Venezuela je pred težko preizkušnjo. Odkar so se 12. februarja na zahodu države začeli protesti, uperjeni proti vladi predsednika Nicolása Madura, naslednika Huga Cháveza, je v nasilju umrlo že več kot 30 ljudi. Medtem ko študenti in opozicija na ulicah vztrajajo, da se bojujejo proti negotovosti v državi, pomanjkanju demokracije in osnovnih življenjskih dobrin, vlada odgovarja, da gre za mednarodno zaroto z namenom rušenja Madurove vlade in končanja socialističnih politik.

Nekaj resnice je v obeh trditvah. Število umorov se je od leta 1999, ko je Chávez postal predsednik, skoraj podvojilo, inflacija je narasla za 50 odstotkov in znaša več kot 30 odstotkov, pogosto pa so police v trgovinah, na katerih bi morale biti zložene osnovne dobrine, prazne. Prav tako pa drži, da je Chávez dosegel nekaj izjemnih uspehov. Bruto družbeni proizvod se je v zadnjih 15 letih potrojil, brezposelnost se je prepolovila, stopnja skrajne revščine se je znižala z dobrih 23 odstotkov na 8 odstotkov, smrtnost novorojenčkov se je tudi skoraj prepolovila.

Kakšni so torej razlogi za proteste? Vlada trdi, da gre za zaroto domače opozicije, ZDA in Kolumbije. Da to ni iz trte izvito, ne pričajo le dosedanje izkušnje z ameriško politiko v Latinski Ameriki, ampak tudi nekateri dokumenti. Venezuelska odvetnica Eva Golinger je razkrila enega, ki priča o dogovarjanju med ameriško družbo FTI Consulting in kolumbijskimi desničarskimi skupinami, povezanimi s takratnim kolumbijskim predsednikom Álvarom Uribejem. Venezuelo so nameravali tako destabilizirati, da bi "omogočili posredovanje ZDA, Nata in kolumbijske vojske". Snovalci načrta so tudi načrtovali nasilje na ulicah, "po možnosti s smrtnimi žrtvami in ranjenimi". Del načrta je bilo tudi ustvarjanje pomanjkanja hrane in drugih dobrin, vse pa naj bi vodilo v zamenjavo vlade.

Vse to se v Venezueli dogaja, vlada pa krivi tuje vmešavanje in pristransko poročanje svetovnih medijev, ki, kot opozarja odpravnik poslov na venezuelskem veleposlaništvu v Ljubljani Wilmer Armando Depablos, služijo kapitalu. S sogovornikom smo se pogovarjali v prostorih veleposlaništva. Na steni njegove pisarne ne visi fotografija zdajšnjega predsednika Madura, temveč Huga Cháveza, čigar ime

sproža pri Depablosu vznesene odzive. V drugem prostoru je še večji potrtret Simóna Bolívarja, ključne vojaške in politične figure v osvobajanju Južne Amerike izpod španskega jarma v prvi polovici 19. stoletja. Depablos razloži, zakaj sta obe imeni za Venezuelo in regijo tako pomembni, pojasni kontekst slavnega pomanjkanja toaletnega papirja in predstavi svoj pogled (ki zvesto sledi pogledom vlade) na ozadje zdajšnjih protestov v Venezueli.

Minilo je leto dni od smrti Huga Cháveza. Kako se je v tem času spremenila vaša država?
Po fizičnem odhodu predsednika – mi namreč ne govorimo o smrti, saj velikih ljudi ne pokopljemo, veliki ljudje se sadijo, in Hugo Chávez se je posadil, tako za zgodovino našega naroda kot človeštva - venezuelski narod, vlada našega predsednika Nicolása Madura in oborožene sile ponovno potrjujejo, da je Hugo Chávez bolj živ kot kdaj koli. To lahko potrdimo še posebej po tem poskusu mehkega udara, ki smo ga preprečili. V Venezueli in Latinski Ameriki ni prostora za t. i. barvne revolucije. Venezuela in južnoameriško območje sta ozemlje miru. In to smo spet potrdili.

Po letu 1999, ko je Chávez prišel na oblast, se je Venezuela močno spremenila. Po podatkih Združenih narodov je BDP narasel s 4.000 na 13.000 ameriških dolarjev do leta 2012. Brezposelnost se je zmanjšala s 14,5 odstotka na 7,6 odstotka do leta 2009, stopnja skrajne revščine je padla s 23,4 odstotka na 8,5 odstotka do leta 2011 (po The Guardianu, op. a.). Zakaj je torej predsednik Maduro na lanskih volitvah skoraj izgubil proti kandidatu opozicije Henriqueju Caprilesu?
To so bile predčasne volitve. Ko se je fizično poslovil predsednik Chávez, so se odvile v kontekstu velike prizadetosti naše družbe, ljudje so bili čustveno zelo ranljivi. Ves svet je videl, kako so medijska mašinerija, domača in mednarodna desnica uporabile vse svoje medijsko orožje – kar je poznano kot vojna četrte generacije, asimetrična vojna – za vplivanje na psiho prebivalstva. Pri tem jim je uspelo. A modro ljudstvo in vztrajna podpora, ki je vedno spremljala predsednika Cháveza, sta spet ponudila odgovor. Predsednik Nicolás Maduro je tako zmagal, čeravno res z zelo majhno razliko, a v skladu z ustavnim redom in volilnim sistemom, ki je v svetu prepoznan kot eden najbolj preglednih in sodobnih. To pomeni, da je venezuelski narod izbral projekt Huga Cháveza.

Temu vprašanju se ne morem izogniti. Kako je mogoče, da pride po petnajstih letih politik, ki gredo v smeri socializma, do nečesa tako absurdnega, kot je pomanjkanje toaletnega papirja? Morate priznati, da je to po svetu vrglo zelo slabo luč na socializem.
Zgodovina nam daje primera Rusije in Čila, ki kažeta, kakšna je bila vloga medijev, torej kot orožje v korist interesom imperija, domačih in mednarodnih oligarhov, multinacionalnih korporacij, vseh teh središč moči, ki želijo vladati svetu. 70 odstotkov industrije, ki izdeluje toaletni papir v naši državi, spada v zasebni sektor. Le za 30 odstotkov proizvodnje skrbi država. To namreč ni naloga države, a zaradi zadovoljevanja potreb po določenih dobrinah država vstopa na trg in igra pomembno vlogo. Tu ne gre samo za toaletni papir, ampak tudi za papirnate brisače, plenice za otroke in starejše in podobno. Domače povpraševanje je torej s proizvodnjo zasebnih in državnih podjetij zadovoljeno. A kaj se v resnici dogaja? Venezuela je bila v bližnji preteklosti tarča več udarov in napadov, tudi gospodarske vojne. Kaj to pomeni? Zasebna podjetja tisto malo dobrin, ki jih proizvajamo sami, preprodajajo v sosednje države, kot je Kolumbija, da povzročijo pomanjkanje na domačem trgu. To smo videli v Čilu v času Allendeja, zdaj smo to videli v Venezueli, gre pa za popolnoma običajen in vsakdanji recept za destabilizacijo vlad in ustvarjanje začudenja po svetu, češ kako je mogoče, da država z največjimi zalogami nafte na svetu nima dovolj toaletnega papirja. Resna analiza pokaže, da ne gre za težave s proizvodnjo, ampak da gre preprosto za strategijo desnice za ustvarjanje nemira v družbi. Tako ne drži, da se v Venezueli ne izdeluje toaletni papir. Gre za strategijo v gospodarski vojni, ki je uspešna zaradi medijske vojne, saj mediji uresničujejo interese domače in mednarodne oligarhije. To je resnica, ki je nihče ne more zanikati.

Po vašem mnenju so bila torej vsa zasebna podjetja, ki izdelujejo te izdelke, del te gospodarske vojne. To namreč zveni ...
... zveni malo čudno, če ne poznate gospodarskega konteksta Venezuele. Edina industrija, ki se ji je uspelo razviti, je naftna in petrokemična industrija. Druge industrijske panoge so podrazvite, recimo kmetijstvo. Delamo, kar je v naši moči, da privabimo podjetnike in evropske države, ki imajo razvito industrijo, tehnologijo in znanje, da nam pomagajo spodbuditi industrijski razvoj v naši državi. Ni skrivnost, da sta Venezuela in naše območje bogata s surovinami. Te surovine so izjemno pomembne, še posebej v zgodovinskem, političnem in družbenem kontekstu, v katerem živimo. Poleg nafte imamo še zemeljski plin, železo, aluminij, zlato in druge rude. Imamo tudi vodo, naši gozdovi pa so pomembna pljuča našega območja. Evropska gospodarstva in vlade bi morali biti zelo pozorni na odnose z Latinsko Ameriko in z njenimi gospodarstvi. Zakaj? Zaradi ogromnih zmogljivosti, ki jih imamo. Podjetniki v naši državi so se navadili delovati zgolj v terciarnem sektorju, torej imajo sredstva - dolarje ali druge tuje valute od nafte – in z njimi v tujini le kupujejo izdelke, ki jih nato prebivalstvu zelo drago prodajajo. Najbolj resne študije kažejo, da je stopnja dobička s temi izdelki večja od 1.000, 2.000, celo 5.000 odstotkov. Nobeno gospodarstvo na svetu ne bi dovolilo tako pretiranih dobičkov. Ti namreč ustvarjajo tudi zelo visoko inflacijo. Venezuela ima zelo visoko inflacijo, eno najvišjih na svetu. A zakaj? Ena od sestavin te inflacije so gotovo špekulacije, ki izvirajo iz zasebnega sektorja našega gospodarstva, ki se je navadil le kupovati in prodajati. Ko pa jih povabiš, da delajo v sekundarnem sektorju gospodarstva in industrije, jih to ne zanima, saj so se navadili živeti od lahkih poslov v terciarnem sektorju. Zato vlada podjetja iz evropskih gospodarstev, ki imajo kljub krizi delujoče industrije, tehnologijo in znanje, vabi, da pridejo delovat v sekundarni sektor našega gospodarstva v odnosu, v katerem se dobički delijo in so surovine sredstvo v pogajanjih s temi gospodarstvi.

Protestniki, ki na ulicah vztrajajo od februarja, trdijo, da protestirajo zaradi negotovosti v državi ter pomanjkanja demokracije in osnovnih dobrin. Kako bi vi označili te proteste?
Glede tretjega argumenta za proteste; že iz primera toaletnega papirja je razvidno, kaj se v Venezueli dogaja z dobrinami v rokah podjetnikov, ki so se navadili živeti od terciarnega sektorja gospodarstva. Glede demokracije pa naslednje. Pravijo, da ni demokracije, ni pravne države in da se ne spoštujejo svoboščine. Ob tem pa bi se morali vprašati, kako je za proteste mogoč argument, da v Venezueli ni demokracije, če pa so od prihoda predsednika Cháveza do zadnjih lokalnih volitev ljudje na 18 od 19 volitvah glasovali za revolucijo. Kako je mogoča diktatura v demokraciji z volitvami, ki so mednarodno priznane? Carterjev center (po nekdanjem ameriškem predsedniku Jimmyju Carterju, op. a.) je, denimo, ugotovil, da je venezuelska državna volilna komisija ne samo dobra, ampak pregledna in najsodobnejša. Komisija ne dopušča, da notranje manipulacije preusmerijo odločitev ljudi. Morali bi se vprašati, ali gre za resen razlog za proteste. Poleg tega, če pogledamo vsakodnevno dogajanje v Venezueli, kako je mogoče upravičiti, da nekdo pred desetimi televizijskimi kamerami izjavi: "V Venezueli ni svobode izražanja, kršijo nam svoboščine," ali da reče: "Maduro je diktator." A za Madura govorijo isto - da je diktator in pošast -, kot so govorili za Cháveza. Resna in odgovorna analiza pokaže, da so jim oprali možgane. Medijska mašinerija namreč vpliva na um ljudi, da doseže svoje cilje.

Mediji poročajo, da protestirajo študenti. A zakaj bi študenti protestirali? Kaj bi bili lahko razlogi, da bi šli študenti na ulice? V Venezueli je namreč šolstvo brezplačno. Pred Chávezom je bilo na univerzah 300.000 študentov, danes pa jih je več kot 2 milijona. Prehrana na vseh stopnjah izobraževanja je brezplačna, prevoz je brezplačen, knjige tudi. Dodiplomski, podiplomski in doktorski študij so brezplačni. Zakaj protestirajo študenti? Kaj se torej dogaja v Venezueli? Študente izkoriščajo kot v vojni – na fronti so vojaki, zadaj pa generali. Nekateri študenti tako pravijo, da protestirajo, ker ni svobode in ker nimajo dostopa do izobraževanja. To pa pravijo študenti, vpisani v študij na javni univerzi. Ko pogledaš na stvar racionalno, spoznaš, da so jim oprali možgane. Sociologi in psihologi v moji državi imenujejo to psihotična disociacija. S pomočjo medijev so ustvarili vzporedni svet, ki ne obstaja, a ga oni vidijo in prisegajo, da je tam. Kako je torej to lahko razlog za proteste?

Kot prvi razlog je bil omenjen kriminal v naši državi. Res je, da imamo zelo visoko stopnjo kriminala. A če pogledate širše območje, boste videli, da Venezuela ni država z največ kriminala. Kolumbija, sosednja država, ima trikrat več kriminala kot moja država. Če pogledate proti severu v Mehiko, ob Združenih državah Amerike, pa vas bo presunila ne le stopnja kriminala, temveč tudi stopnja sadizma v kriminalu v tej državi. Na trgu najdete 15 obešenih ali obglavljenih ljudi, ob tem pa mediji ne omenjajo kriminala v Mehiki ali Kolumbiji. Le zakaj? To je pomembno vprašanje. Vprašate se, zakaj je tako veliko kriminala na naši celini. Če boste pogledali zgodovino, boste videli, da so našo celino desetletja in stoletja izkoriščali in kolonizirali veliki imperiji, ki so se razvili z našimi surovinami. To vedo po vsem svetu. Eno za drugo smo dosegali osvoboditve in te vojne še trajajo. Zadnja je bila ta poskus mehkega udara. Visoka stopnja kriminala v naši državi je posledica družbenega dolga, ki se je nabiral desetletja. Desničarske vlade, ki so vladale naši državi, so se odzivale le na zahteve po nafti in rudah. Naj vzamejo nafto, naj vzamejo zlato, aluminij, naj vzamejo vse rude. Kaj pa ostane ljudem? Revščina, revščina in še več revščine.

A v Venezueli se je zgodil čudež. Pojavil se je človek, Hugo Chávez, kot se je pred dvesto leti pojavil neki drug človek, osvoboditelj Bolívar. Modreci pravijo, da se vsakih dvesto let prebudijo narodi, saj se je vsakih dvesto let pojavil voditelj. Tokrat je bilo na nas, da živimo zgodovino s Hugom Chávezom. On predstavlja ločnico med "prej" in "potem". Absurdno bi bilo zanikati, da socializem 21. stoletja še vedno zaostaja za kapitalizmom, prevladujočim ekonomskim modelom v Venezueli. A kot je ugotovil predsednik Maduro, smo v gospodarski revoluciji, ki je vir te norosti v državi. Imeli smo politično in socialno revolucijo, smo v institucionalni revoluciji in na začetku gospodarske revolucije. Želimo gospodarstvo, ki ne uničuje okolja, ki daje dostojanstvo človeku, ki dela. Nemogoče je, da podjetju posvetiš 30 let življenja, potem te pa čez noč odpustijo, vladi pa je vseeno, ali imaš zagotovljeno pokojnino, saj to ustreza podjetnikom. To se je v moji državi končalo. To želi zagotoviti vlada Nicolása Madura, kar sproža poskuse njene destabilizacije.

Govorili ste o kolonizaciji, pri čemer se ne moremo izogniti vlogi ZDA. Vaš predsednik jih je jasno obtožil, da so soodgovorne za nasilje na protestih. Kaj je po vašem mnenju razlog za tako močan antagonizem med ZDA in Venezuelo? Govorimo tu le o želji po nadzoru nad nafto ali gre za boj proti valu levičarstva, ki se širi po Latinski Ameriki?
Pomembna sta dva vidika. V Venezueli poteka razredni boj. Guarimbe (izraz za postavljanje barikad, zažiganje gum, op. a.), kot se jim popularno reče, se ne dogajajo v revnejših predelih mest po Venezueli. Dogajajo se v soseskah, kjer živita srednji in višji razred. Guarimbe torej izvajajo pripadniki višjih slojev v naši državi, a zakaj? Ker mislijo, da se jim odvzemajo privilegiji in da se tudi drugim daje nekaj, za kar so mislili, da je samo njihovo. To je pomemben podatek. Nedvoumna je vloga ZDA oziroma njihove vlade. Mi namreč ljubimo ameriški narod in mu pomagamo. Ste vedeli, da naša naftna industrija preko svojega podjetja v ZDA tja izvaža nafto po zelo nizki ceni? Ste vedeli, da tja izvažamo zelo poceni plin? Zakaj? Ker načelo socializma ni individualizem, ampak solidarnost. In narodi bodo ne glede na vsakokratne vlade vedno prišli skupaj in se prepoznali. Nesporno dejstvo je, da se, kot sta ugotovila predsednik Maduro in zunanji minister Elías Jaua, ameriška vlada vmešava v venezuelsko vlado, da poskuša od zunaj prek USAID-a (Ameriške vladne agencije za mednarodni razvoj, ki naj bi, kot ji mnoge države očitajo, pod pretvezo pomoči poskušala vplivati na notranjepolitično dogajanje v državah, kjer deluje, op. a.) in nevladnih organizacij, ki delujejo v naši državi, financirati državni udar. To so storili že leta 2002, zdaj pa to spet počnejo.

Ameriška vlada prek posrednikov od naše vlade zahteva, prvič, svobodo za Leopolda Lópeza (enega od voditeljev opozicije, ki je bil aretiran 18. februarja zaradi obtožb o odgovornosti za smrtne žrtve med protesti, op. a.), drugič, naj se usede za mizo z našo opozicijo, in tretjič, naj izpusti na prostost zaprte študente. Najprej, naša vlada je suverena, avtonomna in neodvisna. Naš predsednik in zunanji minister prejemata ukaze le od suverena, ki je ljudstvo, ki ju je izbralo. Naša vlada ne odgovarja elitam, niti domačim niti mednarodnim. Prav tako se ne pogaja z elitami. V socializmu je namreč končni cilj, da je srečnih čim več ljudi. Vlada, ki jo vodi Nicolás Maduro, uresničuje interese ljudstva. Ko sta predsednik in zunanji minister iz države izgnala tri ameriške diplomate, sta to storila, ker so hodili po univerzah pod pretvezo, da bi tistim, ki želijo oditi v ZDA, odobrili vizume. V resnici pa 73 odstotkov naše mladine ne želi oditi iz naše države, saj vidijo v našem gospodarstvu zagotovilo za prihodnost. O odhodu razmišlja le nekaj manj kot 13 odstotkov mladih. V drugih časih, v psevdodemokraciji, so mladi odhajali v Španijo, v druge evropske države ali v ZDA. Danes pa nam podatki kažejo, da se venezuelska mladina vrača v našo državo in da je ne želi zapustiti. Zgodovinsko gledano, je Venezuela sprejemala mlade z vsega sveta, in to še vedno počne, saj moramo spodbuditi razvoj gospodarstva in industrije naše države. A ne gre samo za očitno vmešavanje tujih diplomatov na univerzah v notranje zadeve. Zdaj, recimo, želi vlada Baracka Obame prositi kongres, naj odobri sredstva za varstvo človekovih pravic v Venezueli. Zaupni dokumenti, ki so pricurljali v javnost zaradi Assangea (Juliana, ustanovitelja Wikileaksa, op. a.), pa kažejo, da je severnoameriški imperij vedno želel Venezuelo. To ve ves svet, ni nikakršna skrivnost.

Po eni strani obstaja ta zelo močan antagonizem med ZDA in Venezuelo, po drugi pa so ZDA vaš največji trgovinski partner.
Drugi največji partner. Ponavljam, razlika v naših političnih in ekonomskih sistemih je konceptualna. Kapitalizem proti socializmu. Gre za antagonistična modela. Na političnem področju venezuelska vlada ne more sprejeti vmešavanja tuje vlade, na gospodarskem pa sta državi povezani. Če bi Venezuela, recimo, odpustila svojega ministra za nafto in končala izmenjavo, bi prizadeli tako ameriški narod kot nas. Narodi pa niso problem, problem so vlade, gre za različne stvari. Številni sprašujejo, zakaj z njimi sodelujemo na področju gospodarstva, če pa obstaja med nami tak politični prepad. Ravno zato, ker je namen našega modela povečati srečo za oba naroda, to pa je odvisno predvsem od ekonomskih modelov.

Rad bi vam postavil vprašanje o Chávezu, o katerem govorite kot o svetniku. Socializem pa naj bi bil gibanje množic. Zakaj se torej venezuelski socializem tako močno povezuje z likom Huga Cháveza? Nemogoče ju je namreč ločiti.
Vprašati se je treba, zakaj je imperij vložil tolikšna sredstva v satanizacijo Huga Cháveza. Zakaj so tedanji imperiji želeli, da Bolivarja ne bi bilo? Neizogibno je namreč povezati figuri in doktrini dveh ključnih mož v naši zgodovini. Chávez je rešil bolivarski ideal. Mi pa v liku Cháveza rešujemo zgodovino, gospodarstvo, kulturo, simboliko naše države. Prav vse je povezano z likoma Cháveza in Bolívarja. Ko je Chávez umrl oziroma je fizično odšel, je medijska mašinerija vsa prizadevanja vložila v ločitev likov Cháveza in Nicolása Madura v zavesti ljudi. Zakaj? V velikih laboratorijih umazane in temačne vojne se zavedajo, da bi ta ločitev pomenila večjo ranljivost revolucije. Leto dni pozneje je Chávez v zavesti, v srcu njegovega naroda. A na Cháveza ne gledamo kot na svetnika ali veličasten lik. Ne, ne. Ne gre več za Cháveza. Gre za reševanje ideologije, načrta za domovino, gre za ta drugi model, ne več za Cháveza.

Chávez se je kot Túpac Amaru, veliki mož, domorodec, vrnil v milijonih. Danes niso le Chávez, Nicolás Maduro ali ekipa, ki ga spremlja, ni le direktiva Združene socialistične stranke Venezuele, obrambna ministrica ali polkovniki in vojaki. Ne, je na milijone in milijone Chávezov, žensk in moških, ki jim je uspelo ponotranjiti strateški cilj, ki se zavedajo naše zgodovine, naše kulture, strateške vloge naših naravnih bogastev, ki ne bodo več nikoli last imperija in domačih ter mednarodnih oligarhij. Ta bogastva namreč služijo našemu ljudstvu in drugim, s katerimi jih lahko delimo in jim pomagamo. Petrocaribe in Petrosur sta mehanizma integracije. Mi jim damo energent, oni pa nam koruzo, proteine, dobrine in storitve. Razumemo torej zgodovinsko, politično, gospodarsko in socialno vlogo, ki jo imamo zaradi našega naravnega bogastva, ki ga človeštvo najbolj ceni, nafte.

Navezal bi se na odnos med Venezuelo in Slovenijo. Po lanski volilni zmagi Madura je bila Slovenija med državami, ki niso takoj priznale izidov in so čakale na potezo ZDA. Kako to razumete in ali Sloveniji kaj zamerite?
Ne. Ljudje in družbena gibanja v Sloveniji so imeli privilegij, da so se rodili v stari Jugoslaviji in njim nihče ne bo razlagal, kaj je komunizem, socializem in kapitalizem. Slovenski narod je ozaveščen in gre skozi lasten proces preobrazbe, ob smrti našega poveljnika predsednika pa je bil solidaren. Res je, da je vlada potrebovala nekaj dni, da je priznala vlado Nicolása Madura, res pa je tudi, da je to naposled storila. Tako predsednik državnega sveta kot predsednik Pahor sta veleposlaništvu čestitala in priznala vlado Nicolása Madura. In to je to, kar je pomembno.

Ali goji venezuelska vlada odnose s socialističnimi strankami v Evropi in Sloveniji in kakšni so ti odnosi?
Chávez nas je naučil, da je v diplomaciji zelo pomembna diplomacija z ljudmi. To pa odpira prostor mnogim kulturnim, družbenim, levičarskim gibanjem in strankam. V tem zgodovinskem trenutku so levičarska gibanja in stranke po vsem svetu, na vseh celinah, izrazila podporo legitimni in ustavni vladi predsednika Nicolása Madura, venezuelskemu ljudstvu, združeni socialistični stranki in oboroženim silam. Ključna je namreč enotnost. V Venezueli smo ravnokar preprečili mehak udar. Venezuela je tako z vso ponižnostjo pokazala, da ob enotnosti ni mogoča nobena vojna. Stranke, ki so nastale in se zdaj združile v koalicijo (TRS, IDS, DSD, op. a.), so bile od nekdaj prijateljice našega veleposlaništva, in to iz zelo preprostega razloga. Venezuela je namreč referenčna za drugačen model od neoliberalnega, kapitalističnega modela. V zadnjih petnajstih letih smo pokazali, da je drugačen svet mogoč, na področju zdravstva, šolstva, pokojnin, stanovanjske problematike. V Venezueli je nastalo več kot 30 programov, ki venezuelskemu ljudstvu zagotavljajo dostojanstveno življenje. Ti programi pa niso izključujoči. Od njih imajo koristi tudi tisti, ki zdaj protestirajo, tisti, ki pravijo, da v Venezueli ni svobode izražanja, hkrati pa so vključeni v enega od programov, bodisi v program na področju prehrane, šolstva ali zdravstva. Zdaj, recimo, protestirajo tudi ljudje, ki imajo virus HIV in si sami ne bi mogli plačevati zdravil, ker so tako draga. Upravičeni so do zdravil, ki jih jemljejo že deset let, zdaj pa protestirajo. Menimo, da so mediji te ljudi zastrupili, ni druge razlage. Šli smo preko tega, da bi spodbudili mir v naši državi. Naša vlada je namreč vlada miru in ljudstvo je ljudstvo miru.

Najpomembnejših kazalnikov ljudem v Venezueli ne predstavijo. Zakaj? Ker svetovna medijska mašinerija služi interesom oligarhije. Ob pregledu slovenskega tiska v zadnjih dneh vidiš, da ni niti eden poročal, da je vlada odstranila večji del guarimb, ki so bile v 19 občinah, zdaj pa so v manj kot 1,3 odstotka od 335 občin. Ostalo jih je zelo malo. Zakaj je tako? Ker ni raziskovalnega novinarstva, je zgolj ponavljanje za velikimi agencijami. Komu pa te služijo? Preprečili smo ta mehak državni udar, Venezuela je svetu pokazala, da je enotna neuničljiva, ljudje niso šli po poti državljanske vojne, ki jim je bila začrtana. Poglejte desničarsko opozicijo. Leopoldo López je zaprt, Capriles je neviden, saj je bil poražen na zadnjih štirih volitvah, María Corina Machado se s poslansko imuniteto izogiba sodiščem, saj je bila glavna fašistka, provokatorka. Mi v vladi prosimo, molimo nebesa, da v Venezueli nastane resna, domoljubna opozicija. Takšna, ki ji ne bi padlo na pamet, da prosi imperij za posredovanje. V kakšni drugi državi bi bili takšni ljudje obsojeni na dosmrtne zaporne kazni. Na spletu pišejo, kar hočejo, po televiziji in radiu povedo, kar hočejo, trdijo pa, da v naši državi ni svobode izražanja.