Štiri desetletja po malce komični in skorajda pravi "vojni za polenovke" je v Severnem morju izbruhnil nov ribiški spor zaradi Islandije in njenega ulova skuš. Bankrotirani severni otok, ki je v preteklih letih živel prek svojih zmožnosti, velik del zaslug za nekdanje gospodarsko blagostanje dolguje ribištvu, ki še vedno predstavlja najbolj trdni temelj islandskega gospodarstva in družbe.

Verižna reakcija ribiških držav
Evropska unija je Reykjaviku po diplomatskih poteh že zagrozila s trgovinskimi sankcijami in morebitno prepovedjo vstopa islandskih ribiških ladij v pristanišča držav članic. Vzrok? Islandija se je zaradi nestabilnega gospodarstva enostransko odločila, da bo letos ulovila trikrat več skuš, kot priporoča Evropska komisija. Islandska odločitev je sprožila verižno reakcijo, prvi so sledili Ferski otoki, ki sicer so del Kraljevine Danske, a hkrati niso del Evropske unije. Po potezah zahodnih sosedov je svojo letno kvoto zvišala tudi Norveška.

Skupaj z ulovom iz držav EU-ja (predvsem Velike Britanije) bo tako letošnji ulov skuš za tretjino presegel priporočenega, kar bi lahko ogrozilo uspešno obnavljanje ribjih jat, ki so si v zadnjih letih ravno zaradi upoštevanja sistema kvot opomogle in številčno okrepile.

Odprte stare škotske rane
Najbolj ogorčeni so britanski oz. natančneje škotski ribiči. "Islandci so pirati," je oster Bertie Armstrong, vodja Škotske ribiške zveze. "Njihovo potezo lahko označimo kot opustitev razumnega ribarjenja," je še dodal Armstrong. Škoti/Britanci imajo bridko izkušnjo z Islandci, ki so v 70. letih z zmago v t. i. vojni za polenovke premagali Veliko Britanijo, kar je bila podlaga za hitrejši gospodarski razvoj otoka.

Rezanje mrež in potapljanje ladjic
Po številnih ribiških sporih in občasnih iskricah, ki so se začele v 50. letih, je Islandija leta 1972 sklenila, da bo svojo pomorsko mejo in ekskluzivno gospodarsko cono razširila z običajnih 12 morskih milj na 50 milj. Islandci so v prej mednarodnih vodah začeli rezati britanske mreže in kaznovati škotske ribiče, zaradi česar je vlada Edwarda Heatha pred obalo Islandije celo poslala kraljevo mornarico. Začeli so se bolj resni incidenti, v katerih so se vojaške ladje namerno zaletavale v ribiška plovila.

David ukanil Goljata
Tri leta kasneje, še sredi spopadov, je Islandija razširila pomorsko mejo s 50 milj na kar 200 milj, ob tem pa uporabila svoje najmočnejše orožje. Zagrozila je, da bodo zaprli vojaško oporišče Nata v Keflaviku, ki je bilo strateško najpomembnejše oporišče pri zaščiti severnega Atlantika pred Sovjetsko zvezo. Na pritisk ZDA je moral London popustiti in Islandija je uveljavila mejo na 200 morskih miljah od svoje obale, kjer druge države ne smejo loviti rib.

Bolj ekološki in učinkovitejši
Kljub zelo agresivnemu pristopu pa velja islandsko ribištvo za zelo učinkovito in predvsem bolj ekološko sprejemljivo kot ribištvo Evropske unije. Ribiči v EU-ju okoli 30 odstotkov ulovljenih rib zmečejo nazaj v morje, ker ribe ne ustrezajo kakovostnim zahtevam oz. so ujete napačne ali zaščitene vrste. Islandci na drugi strani ohranjajo celoten ulov, saj dovoljujejo izmenjavo napačnega ulova med ribiškimi podjetji, hkrati pa se prodajajo tudi ulovljene zaščitene vrste.

Tudi islandske ribiške tovarne slovijo po tehnološki in ekološki prednosti v primerjavi z evropskimi, kar dokazujejo tudi s tem, da zdaj v Veliki Britaniji večina priljubljenih polenovk prihaja iz islandskih voda.