Izrael, na eni strani stisnjen med Sredozemsko morje, na drugi pa obkrožen s sovražnimi arabskimi muslimanskimi državami, se vse od svoje ustanovitve leta 1948 naprej, ko ga je napadlo pet arabskih držav (Egipt, Jordanija, Libanon, Sirija, Irak), a se je ubranil, spoprijema z resnimi grožnjami svojemu obstoju, ki ga je moral braniti že v treh večjih vojnah (1948-49, 1967, 1973).

Izrael ne sme izgubiti ene same vojne
Izrael - v mednarodno priznanih mejah - obsega dobrih 20.000 km² kilometrov ozemlja (približno toliko kot Slovenija), kar je razmeroma majhna površina. A ne samo po površini, tudi po številu prebivalstva so sosednje arabske države nekajkrat večje. Če gledamo kumulativno, potem (lahko) pridemo tudi do razmerja 1 : 20 v korist izraelskih sosed. Realno gledano, si Izrael ne more privoščiti, da bi izgubil eno samo vojno, saj bi to pomenilo njegov konec. Izraelci druge priložnosti ne bodo dobili, zato morajo biti v vojaškem smislu pripravljeni na vse možnosti, to je v skrajnem primeru tudi na uporabo najmočnejšega orožja, ki ga je razvilo človeštvo - jedrske bombe.

Ben Gurion: Bomba varovalka pred holokavstom
Te resničnosti sta se v uvodu omenjeni Dajan in prvi izraelski premier David Ben Gurion dobro zavedala, zato je bil Ben Gurin odločen, da mora Izrael pridobiti jedrsko orožje, s katerim bi preprečil še en holokavst, v katerem je med drugo svetovno vojno v nacističnih koncentracijskih taboriščih umrlo več milijonov evropskih Judov. "Kar so znanstveniki judovskega rodu Einstein, Oppenheimer in Teller naredili za razvoj ameriške bombe, bi lahko tudi izraelski za svoj narod," je dejal Ben Gurion. "Nikoli več se ne sme zgoditi, da bi Judje prišli v položaj, ko bi jih kot jagnjeta peljali v zakol," pa je odločitev za atomsko bombo utemeljeval Ernst David Bergmann, prvi predsednik Izraelske jedrske agencije, ustanovljene leta 1952.

Do jedrskega reaktorja s francosko pomočjo
Projekt izraelske jedrske bombe se je z geološko raziskavo terena začel praktično takoj po ustanovitvi države. Za mesto jedrskega reaktorja je bila izbrana Dimona, mesto v puščavi Negev, ki je bilo ustanovljeno le nekaj let prej. Izrael je jedrski reaktor zgradil s pomočjo Francije, s katero sta v 50. letih prejšnjega stoletja tesno sodelovala na več področjih. Tako je bila Francija glavni dobavitelj orožja Izraelu, ta pa jo je s pomočjo sefardskih Judov zalagal z obveščevalnimi podatki iz njenih nemirnih kolonij v severni Afriki. Hkrati so bili izraelski jedrski znanstveniki edini tujci, ki so lahko sodelovali pri francoskem jedrskem programu. Francija je namreč presodila, da si lahko prek Izraela zagotovi dostop do judovskih mednarodnih znanstvenikov, ki so sodelovali pri ameriškem projektu Manhattan, kjer je bila leta 1945 razvita sploh prva jedrska bomba. Zaradi tesnega sodelovanja tako mnogi menijo, da je leta 1960, ko je Francija v Alžiji preizkušala svojo prvo atomsko bombo, jedrsko orožje dobil tudi Izrael.

Prva bomba konec leta 1966
Gradnja jedrskega reaktorja oziroma kompleksa v Dimoni je bila s pomočjo francoskih znanstvenikov in inženirjev, nekaterih od njih judovskega rodu, bolj ali manj v tajnosti končana leta 1960. Seveda uradno v raziskovalne oziroma miroljubne namene. Po besedah takratnega izraelskega obrambnega ministra Šimona Peresa je kompleks stal 80 milijonov ameriških dolarjev. Od tega so prijatelji Izraela po svetu (predvsem ameriški Judje), kot se je izrazil Peres, prispevali polovico. Izrael je nato s tajnimi operacijami svojih obveščevalnih služb, močnimi mednarodnimi povezavami pridobil potreben material (uran, težko vodo) in tehnologijo za izdelavo jedrske bombe. Prvo naj bi imel že konec leta 1966, nanjo pa naj bi v hebrejščini in angleščini vtisnili besede "nikoli več", ki pomenijo odločenost Judov oziroma Izraelcev, da se ne bodo nikoli več pustili iztrebljati kot v holokavstu. "Serijska" proizvodnja bomb naj bi se začela leto dni pozneje, to je 1967.

Mordehaj Vanunu razkril "skrivnosti" Dimone
Kakšen je jedrski arzenal Izraela danes, je težko določiti. Izraelska politika glede jedrskega orožja je namreč že od vsega začetka t. i. politika dvoumnosti (angl. nuclear ambiguity) oziroma dvopomenskosti, kar pomeni, da Izrael niti ne prizna niti ne zanika posedovanja jedrskega orožja, a hkrati zatrjuje, da ne bo prva država na območju, ki bi vpeljala jedrsko orožje. Vsaj od leta 1986 pa je jasno, da Izrael jedrsko orožje (nedvomno) ima. Takrat je namreč nekdanji jedrski tehnik v Dimoni Mordehaj Vanunu britanskemu časopisu Sunday Times razkril skrivnost kompleksa v Dimoni, ki sega tudi šest nadstropij pod zemeljsko površje, da izdelujejo jedrske bombe. Vanunu je svojo zgodbo podkrepil tudi s 60 fotografijami. Po mnenju Vanunuja je Izrael do sredine 80. let razvil od 100 do 200 bomb. Vanunuja je pozneje izraelska obveščevalna služba Mosad iz Londona zvabila v Rim, od tam pa ga je pripeljala v Izrael, kjer so mu sodili zaradi izdaje. Dobil je 18 let zapora, od tega jih je 11 preživel v samici.

Ocene: Izrael ima od 80 do 400 jedrskih konic
Kljub razkritju izraelski politični vrh vztraja pri politiki dvoumnosti, kar je leta 2013 nekdanji poslanec kneseta Avraham Burg označil za "zastarelo in otročje". Ocene o izraelskem jedrskem arzenalu se gibljejo med 80 in 400 jedrskimi konicami. Poznavalci poleg Dimone, kjer se proizvaja ključna sestavina jedrske bombe plutonij, omenjajo še tri kraje v Izraelu. Bombe naj bi se sestavljale v Jodefatu na severu države, shranjevale pa v Zahariji in Eilabunu. Izrael teh navedb ni nikoli komentiral. Izrael tako kot Indija in Pakistan ni podpisnik Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT), ki bi mu potencialno nalagala mednarodne inšpekcije. Neuradno naj bi leta 1969 predsednica izraelske vlade Golda Meir dosegla dogovor pri ameriškem predsedniku Richardu Nixonu, po katerem ZDA ne bodo pritiskale na Izrael, naj podpiše NPT in s tem pristane na inšpekcije, če bo Izrael svoj jedrski program ohranil v tajnosti in tako ne bo vznemirjal svojih sosed, kar bi lahko pripeljalo do jedrske oboroževalne tekme na Bližnjem vzhodu. Tega se je v začetku 60. let bal predsednik ZDA John F. Kennedy, zato je pritiskal na Izrael, da dovoli ameriškim nadzornikom vstop v Dimono. Ti so leta 1963 prišli, a so jih Izraelci pretentali s postavitvijo improviziranih, navideznih kontrolnih sob, poleg tega pa so zazidali in prepleskali dostope do "občutljivih" območij reaktorja, tako da nadzorniki, kot se je izrazil eden izmed njih, "razen vonja po sveži barvi niso zaznali ničesar sumljivega".

Medcelinske rakete Jeriho in nemške podmornice
Izrael bombe oziroma jedrske konice lahko izstreljuje s kopnega, zraka ali iz morja. Leta 2008 je tako uspešno testiral raketo Jeriho III, za katero se domneva, da je medcelinska balistična raketa, ki lahko nosi jedrsko konico in doseže cilje, oddaljene do 10.000 kilometrov. "Vsakdo lahko razume, da z raketnim motorjem lahko dosežemo katero koli točko na Zemlji," je po uspešno opravljenem testu dejal upokojeni general Isaac Ben-Israel. Z nakupom šestih nemških podmornic tipa delfin pa je Izrael pridobil možnost jedrskega udara tudi iz morja, saj strokovnjaki ocenjujejo, da vsaka podmornica lahko nosi do 16 vodenih izstrelkov z jedrskimi konicami. Podmornice so najdražje orožje v izraelski vojski, s tržno ceno okoli pol milijarde evrov vsaka, a jih je Nemčija (koncern ThyssenKrupp) na podlagi političnega dogovora za Izrael izdelala z velikim popustom, saj je, kot je dejala nemška predsednica vlade Angela Merkel, "varnost Izraela pomembna tema za vsakega nemškega kanclerja in bo tako tudi v prihodnje".

Logika (izraelskega) jedrskega orožja - odvračanje
Izrael jedrskega orožja ni razvil, ker bi želel z njimi napasti kogar koli, ampak je logika nasprotna. Izraelske atomske bombe - tako kot tudi tovrstno orožje vseh drugih priznanih jedrskih sil (Rusija, ZDA, Francija, Velika Britanija, Kitajska, Indija, Pakistan) - so namenjene predvsem odvračanju potencialnih napadalcev (t. i. nuclear deterrence). Izraelska jedrsko orožje je kot nekakšna "nevidna roka ali pest", ki svari predvsem "sovražne" sosede Izraela in druge države na območju (npr. Iran) pred tem, da bi šle predaleč in tako ogrozile obstoj Izraela. Če bi kljub vsemu Izrael moral uporabiti jedrsko orožje, zgodovinar Avner Cohen navaja štiri primere "rdečih črt", ko bi se to lahko zgodilo, in sicer ob prodoru sovražne vojske do gosto poseljenih ozemelj v Izraelu, ob uničenju izraelskih zračnih sil, ob izpostavljenosti izraelskih mest množičnim zračnim, biološkim ali kemičnim napadom ali ob jedrskem napadu druge države na Izrael. V zadnjem primeru bi bil večji del Izraela uničen, a potencialni napadalec se mora zavedati, da bi Izrael odgovoril s povračilnim jedrskim udarom, gre za t. i. Samsonovo možnost (po bibličnem junaku Samsonu), ki bi uničil tudi (prvotnega) napadalca samega. Ta bi se zato - po teoriji jedrskega odvračanja - težko odločil za napad.

Bodi močan, nevaren in imel boš mir
Izraelsko jedrsko orožje je sicer lahko predmet obsojanja, a v realističnem svetu mednarodne politike, kjer države nenehno tekmujejo za moč, oblast, vpliv in za prevlado druge nad drugo, se naivnost drago plača. Judje - po stoletjih preganjanj - najbrž bolj kot kdor koli drug razumejo, kaj pomeni pasivnost, šibkost, nemoč in s tem povezana vdanost v usodo. Zato se zdi odločitev očetov izraelske države za jedrsko orožje prava, saj je jedrska bomba največje zagotovilo varnosti in preživetja države Izrael na nemirnem, do judovske države sovražno nastrojenem območju. Kot je bistro ugotavljal že Dajan, bodi močan, nevaren in imel boš mir ...

V spodnjem videu si lahko ogledate rekonstrukcijo jedrskega kompleksa v Dimoni, ki jo je na podlagi podatkov Mordehaja Vanunuja pripravila izraelska televizija TV-10. Video je v angleščini.