Usode kot pri Shakespearju (Tel Aviv, 9. XI.)
"Da, to je bil umor z močnim političnim pomenom, kakršne imate pogosto pri Shakespearju. Zares je spremenil pot razvoja Izraela. Tako meni večina. Žal jo je spremenil." To je bil komentar izraelskega režiserja in umetniškega vodja telavivskega gledališča Cameri Omrija Nitzana, ko sem ga povprašala po občutkih ob mirovnem zborovanju v spomin na atentat na Jicaka Rabina. Da se mi zdi, da je bil atentat, ki ga je izvedel judovski desničarski skrajnež, kot iz kakšne Shakespearjeve tragedije, sem Nitzanu omenila tudi zato, ker sva se srečala prav na festivalu Shakespearjevih dram, o katerem sem sicer že pisala drugje.
Kako močno je zavedanje usodnosti dogodka 4. novembra 1995 med Izraelci, mi je postalo jasno takoj, ko sem na poti od hotela sredi 'belega bauhausovskega predela Tel Aviva' do gledališča Cameri prišla v bližino Rabinovega trga. Množice mladih v modrih majicah in z izraelskimi zastavami v rokah so se valile proti odru. Na poti do trga je bilo več 'postojank' policije in ob vstopu na območje trga so vsakega človeka pregledali; z vsebino njegovih torb ali vrečk vred. Naključje je hotelo, da se je letos slovesnost zgodila prav na dan, ko so v Ramali ob 10. obletnici smrti Jaserja Arafata odprli muzej, posvečen dolgoletnemu političnemu voditelju Palestincev.
Da, Rabin in Arafat, moža, ki sta z znamenitim stiskom rok pred ameriškim predsednikom Clintonom leta 1993 vlila upanje, da bo palestinsko vprašanje vendar rešeno, sta umrla le teden dni narazen; Rabin leta 1995, Arafat leta 2004; eden kot žrtev atentatorja, drugi osamljen in razočaran zaradi razvoja dogodkov po smrti prvega, ki so postopoma privedli do razvodenitve sklepov oselskega mirovnega procesa. Kot v Shakespearju. Tudi zaradi kompleksnih osebnosti in političnih poti obeh glavnih likov. K temu se še vrnemo ...
Ne, to je samo cementarna ... (na avtocesti Tel Aviv-Jeruzalem, 10. XI.)
"Uf, kaj pa je to? Videti je kot kulisa za kakšen distopičen film." V daljavi sem sredi tiste grozno puste ravnice z res bedno ščetinasto vegetacijo, sredi katere tu in tam zažarijo čudoviti vijoličasti cvetovi, zagledala nekaj, kar je bilo videti (moja prva asociacija pač) kot neki zlovešči obrat (vojaške) industrije iz filma o mračni prihodnosti še mračnejših totalitarnih vodij. "Cementarna je. Tam zadaj pa mislim, da je še podružnica Coca cole ali nečesa takega," mi pojasni izraelski snemalec B. "Saj vojaška infrastruktura je tako ali tako pod zemljo, ne?" "Da, recimo ..."

Najini pogovori v dobrih desetih urah, ki sva jih preživela skupaj, so mi marsikaj razkrili o mentaliteti Izraelcev. B. je več let živel v Londonu, pravi, da je sicer veren, ampak da je judovstvo opustil. Veruje pač v Boga. Je član elitne in skrivnostne enote za posebne naloge Maglan, obstoj katere je postal znan šele leta 2006, čeprav je bila ustanovljena že leta 1986. Ko B. omenim, da sem nekoč brala neki strokoven članek o tem, kako posebne izraelske enote študirajo urbanizem in celo filozofe, ki se ukvarjajo s percepcijo in osvajanjem prostora (šlo je za koncept 'smooth vs. striated space', torej koncept odprtega prostora proti prostoru, v katerem je gibanje omejeno, filozofov Deleuza in Guattarija), odvrne, da je mogoče, da kje študirajo tudi take zadeve. Pove, da je šolanje posebnih enot nenavadno. Da so dolge mesece študirali vse mogoče in da dolgo učencem ni povsem jasno, za kaj jih sploh šolajo. Tako naj bi postali sposobni skrajne fleksibilnosti in interpretiranja enigmatičnih navodil, ki jih pogosto dobijo pripadniki najbolj specialnih enot; enot, kot je Maglan. Več mi B. ni povedal.

B. se je pred kratkim ločil. Ima dva otroka. Sin je star šest let. Tudi zanj si želi, da bi postal vojak. Odgovor me preseneti. B. je zabaven, očitno precej razgledan, živel je na Zahodu, pogosto sodeluje z BBC-jem, ni veren Jud in pravi, da ima podobno kot številni v kozmopolitskem Tel Avivu distanco do 'tistih tam v Jeruzalemu'. Tudi njemu se zdi umor Jicaka Rabina in vse to, kar je sledilo, tragedija. Vprašam ga, ali ni to malo protislovno, da tako 'navija' za koncept oboroženega naroda. Pravi, da verjetno je, z vidika Neizraelcev. Doda, da tudi sam ni tako bojevit kot pri sedemnajstih, ko je razmišljal le o vojski. Ampak da Izraelci preprosto verjamejo v nujnost boja za državo; vsi si želijo, da bi bili njihovi sinovi vojaki. Tudi če se zdi neracionalno in tudi če je neracionalno, tako pač je.
In ko se peljeva okoli starega mesta v Jeruzalemu, se ustaviva na točki z razgledom na vzhodni Jeruzalem in opazujeva kohorto oklepljenih vozil spodaj pod nama in množico turističnih avtobusov za nama, ugotoviš, da je tukaj vse nekako zunaj reda. Vojna - mir, zgodovina - sedanjost, velike ideje - grde spletke ... Vse to se v Izraelu ves čas prepleta. Dejansko kot permanentna Shakespearjeva drama (brez epiloga).
Stisk rok na zelenici pred Belo hišo in kaj ima to z Jagom in Othellom ob kozarcu vina
Fotograf Gary Hershorn je postavil štiri fotoaparate, ki jih je sprožil na daljavo, v rokah pa je imel še enega. Zgodovinski stisk rok vodje Palestincev Jaserja Arafata in izraelskega premierja Jicaka Rabina je moral po naročilu Reutersa dokumentirati in arhivirati s kar največ zornih kotov. Stisk rok in podpisa na listini naj bi bili začetek konca spopadov med Palestinci in Izraelci in začetek procesa, katerega sklep naj bi bila ustanovitev palestinske države v Gazi in na Zahodnem bregu.
Oselski proces se je zdel kot popoln uspeh. In v Oslu so se glavni akterji srečali leto pozneje; na podelitvi Nobelove nagrade za mir Rabinu in Arafatu. Za uspešno sklenjen mirovni proces. Leto pozneje je bilo sanj o uspehu konec. Rabina je ubil judovski skrajnež, ki je v liberalnem premierju iz laburistične stranke videl izdajalca. Arafat se je ob novici razjokal. In ko je po volitvah 1996 premier postal Benjamin Netanjahu, gorečnež iz desne stranke Likud, je Arafat nekemu zahodnemu diplomatu dejal: "Izraelsko ljudstvo je glasovalo proti miru. Hočejo mir z Jordanci, hočejo mir z Egiptom, nočejo pa miru s Palestinci." V naslednjih letih do danes je večinoma vladal Likud, manija 'oklepljenega urbanizma', gradnje judovskih naselij na palestinskih ozemljih se je razcvetela, sledili so druga intifada, kriza v Gazi in vse tisto, zaradi česar je danes v Izraelu stanje, ki bi ga lahko opisali kot vojna v miru. In Izraelci bodo še naprej želeli, da bodo njihovi sinovi vojaki ...

Ampak tudi Arafat in Rabin nista bila enoznačno pozitivni osebi. In zato tudi zgornji namig na Jaga in Othella, ki ju v sklepnem prizoru svoje uprizoritve Othella Jernej Lorenci ob truplih vseh žrtev posede za mizo; zreta si v oči, pijeta vino in sežigata robce. Izraelski kritik Zvi Goren je v tem primeru videl sijajno aluzijo na (izraelsko) politiko, v kateri so vsi udeleženci (tudi) zločinci. In prav življenji Arafata in Rabina sta dokaz za to.
Sodelovanje z JAR-om ali nenavaden pakt z (nekdanjimi) nacisti
Leta 1976 se je v Izraelu zgodil nenavaden obisk. Jicak Rabin, ki je bil premier tudi takrat, je v Jeruzalem povabil južnoafriškega premierja Johna Vorsterja. Južna Afrika je bila tedaj država apartheida, kjer so temnopolte domačine zatirali in uničevali na podoben način in z rasnim argumentom kot nekoč nacisti Jude; še več, Južna Afrika je bila območje z največ gorečimi simpatizerji nacistov. Don Krausz, predsednik zveze preživelih holokavsta iz Johannesburga, je v intervjuju za Guardian povedal: "Afrikaanerji so bili odločni antisemiti, podobni so bili organizaciji Der Stürmer v Hitlerjevi Nemčiji. Moja žena prihaja iz Pochefstrooma (kar je bil takrat Transvaal) in sivosrajčniki so zažgali prav vsako trgovino v tem mestu, ki je bila v lasti Judov. V skupnosti z večinskim afrikaanskim prebivalstvom so bili Judje velike žrtve. In leta 1948 so ti ljudje prišli na oblast. Judje so bili zelo prestrašeni. Imeli smo več vlad z ministri, ki so odkrito podpirali naciste."
In nekdanji simpatizer nacistov in celo vodja fašistične organizacije Ossewabrandwag je bil tudi premier Vorster, s katerim je leta 1976 Rabin nazdravljal na državnem banketu in govoril o "skupnih idealih, ki povezujejo Izrael in JAR: to so upanje na pravičnost in mirno koeksistenco v mednarodni skupnosti". Nekaj mesecev pozneje je Vorsterjeva vlada v svojem letnem almanahu zapisala, da se Izrael in Južna Afrika spopadata z isto težavo: "Izrael in JAR bolj kot vse drugo povezuje naslednje: obe obstajata v pretežno sovražnem okolju, poseljenem s temnimi ljudstvi."
No, nekdanji nacist in pripadnik naroda, ki je bil glavna žrtev nacizma, sta potem sklenila pakt o tesnem vojaškem sodelovanju. Za razvoj jedrskega orožja je šlo - katerega posedovanje sta obe državi tajili. Ko so Šimona Peresa, ki je bil v času prvega Vorsterjevega obiska v Izraelu obrambni minister, v času oselskega dogovora pa zunanji minister in pozneje premier, vprašali glede slabe vesti zaradi tega sodelovanja, je odvrnil: "Nikoli ne razmišljam o preteklosti. Zakaj bi se z njo ukvarjal, če je ne morem spremeniti?"
Malo protisloven odgovor za državnika iz države, ki svojo posebno obravnavo zahteva prav zaradi tistega ključnega dogodka iz zgodovine 20. stoletja; torej iz preteklosti, ki je ne moremo spremeniti ... Obenem pa ta država v odnosu do Palestincev pogosto privzema podobne (ne sicer tako drastične) metode, kot so bile metode nacistov v ravnanju z Judi. Ograjevanje naselij, omejevanje dostopa do osnovnih življenjskih potrebščin, diskriminacija na vseh ravneh. Župan enega izmed judovskih naselij na Zahodnem bregu je poskušal celo vpeljati uredbo, po kateri bi morali vsi Arabci nositi nekakšen znak kot nekoč Judje rumeno zvezdo, po kateri bi jih prepoznali kot Arabce. In s preteklostjo naj se ne bi ukvarjali ...
Polet iz Rima v Tel Aviv ali rojstvo modernega terorizma
Po eni izmed teorij (o njej v izvrstni analizi terorizma Inside Terrrorism piše Bruce Hoffman) naj bi se moderni terorizem rodil 22. julija 1968. Takrat je Ljudska fronta za osvoboditev Palestine, ena od šestih sestavnih skupin PLO-ja (Palestinske osvobodilne organizacije) ugrabila letalo izraelske družbe El A na poti iz Rima v Tel Aviv. Teroristi so letala ugrabljali že prej, vendar predvsem zato, da so z njimi lahko pobegnili in podobno. Tokrat pa je bilo letalo ugrabljeno, da bi talce zamenjali za zaprte palestinske osvobodilne borce v Izraelu. Namen ugrabitve je bil tudi kreirati medijski dogodek. In dolgoletni predstavnik PLO-ja v Generalni skupščini OZN-a Zehdi Labib Terzi je dejal: "Prvih nekaj ugrabitev letal je pritegnilo pozornost vsega sveta in prebudilo medije in svetovno javno mnenje bolj kot vse akcije in apeli, ki so jih Palestinci v prejšnjih 20 letih usmerjali na OZN."
Nasilje je postalo cilj sam po sebi in Arafat ga je povzel tako: "Ustvariti in vzdrževati vzdušje napetosti in strahu, zaradi katerega bodo sionisti spoznali, da je zanje nemogoče živeti v Izraelu." Pozneje je dodal: "Izraelce je strah žrtev – če ubijemo dovolj Izraelcev, se bo država sesula." Med letoma 1969 in 1985 je PLO izvedel več kot 8.000 terorističnih napadov, od tega vsaj 435 v tujini. Ubili so več kot 650 Izraelcev, od katerih jih je več kot tri četrtine bilo civilistov. Njihovi vadbeni tabori pa so postali vadbišče za teroriste z vsega sveta. Preprosto si plačal nekaj tisoč dolarjev in v nekaj tednih si 'se lahko šel terorizem'; tudi Carlos Šakal in nekaj rafovcev prve generacije so prestali ta dril.
Morda najbolj nadrealen je bil učinek znamenitega terorističnega napada skupine Črni september na olimpijskih igrah v Münchnu. Dogodka tukaj ne bom povzemala, ker je znan. Čeprav bi pričakovali, da bo umor nedolžnih atletov svetovno javnost obrnil proti Palestincem, je bil učinek nasproten. Od tedaj naprej nihče več ni mogel ignorirati njihovega vprašanja, ki je bil posledica 'nakbe', trenutka, ko je moralo zaradi ustanovitve Izraela več kot 700.000 Palestincev zapustiti svoje domove in oditi v negotovost življenja v begunskih taboriščih. Le 18 mesecev po Münchnu je Arafat dobil prvo povabilo za govor v generalni skupščini OZN-a, kmalu je PLO dobil status opazovalca v OZN-u, leta 1975 je generalna skupščina OZN sprejela resolucijo, ki cionizem imenovala za obliko rasizma in rasne diskriminacije (resolucijo so sicer kmalu po koncu Hladne vojne leta 1991 preklicali z drugo resolucijo) in do konca sedemdesetih je diplomatske odnose s PLO-jem imelo 86, z Izraelom pa le 72 držav.
PLO je bil vzor in spodbuda za mnogo osvobodilnih gibanj v tretjem svetu, in čeprav so bile njene metode, še bolj pa Arafata, občasno sporne in krute, so vendar veliko prispevale k zavesti o nujnosti drugačnih odnosov v mednarodni skupnosti. Prav to, da so se Palestinci morali zateči k terorizmu za boj za svoje mesto v državi tistih, ki so nekaj let prej sami bili žrtve najbolj organiziranega državnega terorja moderne dobe, govori o tem, da je realnost, ki jo živi Izrael in ki jo še danes občuti vsak, ki vstopi v Izrael, realnost, kot bi jo pisal Shakespeare. In tudi Politična biografija Arafata Barryja Rubina in Judith Colp Rubin se začne z dvema citatoma iz Shakespearja; tudi Brutusove besede iz Julija Cezarja so tu: "And we must take the current when it serves, or lose our ventures (približen prevod bi bil: Moramo izrabiti priložnost, ko se ponudi, ali pa bomo vse izgubili)."
All the world's a stage, and all the men and women merely players (Ves svet je oder, moški in ženske le igralci na njem, Shakespeare, Kakor vam drago)
Ti zgodbi o odnosu JAR - Izrael v času prvega premierskega mandata Jicaka Rabina (1974-1977) in pa o rojstvu modernega terorizma sta seveda povsem samovoljno izbrana detajla iz 'vélikih' življenj Jicaka Rabina in Jaserja Arafata. Ampak izbrala sem ju zato, ker se mi po pogovorih z nekaj ljudmi v Izraelu (kjer sem mimogrede v skopem času videla zelo malo dežele) zdi, da govorita o tem, da se bo palestinsko vprašanje rešilo le z dramskim mehanizmom deus ex machina. Sam Izrael in sama miselnost njegovih ljudi, izoblikovana skozi nekatere res najbolj dramatične dogodke zadnjega stoletja, se zdita preveč kompleksna, da bi lahko Izrael sam lahko rešil svojo državo. Pa saj so tudi njeno ustanovitev 'zagrešili' tam zunaj nje in odločili o prenosu ozemelj ...

Polona Balantič