Neodvisno preiskavo je junija napovedal britanski premier Gordon Brown. Člani komisije so se med drugim že srečali z družinami vseh britanskih vojakov, ki so umrli v Iraku.
Pred petčlansko komisijo, ki preiskuje obdobje od začetka priprav na vojno julija 2001 do umika britanskih enot julija letos, bodo zdaj stopili še vojaški voditelji, diplomati, ministri in drugi visoki predstavniki države.
Med prvimi, s katerimi bo komisija opravila pogovore, bo nekdanji vodja britanske obveščevalne službe John Scarlett. Ta naj bi odgovarjal predvsem na vprašanja v povezavi z dokazi o obstoju iraškega orožja za množično uničevanje, ki je bilo glavno opravičilo za invazijo na Irak marca 2003. Orožja niso sicer nikoli našli.
Vojna zaznamovala Blairovo vladavino
Na seznamu zaslišancev naj bi bil tudi nekdanji generalni sekretar ZN Kofi Annan, a vrhunec preiskave, ki bo razen v primerih državne varnosti javna, bo pričanje nekdanjega premierja Blaira. Njegova odločitev, da podpre takratnega ameriškega predsednika Georgea Busha in v Irak pošlje 45.000 vojakov, je naletela na nasprotovanje tako v Evropi kot doma.
Udeležba Velike Britanije v vojni, ki se je z umikom tako rekoč vseh vojakov uradno končala julija letos, je zaznamovala Blairovih deset let na čelu države. Po mnenju nekaterih komentatorjev ga je celo stala mesta prvega predsednika Evropskega sveta, ki ga bo zdaj zasedel belgijski premier Herman Van Rompuy. Blair in drugi predstavniki njegove laburistične vlade bodo pred komisijo stopili naslednje leto, ko se bodo preiskovalci ukvarjali z vprašanjem legalnosti invazije. Končno poročilo naj ne bi bilo pripravljeno pred koncem naslednjega leta.
Pri britanskem časniku Guardian pa so medtem že objavili pet ključnih vprašanj, ki jih bodo morala zaslišanja postaviti - in nanje poiskati odgovor:
1. Kakšna zagotovila je dal Tony Blair Georgeu Bushu glede britanske vpletenosti v iraško vojno? Ključno vprašanje. Blair in Bush sta se večkrat sestala na dvostranskih pogovorih, med drugim na Bushevem ranču v Crawfordu (Teksas) aprila 2002. Sodeč po dokumentih, ki so pricurljali v javnost, naj bi premier takrat rekel ameriškemu predsedniku, da bo Velika Britanija podprla vojaško akcijo za spremembo režima v Iraku. A ko so Blaira tri mesece po srečanju vprašali, ali se vlada pripravlja na vojaško posredovanje, je Blair v parlamentu to zanikal.
2. Sta javni tožilec Lord Goldsmith in zunanji minister Jack Straw opozorila Tonyja Blaira, da sprememba režima ni zakonito opravičilo za napad? In kaj se je zgodilo med 7. marcem in 17. marcem 2003, da je Goldsmith spremenil mnenje o zakonitosti napada? Blair je odločitve sprejel v ozkem krogu najtesnejših svetovalcev. Vlogo le-teh, ki so Blaira prepričali, da je invazija zakonita, bo treba še raziskati. Si je morala vlada izmisliti še en razlog za napad na Irak (denimo tisti o orožju za množično uničevanje)?
3. Zakaj so obveščevalne agencije pustile, da se jih zlorabi? Da so bile izrabljene in zlorabljene, ni vprašanje. Neznanka ostaja, zakaj?
4. Je vlada odložila vojaške priprave? Ključno vprašanje je, koliko je, zaradi političnih in diplomatskih vzrokov, vlada odložila vojaške priprave. Je to vodilo, kot so rekli vojaški poveljniki, do pomanjkanja opreme za britanske čete?
5. Kakšni načrti so bili pripravljeni za Irak PO invaziji? Bush je januarja 2003 rekel Blairu, da se mu zdi "malo verjetnosti za smrtonosne spopade med različnimi verskimi in etničnimi skupinami" v Iraku po invaziji. A Blairov odgovor je neznan. Predstavniki kabineta so julija 2002 dejali ministrom, da bi "povojna okupacija Iraka lahko vodila do razvlečene in drage vaje gradnje naroda".