnem mandatu ubitih od 100.000 do pol milijona ljudi. Preživeli so pripovedovali, da naj bi imel "ugandski klavec" kot so ga pozneje poimenovali, v hladilniku spravljena človeška trupla, s katerimi je hranil krokodile, v zvezi s tem pa se omenja tudi ljudožerstvo.

V članku "Gospodar vseh živali na zemlji" je Blaž Ogorevc zapisal: "Najbolj pa je svetovno javnost vznemiril s svojimi kanibalskimi podvigi. Odrezane glave svojih vidnejših sovragov je hranil kar po hladilnikih v svojih palačah. Ko je nasilno prevzel oblast in formiral novo vlado, je na sejno mizo prvega sestanka s svojimi ministri baje postavil odrezane glave ministrov prejšnje Obotejeve vlade, menda kar tako, v opozorilo. In med svojim inavguralnim govorom je ležerno, kot da bi klovsnil arašid, odrezal zdaj ta, zdaj oni košček lic in ga požvečil."

Neuspeh v Tanzaniji
Kljub neuspešnemu atentatu na Idija Amina leta 1972, si je ta le nekaj let pozneje "politično luknjo" izkopal sam. Leta 1978 je napadel Kagero v sosednji Tanzaniji, saj jo je želel priključiti Ugandi. A povod za napad naj bi bil povsem drugje. Z napadom je želel odvrniti pozornost od kaosa in ekonomske krize, ki je pustošila v državi, ter obtožb mednarodnih humanitarnih organizacij o genocidu, ki ga je oz. naj bi ga izvajal v Ugandi. Vlada Tanzanije je udarila nazaj, sprva je porazila ugandske sile v Kageri, pozneje pa zavzela glavno mesto Ugande Kampalo. Leta 1979 so ga na enak način, kot je on storil z Oboto leta 1971, s prestola vrgli tanzanijska vojska TPDF (Tanzania People's Defence Forces) in ugandska gverilska vojska, Idi Amini pa je pobegnil sprva v Libijo, od tam v Irak, nato pa v Savdsko Arabijo, kjer je 16. avgusta 2003 tudi umrl zaradi odpovedi ledvic.

"Adolf Hitler je ubil premalo Judov"
Nekdaj boksarskega šampiona Ugande so pozneje analitiki opisovali kot "psihopatološko osebo". Nikoli ni skrival naklonjenosti k nacističnemu vodji Adolfu Hitlerju, ki naj bi celo "ubil premalo Judov". Ogorevec v svojem prispevku dodaja, "ker pa Judov v svoji državi ni imel, si je kot nadomestek izbral Indijce in Pakistance, ki so imeli v rokah vso trgovino." Leta 1972 je Amin Azijcem napovedal t. i. "ekonomsko vojno", saj je moralo v treh meseceih sedem tisoč ljudi zapustiti državo, njihove posle je predal svojim pripadnikom, med drugim pa je izgnal tudi izraelskega vojaškega svetovalca, za podporo pa se je obrnil na Libijskega voditelja Moamera Gadafija in Sovjetsko zvezo. Idija Amina so med drugim povezovali tudi z Palestinsko liberalno organizacijo (PLO), ki jim je odstopil izpraznjene prostore nekdanjega izraelskega veleposlaništva.

Karizmatični voditelj
Idija Amina so mnogi opisovali kot družabnega, karizmatičnega voditelja, mednarodni tisk pa ga je opisoval kot priljubljenega afriškega neodvisnega voditelja. Na drugi strani pa je svojega ministra za zunanje zadeve razglasil za premalo izobraženega, kar je pred novinarskimi kamerami javno obsodil kot "šibkost zunanjega ministrstva". Truplo Michaela Ondoga so čez dva meseca našli v Nilu, na njegovo mesto pa je postavil nekdanjo manekenko Princess Begaya, ki je diplomirala na Oxfordu.

Kako zelo si je Idi Amin Dada želel oblasti, dokazujejo tudi njegovi številni nazivi, ki si jih je določil kar sam, med njimi; njegova ekscelenca, dosmrtni predsednik Ugande in feldmaršal vseh njenih vojnih sil, Al Hadj dr. Idi Amin Dada, gospodar vseh živali na Zemlji in vseh rib v morju, osvajalec Britanskega imperija v Afriki na splošno in v Ugandi posebej ter kralj Škotske. Po zadnjem nazivu je bil posnet tudi film z naslovom "The Last King of Scotland", kjer je vlogo Amina odigral Forest Whitaker.

Prav tako sta francoza Jean-Pierre Rassam in Charles-Henri Favrod posnela dokumentarni avtoportret o generalu Idiju Aminu Dadi, v katerem sam Amin govori o svojih boksarskih uspehih, o svoji življenjski poti, saj je prihajal iz revne družine, pa do pozicije generala, kjer med drugim ukazuje častni četi in na strelišču strelja v tarčo, na kateri piše "streljaj, da ubiješ". Med drugim se vozi po reki Nil in maha slonu ter krokodilu na obrežju reke in mu vpije, naj se umakne. "Če leva ne motiš, ti ne bo naredil nič. Rad imam tudi slone, saj simbolizirajo svobodo, za premikanje pa potrebujejo veliko prostora. To simbolizira Afriko, v kateri je veliko zemlje, kjer se lahko giblješ svobodno in lahko ješ, ne da bi te kdo pri tem oviral. To poskušam narediti v Afriki, zato sem zelo priljubljen med Afričani, saj si vsi želijo, da njihovim vodjem povem, da naj osvobodijo svoje ljudi, kot sem jaz Ugandčane," govori v kamero, oblečen v uniformo generala.

V Savdski Arabiji, kjer je prejemal visoko preživnino, je v izgnanstvu živel s štirimi ženami, imel pa naj bi okoli trideset otrok. Kljub izgnanstvu se je bil pripravljen vrniti v Ugando, "če bi prebivalci Ugande tako želeli," je dejal. Ob njegovi smrti so ugandske oblasti dovolile, da se njegovo truplo prepelje v Ugando, a so njegovi bližnji truplo po hitrem postopku, bil je musliman, pokopali kar v Savdski Arabiji.

Viri:
- Blaž Ogorevc; Gospodar vseh živali na Zemlji
- Jean-Pierre Rassam in Charles-Henri Favrod; General Idi Amin Dada - An Autoportrait
- https://africanhistory.about.com/