Čeprav več kot deset mednarodnih konvencij in drugih mednarodnih dokumentov v zadnjih 150 letih prepoveduje suženjstvo, pa je danes suženjstvo bolj razširjeno kot v katerem koli drugem obdobju v človeški zgodovini. Sodobni sužnji so prisiljeni v opravljanje dela, za katerega so plačani veliko premalo, na njihov račun pa služijo trgovci z belim blagom, ki jih zlorabljajo in kršijo njihove osnovne pravice.

Največ sodobnih sužnjev lahko danes najdemo v najrevnejših predelih južne Azije, ogromno pa jih je tudi v drugih državah v razvoju, posebej v tistih, kjer se pripravljajo na pomembne dogodke, kot je to v Južnoafriški republiki. Medtem ko se južnoafriške oblasti pripravljajo na prvenstvo in v gradnjo infrastrukture vlagajo milijarde dolarjev, je na tisoče otrok vpreženih v spolno industrijo.

Zvodniki si ob misli na prvenstvo manejo roke
Tudi zvodniki, ki služijo z zlorabami otrok, se pripravljajo na prvenstvo. V okolici stadionov, ki bodo prizorišča tekem za svetovno prvenstvo, se že zdaj dogaja zelo živahna spolna trgovina. Otroci, za katere morajo stranke, večinoma gradbeni delavci, plačati približno 45 dolarjev na noč, lahko v enem večeru svojim zvodnikom prinesejo tudi do 600 dolarjev. "Resnično se veselim svetovnega prvenstva, ki bo še okrepilo posel," je povedal eden izmed zvodnikov.

V spolno trgovino ujetih več kot 38.000 otrok
Čeprav ustava iz leta 1996 odločno prepoveduje suženjstvo, Južnoafriška republika nima nobenega zakona, ki bi kaznoval trgovino z ljudi in vse njene oblike. Človekoljubne organizacije ocenjujejo, da je v spolno trgovino ujetih več kot 38.000 otrok. V državi deluje približno 500 manjših suženjskih sindikatov - nigerijski, kitajski, indijski, ruski in drugi, ki sodelujejo z južnoafriškimi partnerji, med njimi so tudi podkupljeni policisti, pri zasužnjevanju otrok. Še posebej ranljivih je približno 1,4 milijona sirot, okuženih z virusom HIV ali aidsom.

Južnoafriška republika ima največ prebivalcev, okuženih v virusom HIV ali aidsom, vsak otrok, ki se ujame v spolno industrijo, pa je skoraj zagotovo obsojen na prezgodnjo smrt. Najhuje je v okraju Indwe, ki je najrevnejši okraj v provinci Eastern Cape, ta pa je ena najrevnejših provinc v Južnoafriški republiki. Kar 95 odstotkov prebivalcev živi pod mejo revščine, več kot četrtina pa jih je okužena z virusom HIV. Večina prebivalcev lahko preživi le tako, da se oklepajo državne pomoči, številni pa za nekaj denarja prodajo vse, tudi svoje telo.

Na prizoriščih tekem posel že dobro teče
Otroci, ki bi naredili tako rekoč vse, da bi preživeli, se pod pretvezo, da bodo dobili delo, odpravijo v mesta Bloemfontein, Port Elizabeth, Cape Town ali na druga prizorišča prvenstva, kjer padejo v roke preprodajalcev drog in spolnih trgovcev. Zvodniki jih silijo, da se vsako noč prodajajo 12 ur, zjutraj pa poberejo njihov zaslužek, ki se giblje od 40 do 70 dolarjev na stranko. Številni otroci se tako okužijo z virusom HIV, saj njihove stranke ne uporabljajo zaščite. Številni spolni sužnji skušajo pobegniti, a jih zvodniki po navadi najdejo, jih za kazen pretepejo, nato pa pošljejo nazaj na ulice.

Oblasti napovedujejo boj spolni trgovini. Bo uspešen?
Južnoafriške oblasti napovedujejo, da se bodo bojevale proti spolni trgovini, a je bil njihov odgovor na to obliko sodobnega suženjstva za zdaj zelo medel. Bojevati se proti spolni trgovini je težko, če so med strankami otrok tudi številni policisti in najvišji predstavniki oblasti. Kljub temu južnoafriški parlament napoveduje, da bo sprejel obsežen zakon za boj proti trgovini z belim blagom, a za zdaj zvodniki, če jih ujamejo, ostanejo nekaznovani ali pa so te zelo nizke.

Tudi ameriški predsednik Barack Obama je kot eno svojih glavnih nalog izpostavil boj proti sodobnemu suženjstvu, a ZDA za en dan boja proti trgovini z drogami namenijo toliko denarja kot za boj proti sodobnemu suženjstvu zapravijo v enem letu. Tako je Južnoafriška republika odvisna od lastne volje ter pomoči svetovnih držav in diplomatskih pritiskov, da bi vsaj zajezila spolno trgovino. Izničila je po vsej verjetnosti nikoli ne bo.