Prebežniki so v nemogočih razmerah ob železniški postaji ter po bližnjih parkih živeli dolgo, nekateri tudi skoraj leto dni, za njihovo preselitev pa so se odločili tudi po protestih prebivalcev.

Kot je za Televizijo Slovenija poročal Boštjan Anžin, je večina prebežnikov iz središča mesta odšla prostovoljno, zadnji pa nimajo izbire. Naselili jih bodo v drugih centrih po državi, ki so sicer skoraj polni, a zagotavljajo nujno oskrbo. "Zbudili so nas, nas malo porivali in privedli v park," je dejal prebežnik iz Afganistana Kan.

Razmere v Beogradu so bile izjemno slabe, nadzora ni bilo. Prebežniki so bili odvisni od humanitarnih organizacij, bili so brez tekoče vode in elektrike, tudi pri dvajsetih stopinjah pod ničlo. A v sprejemne centre večina sploh ni hotela, saj so se bali izgona iz države. Gre namreč večinoma za Afganistance in Pakistance, ki do azila, niti v Srbiji niti v EU-ju, kamor želijo, niso upravičeni. "Pripravljeni smo iti v centre, vendar nas ne bodo preselili, kamor hočemo," je še dejal Kan.

Ne želijo ostati v Srbiji, kamor želijo, ne morejo
Želijo na sever, a Srbija zapira tudi dva centra v bližini meje s Hrvaško, od koder so mnogi poskušali iti naprej nezakonito. Zadnje mesece pa so se okrepili incidenti in protesti prebivalcev. Država je v resnici že nekakšno tamponsko območje. Številni prebežniki niso niti sprožili azilnih postopkov, saj v Srbiji ne nameravajo ostati, a drugam ne morejo. Tisti, ki bi bili lahko upravičeni do azila, pa čakajo tudi več kot pol leta. "Če razmere v sprejemnih centrih ne bodo dobre in ljudje z njimi ne bodo zadovoljni, se bodo vrnili sem," je dejal aktivist Gordan Paunović.

V Srbiji je okoli osem tisoč prebežnikov, pravega načrta, kaj z njimi, ni. In vprašanje je, če bi do selitve iz Beograda prišlo tako hitro, če ne bi bili objekti, katerih so prebivali, predvideni za rušenje, je še poročal Anžin. Tu namreč s pomočjo arabskega vlagatelja raste luksuzni projekt Beograd na vodi.